Po debaklu z večkrat preplačano podrtijo na Litijski 51, ki jo je pravosodno ministrstvo želelo napraviti za sodno palačo, je zdaj na vidiku nov rop davkoplačevalskega denarja, ki pa je še bolj bizaren kot škandal, ki je odnesel Dominiko Švarc Pipan. Graditi hočejo ogromno stavbo, ki bi jo zavidal vsak komunistični diktator. Za 200 milijonov evrov.
Neracionalni nakup stavbe na Litijski je bil posledica dejstva, da je pred letom dni Golobova vlada nepričakovano ustavila projekt izgradnje nove sodne palače in namesto tega za 6,5 milijona evrov po klavzuli “videno – kupljeno” od nelikvidnega podjetja kupila na pol razpadlo stavbo. Ta je bila last podjetnika Sebastjana Vežnaverja, ki ga vlada zdaj želi predstaviti celo kot enega od ključnih vpletenih oseb v aferi.
Po močnem zgražanju, ki jo je afera povzročila v javnosti, so na pravosodnem ministrstvu pod vodstvom Andreje Katič znova nepričakovano začeli načrtovati povsem novo sodno palačo za ogromen znesek.
200-milijonski razvrat
Družba za upravljanje in svetovanje mora pripraviti dokumentacijo s specifikacijami nove stavbe, ki bo določila ceno in okvirno časovnico gradnje. V javnih projektih je že folklora, da se časovnica vedno podaljša, cena pa eksponentno zviša, zato so prve projekcije navadno še dokaj previdne, vendar tokrat očitno ne bo tako. Na začetku lanskega leta je bil namreč projekt ocenjen na vrtoglavih 200 milijonov evrov.
Pred enim letom so projekt ustavili, ker ni bilo mogoče zagotoviti proračunskih sredstev. To se je zgodili le malce pred podpisom projektne dokumentacije v vrednosti več kot sedem milijonov evrov – torej je cena znašala več kot cena celotne stavbe na Litijski.
Katičeva bo zdaj megalomanki projekt, konservativno ocenjen na skoraj četrt milijarde evrov, očitno nadaljevala, saj so pred kratkim, kot pravi, s premierjem Robertom Golobom ugotovili, da lahko le nova stavba reši prostorsko problematiko sodišč.
Načrti za stavbo, ki bi stala na področju nekdanje vojašnice, posvečene Ljubu Šercerju, predvidevajo 1200 zaposlenih in vsak dan še 1600 obiskovalcev – prič, v stavbi pa naj bi delovalo okrajno, okrožno in tudi delovno ter socialno sodišče.
Kaj se je spremenilo?
Projekt so torej ustavili pred letom dni, ker v proračunu niso bil sposobni najti sredstev za projekt. Leto pozneje smo v veliko slabši fiskalni kondiciji, kot smo bili pred letom dni, na kar opozarja tudi fiskalni svet. Poraja se vprašanje, kje bo vlada našla proračunske rezerve, če oblastniki vsak dan razlagajo, da ni sredstev niti za nujne zadeve, ki davijo slovensko gospodarstvo in konkurenčnost, npr. za davčno razbremenitev dela. Prav tako imamo na področjih, prizadetih zaradi poplav. še vedno cel kup dejanskih brezdomcev, ki se prebijajo iz meseca v mesec. Vlada bo zdaj kljub temu magično našla 200 milijonov evrov (najbrž pa še veliko več) za eno samo stavbo, kjer bodo delovala ljubljanska sodišča. Od kod bodo vzeli sredstva? Golob napoveduje svoje, po izkušnjah sodeč pa so njegove napovedi vedno osnovane na lažnih premisah, pogosto celo lažeh (spomnimo na slaven “happy end”, ki ga je obljubil sodnikom). Se vlada že zaveda, da gre za projekt, ki ga bo mogoče izpeljati šele tedaj, ko bodo odločilni s trenutne izvršilne oblasti že davno v političnem pokoju in to ne bo več njihova težava?
Kot Ceaușescujev parlament
Pri tem je težko spregledati estetiko predlagane stavbe. Načrti arhitekturnega biroja Bevk-Perovič so videti kot tipična stavba komunističnega “brutalizma” iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Takšne stavbe so kot gobe po dežju rasle v času poznega komunizma, in sicer tako pri nas kot v Sovjetski zvezi, ko je zmanjkovalo denarja in je režim v smrtnih izdihljajih proizvajal neestetsko kvadratasto arhitekturo kot nekakšno klofuto klasični evropski arhitekturi, ki je polna estetskih podrobnosti in navdiha.
“Me prav zanima, kako je arhitektu uspelo prodati zgodbo, da stavba simbolizira pravičnost in trdnost sodstva. Ker je ne. Lahko bi bila v taki stavbi tudi uprava McDonaldsa. Za 200 milijonov bi pa že morala biti ambicija, da se postavi nekaj monumentalnega,” je pripomnil bivši “superminister” in gradbenik Žiga Turk.
Na drugi strani je težko videti, kako lahko režim, ki je Slovenijo iz zgodbe o uspehu v dveh letih naredil državo z močnim upadom industrijske proizvodnje, upravičuje izgradnjo takšnih megalomanskih stavb. Takšna stavba bo v državi, kjer državljani, skupaj z vsemi davki (tudi, trošarinami, DDDV, prispevki …), skoraj 70 odstotkov svojega dela vračajo, videti kot cinizem obubožane Ceaușescujeve Romunije. Ta je namreč v času, ko je bil vsak drugi Romun podhranjen, gradil megalomanski romunski parlament.
Kljub temu je romunska stavba vsaj posnemala klasično evropsko arhitekturo, medtem ko bo sodobna stavba (slabo) posnemala ameriški korporativizem, kot so jih tipične poslovne stavbe propadajočih podjetij v SFRJ na koncu osemdesetih let. Morda je tudi v tem nekaj simbolike.
Mitja Iršič