Čeprav so javnomnenjske ankete v času poletja namerile celo rahlo rast podpore vladi – kar nekateri pojasnjujejo s tem, da vlada ničesar ne dela, torej ne more narediti niti škode – postaja vse bolj jasno, da so razpoke med frakcijami tranzicijske levice vse vidnejše.
Ni skrivnost, da Milan Kučan ni najbolj zadovoljen z razvojem dogodkov v Sloveniji. Navsezadnje pa ima zadnji šef CK na svoji strani vsaj dve pomembni osebi: prva je predsednica republike Nataša Pirc Musar, druga pa njena svetovalka, nekdanja notranja ministrica in sedaj velika kritičarka Goloba Tatjana Bobnar. O njej smo sicer že poročali, da je razkrila precej veliko nečednost sedanjega predsednika vlade v primeru aretacije ruskega vohunskega para. Je torej presenetljivo, da se je sedaj celo režimski portal Necenzurirano lotil menda spornih milijonov Aleša Musarja v Nemčiji?
Golob po stopinjah Franca Popita?
Nekaj je jasno: Golob ima velik problem in se skuša odkupiti Milanu Kučanu ne glede na to, da po nekaterih informacijah v Golobovi vladi niti iz ozadja v glavnem vleče ljubljanski župan, nekdanji Kučanov protežiranec Zoran Janković, delno pa tudi Tina Gaber. Ko je namreč nedavno umrl Dušan Šinigoj, ki je vodil Izvršni svet Skupščine SR Slovenije (tako se je uradno imenovala republiška vlada v sedemdesetih in osemdesetih letih) med letoma 1984 in 1990, je vlada takoj po prvi popočitniški seji na hitro sprejela sklep, da Šinigoja pokoplje z vojaškimi častmi. Na enak način torej kot nekdanjega šefa Udbe Janeza Zemljariča, ki je republiško vlado vodil pred Šinigojem, slednji pa je bil najprej podpredsednik IS in menda Zemljaričev izbranec za vodenje vlade, potem ko je Zemljarič odšel v Beograd za podpredsednika zvezne vlade in tam služil tako Milki Planinc kot tudi Titovemu ljubljencu, političnemu “očetu” sarajevskih olimpijskih iger Branku Mikuliću.
Šinigoj naj bi se glede na obstoj frakcij bolj nagibal v Kučanovo smer, medtem ko naj bi njegov primorski rojak Jože(f) Slokar sodil v linijo, ki jo je zastopal France Popit. Slednji je leta 1989 protestno izstopil iz CK ZKS in celo pisal ogorčena javna pisma, saj ni bil navdušen nad tem, da bi partija “sestopila z oblasti”, a se je s časovne distance pokazalo, da je morda le napačno razumel taktiko ZKS. Lahko bi rekli, da se k Popitovi drži sedaj vrača Golobova vlada, ki hoče vzpostaviti popoln nadzor tudi z vnovičnim uvajanjem verbalnega delikta, potem ko je uspešno “depolitizirala” RTV Slovenijo, kar zelo spominja na taktiko iz svinčenih sedemdesetih let, ko se je politika navidezno umikala iz preostalih družbenih struktur in podsistemov. Golob sicer skuša vrzeli, kot je denimo umanjkanje zdravstvene reforme, reševati z dvigovanjem megle prek “civilnodružbenikov”, kot sta Jaša Jenull in Dušan Keber, češ če zakona o zdravstveni dejavnosti, ki bi odpravil “dvoživke”, ne bo vložila vlada, ga bo pač “civilna družba”. V času samoupravnega delegatskega socializma so bile to seveda interesne samoupravne skupnosti. Praksa takšnega sistema se torej nadaljuje. Tako kot kult Josipa Broza Tita.
Kako je Šinigoj nagajal Slokarju
Če smo že omenjali Zemljariča, Slokarja in Šinigoja, si dovolimo še nekaj skoka v zgodovino. Slokar je prav tako pokojni, o njegovi smrti smo poročali predlanskega julija, a očitno je umrl v precejšnji pozabi v primerjavi s Šinigojem in z Zemljaričem, čeprav se je decembra 1988 znašel v vlogi glavnega akterja – antagonista – velike stavke strojevodij. Prav takrat naj bi mu Šinigoj zabil nož v hrbet. Stavkovni odbor, ki ga je vodil Slavko Kmetič, je namreč na začetku stavke pozval vrhovne politične funkcionarje k ukrepanju, saj se poslovodstvo Železniškega gospodarstva Ljubljana, ki ga je vodil Slokar, ni hotelo pogajati. Tedanji predsednik CK ZKS Milan Kučan se na pismo ni odzval, predsednik republiškega predsedstva Janez Stanovnik se je vljudno zahvalil, češ da na tem področju nima pristojnosti, medtem ko je Šinigoj, o katerem so direktorji tistega časa govorili, da je “učitelj, ki nima pojma o gospodarstvu”, naslednji dan zgodaj popoldne prikorakal na ŽGL, najprej zarobantil in nato zmehčal tone.
Vlada se je tako začela neposredno pogajati s stavkajočimi – mimo ŽGL. To dejanje je Slokar smatral kot nož v hrbet, saj naj bi s tem prišlo do dvovladja na železnicah, zato je malo kasneje odstopil. Očitno je bilo v ozadju tudi to, da niti Zemljarič niti Ivan Maček – Matija nista preveč dobro prenašala Slokarja. Mačkov kader na železnicah, inž. Ciril Mravlja, je od njega celo avtoritarno zahteval, naj v okviru (sicer strašno konfuznega) samoupravnega sistema reši problem financiranja železnic, kakor ve in zna. Ko je bil zakon vendarle vložen v skupščinsko obravnavo, pa se mu je najprej zoperstavil prav Šinigoj, nato pa izdal dokaj lakonično poročilo, da izvršni svet zakonu “ne nasprotuje”. Šinigoj naj bi Slokarju ponagajal že prej, ko se je upiral, da bi v okviru zakona sredstva za nerazvite preusmerjali k nerazvitim pokrajinam Slovenije, češ kaj bodo pa rekli v drugih delih Jugoslavije. Ob skorajšnjem imenovanju Slokarja za zveznega sekretarja za promet in zveze (pod Antejem Markovićem) pa je Šinigoj Markoviću poslal seznam 23 kandidatov, na katerem je bil Slokar naveden kot zadnji.
Stiskanje obroča s pomočjo KPK
S tem se seveda odpira vprašanje, koliko teh frakcijskih bojev je v resnici prenesenih v sedanji čas. Dejstvo je namreč, da je Pirc Musarjeva letos že kar nekajkrat javno okrcala Goloba, mnogi pa se sprašujejo, ali je šlo le za kozmetične opomine ali pa je v ozadju poskus, da se vse bolj neobvladljivega goriškega “čudežnega dečka” disciplinira in morda tudi sankcionira. Nekaj je jasno: Goloba ta čas brani Odlazkov medijski imperij, za katerim še vedno stoji Vesna Vuković, iz istega miljeja seveda prihaja tudi evrokomisarski kandidat Tomaž Vesel. Toda na drugi strani je do Goloba prišlo kar nekaj resnih opozoril. Po tem, ko je v javnost pljusknila novica o domnevni aretaciji vplivnega Anisa Ličine v Prištini – gre za znanega udeleženca protestov proti Janševi vladi – so na Kosovu poskrbeli za še eno presenečenje, in sicer, da je posebno kosovsko tožilstvo vložilo obtožnico proti nekdanjemu vodji kosovskega energetskega podjetja KEK Nagipu Krasniqiju, ki je tesno povezan s kosovskim diplomatom Martinom Berishajem in s tem tudi z Golobom. Ta novica je bila objavljena sredi prejšnjega tedna, a je skoraj hkrati zakrožila tudi informacija, da se bo postopek proti Golobu na KPK nadaljeval, saj je z odhodom namestnika predsednika KPK odpravljen vsak formalni zadržek za nadaljevanje postopka.
Postopek proti Golobu je bil sprožen prav zaradi njegovih političnih pritiskov na policijo prek nekdanje notranje ministrice Tatjane Bobnar, ki je sedaj svetovalka Pirc Musarjeve. Takšna praksa stiskanja obroča okoli predsednika vlade sicer ni nekaj neobičajnega, saj so na podoben način “strici” večkrat upognili že Janeza Drnovška, proti kateremu so naščuvali sindikate in mu tu in tam tudi znižali javnomnenjsko podporo, dokler ni naredil “popravnega izpita”. No, s sindikati je sedaj precej težje, saj za zdaj velja dogovor s sindikati javnega sektorja, da bodo vlada in omenjeni sindikati jeseni poiskali skupno rešitev, medtem ko je treba držati zdravniške sindikate (Fides) pod vodo.
Miloš Milović kot glavni džoker?
Obstaja pa še eno opozorilo za Goloba, in to je zadeva z njegovim nekdanjim varnostnim svetovalcem Milošem Njegošem Milovićem, ki se zaporu ne bo mogel izogniti, pri tem pa je z javno izjavo precej namočil tako Odlazkov imperij kot tudi odvetnika (in ta čas še vedno predsednika Uefe) Aleksandra Čeferina, ki naj bi prek Odlazka dosegel prepoved objave članka o Miloviću v Večeru. Novica je prišla v javnost isti dan, ko je nekdanji predsednik programskega sveta RTVS (in zelo verjetni prihodnji predsednik SLS) Peter Gregorčič javnosti sporočil, da se KPK praktično ne odziva na pozive k ukrepanju zoper navzkrižje interesov, v katerem se je znašel Aleksandrov brat Rok Čeferin, ustavni sodnik, ki je v zadevi glede zakona o RTV odločal, čeprav bi se moral zaradi vpletenosti odvetniške družbe Čeferin v tem primeru iz postopka samoizločiti.
Da je bila KPK doslej predvsem poligon za politične obračune v vlogi neodvisnega arbitra, se je izkazalo že večkrat, tudi denimo takrat, ko je KPK še pod vodstvom Gorana Klemenčiča v začetku leta 2013 “neodvisno” naskočila tako Janeza Janšo kot Zorana Jankovića zaradi njunega premoženjskega stanja. Ko je bilo poročilo KPK veliko kasneje sodno odpravljeno, je bilo že prepozno, saj je bil namen poročila dosežen. Zato ni nemogoče, da bo Kučan skušal sicer trmastega Goloba stisniti v kot tudi na bolj drastičen način kot samo s KPK. In verjetno ne bo presenečenje, če se bo vsaj del medijev odločil obračunati z Golobom ravno zaradi primera Milović, ki je prav tako eden od številnih jabolk spora med Golobom in Bobnarjevo (h kateri moramo seveda prišteti tudi Boštjana Lindava, ki je še pod njenim ministrovanjem kot v. d. vodil Generalno policijsko upravo).
Na drugi strani pa se je Milović odločil, da javno obremeni Aleksandra Čeferina, saj sam praktično nima kaj izgubiti, v igri pa so številne umazane podrobnosti s področja varnosti in telesnih stražarjev, ki so že v devetdesetih letih obkrožali vodilne politike tranzicijske levice. To pomeni, da nas v prihodnje lahko čaka velika medijska vojna. Med levičarji. Državniški pogreb Šinigoja tako sodi med gašenje požara, saj je bil predlagatelj vojaškega pogreba za Zemljariča in Šinigoja v obeh primerih Marjan Šiftar, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja predsednik republiškega komiteja za informiranje, nato pa šef Kučanovega kabineta. Vse jasno.
Zanimiv družinski izvor Aleša Musarja
Da ima “pravi” družinski izvor tudi Aleš Musar, podjetnik in mož predsednice republike, ni nobena skrivnost. Lani je v Delovem podcastu razkril tragično smrt svojega očeta v prometni nesreči, v kateri se je tudi sam poškodoval. V avtomobil je namreč trčil tovornjak, ki ga je na zasneženi cesti zaradi zaviranja zaneslo na levo stran. Pokojni Franc Brane Musar je bil po naših informacijah nekdaj direktor časopisne družbe Delo, povezan naj bi bil tudi s sedaj že nekdanjim tesnim Kučanovim sodelavcem Marjanom Šiftarjem, Jožef Slokar pa ga v svoji knjigi “Listi iz dnevnika” omenja tudi kot vodjo kabineta predsednika Izvršnega sveta SRS Andreja Marinca. Slednji je vodil republiško vlado po odstavitvi Staneta Kavčiča, med letoma 1982 in 1986 pa je bil predsednik CK ZKS. Za njim je izvršni svet oz. vlado dve leti vodil Anton Vratuša, ki je umrl leta 2017, vendar ni poročil o tem, da bi tudi on kot “nekdanji premier Slovenije” imel pogreb z vojaškimi častmi. Tistega leta je bil slovenski premier sicer Miro Cerar. Skratka, izvor zakoncev Pirc Musar je zagotovo režimski, vendar se frakcijsko očitno ne ujema z Golobom.
Je pa res, da je po drugi strani v sorodstvu Aleša Musarja tudi katoliški duhovnik in redovnik p. Jožef Musar, ki je bil že pred drugo svetovno vojno misijonar v Afriki. No, obstajajo primeri, ko so bili celo v ožji družini tako katoliški duhovniki kot komunisti. Denimo brata Lovro (Prežihov Voranc), ki je bil književnik in agent Kominterne, ter Alojzij Kuhar, duhovnik. Eden od Prežihovih bratov je bil tudi inženir varnosti pri delu Avgust Kuhar.
Gašper Blažič