María Fernanda Cabal je kolumbijska poslovna ženska, politologinja in političarka. Na zakonodajnih volitvah leta 2014 je bila s podporo Demokratičnega centra izvoljena za predstavnico v zbornici Bogote, leta 2018 pa za senatorko republike. Cabal je svoj mandat podaljšala leta 2022 in bila predkandidatka na predsedniških volitvah istega leta, poroča Kulturni marksizem.
Kaj zmaga Mileija pomeni za Argentino in za vso Ibero-Ameriko?
Zmaga Javierja Mileija je svež veter za demokracije v svetu, ne le v Latinski Ameriki. Označuje obrambo posameznika in njegove ustvarjalne sposobnosti, svobodnega trga, nasprotovanja etatističnemu modelu, ki izničuje ustvarjalnega duha in generira gigantizem države, ki mora živeti z davčnimi reformami, siromašenjem ljudi in krepitvijo birokracije zgolj v službi politikom. Zmaga La Libertad Avanza pomeni zmago takega načina poučevanja ekonomije, da so vsi Argentinci lažje razumeli, zakaj so revni in zakaj so revne vse tiste države, ki so kopirale socialistični model. Javier Milei je bil sposoben poučiti mlade o ekonomiji in jih oddaljiti od progresivizma.
Gustavo Petro izgublja podporo ljudi in videli smo njegov poraz na regionalnih volitvah. Mislite, da bo Petro končal svoj mandat?
Če bi v Kolumbiji obstajali institucionalnost in pravičnost, ki ju nekaj sicer je, a ne dovolj, bi moral državni volilni svet razrešiti Petra zaradi prekoračitve zgornjih meja kampanje, saj je omejitev porabe za kampanjo določena v naši ustavi. Poleg tega čaka na začetek sojenja za obtožbo zaradi izjav njegovega sina in škandalov njegove zasebne tajnice Laure Sarabia. Sojenje bi se že začelo, če bi v Kolumbiji obstajala resna demokracija. To bi pomenilo izgubo funkcije in začetek sojenja za kazensko odgovornost pred vrhovnim sodiščem. Na žalost vidimo, da je ta proces popolnoma prezrt zaradi političnega delovanja in Petrove večine v komisiji za obtožbo. Če bo Petro končal svoj mandat, bo to storil z eno najvišjih stopenj nepriljubljenosti latinskoameriških predsednikov.
Kaj je vzrok za to izgubo ljudske podpore: korupcijski škandali ali njegova politika?
Oboje. Korupcijski škandali spodkopavajo njegovo verodostojnost in sposobnost laganja, kar je bila stalnica v njegovi karieri. Petro upira prst na politični razred in je istočasno del tega političnega razreda; on je primer tega, čemur pravimo živeti od države, on ne ve, kako deluje gospodarstvo in kako se ustvarja bogastvo. Petro sploh ne ve, kaj je plačilna lista in ne ve, kaj pomeni plačevati davke. Poleg tega so njegove reforme v nasprotju z zdravo pametjo v državi, ki je s številnimi težavami, predvsem zaradi nasilja in zaporednih gospodarskih kriz, dosegla na primer zdravstveni sistem, ki velja za enega najboljših na svetu. Res je, da je treba narediti reforme, vendar ne tako. Ta zdravstvena reforma nas bo pustila odvisne od politikov na položaju in pripeljala do vedno večjega nadzora nad posameznikom, ki bo moral prositi dovoljenje za operacijo. Drug primer je njegova delavska reforma, ki bo moč koncentrirala v delavskih centrih, odkrito komunističnih in živečih od državnih ugodnosti. To vodi v to, da delodajalci ne bodo več zaposlovali, in v večjo prekarnost. Obstaja tudi pokojninska reforma, ki je bila nujna, vendar ne bi smela napadati zasebnih prihrankov ali nam vzeti možnosti, da se odločimo, kateri pokojninski sklad uporabiti. Skratka, vse je nadzor: nad posameznikom, njegovim zdravjem, njegovim delom, njegovimi pokojninskimi skladi.
Bi se lahko to, kar smo videli v Braziliji, ponovilo v Kolumbiji z volitvami, ki jih je zaznamovala možnost volilne goljufije?
Dokler ni preglednosti pri predštetju (hitro štetje volišč na isti dan volitev, ki ima zgolj informativno vrednost) in pregledu glasov, dokler volilni imenik ni prečiščen in obstajajo oblike korupcije, bodo možnosti goljufij. Na srečo v Kolumbiji še naprej uporabljamo ročno glasovanje, ne dajemo prednost elektronskemu glasovanju, za katerega se je izkazalo, da v več razvitih državah ne deluje. Elektronsko, sodobno, je tudi dovzetno za goljufanje. Zato so se številne države, na primer Japonska ali Nemčija, odločile vrniti na papir, k ročnemu glasovanju.
In ali bi ob več kot možnem porazu obstajala radikalnejša možnost, na primer peljati Kolumbijo po isti poti kot Venezuela?
Seveda obstaja. Petro ima socialistično agendo, ki jo usmerja kubanski G2 (državna obveščevalna agencija kubanske vlade), in kar je bolj zaskrbljujoče, njegova srečanja z iranskimi predstavniki. V Venezueli se že petnajst let plete zakon, ki se je zdel nemogoč, med islamom in komunizmom, ki imata nasprotne cilje, delita pa si varuhe revolucije in absolutizem. So režimi, v katerih je posameznik ničvreden. Mislim, da gre Petro v tej smeri: uničuje javne sile, krepi skupine pridelovalcev koke in dovoljuje gojenje. Vemo že, kaj pomeni biti največji izvoznik kokaina na svetu in kakšne so stopnje nasilja tako na podeželju kot v mestih, saj se je zgodilo že več kot sto pokolov. Petro zmaguje v anarhiji in uničenju in verjamem, da nas bo popeljal po tej poti.
Petro in Boric predstavljata “prebujeno” linijo znotraj skupine Puebla. Je Petro poskušal prinesti vokizem v Kolumbijo? Kakšen je odziv družbe na to ideologijo?
Vsa ta »prebujena« ideologija je nenaravna. To je nagrada za degeneracijo nad dobrim vedenjem. Spet apeliranje na anarhijo, na želje spremenjene v pravice. To povzroči odziv v družbi, kot se je zgodilo Boricu v Čilu. Boricu je dokončno zmanjkalo diskurza in je družbo izčrpal z uporabo nasilja s sponzoriranimi protesti, katerih edini namen je bil ohraniti se na oblasti in vsiliti agende, kot je nova ustava. To ni uspelo in nima več časa, da bi to izpeljal. Toda Boričev vokizem, ki je grozljiv v konservativni družbi, kakršna je čilska, je že terjal svoj davek. Enako se dogaja v Kolumbiji. Imenovati gejevskega porno igralca za podpredsednika je vulgarnost. Petro nas želi popeljati v državljansko vojno, ker lahko uspeva le sredi nereda, anarhije in uničenja.
Kot smo videli v mnogih drugih državah, nazadovanje ni vedno dovolj za poraz levice. Ali imajo desničarske stranke v Kolumbiji voljo zmagati in spremeniti stvari?
Politiki morajo ljudem pokazati, da so sposobni in da država ni namenjena temu, da svoja bremena nalaga na pleča posameznika in družbe, ampak da jim lajša življenje. Gre za komuniciranje, kar je velik neuspeh vseh nas, ki nismo levičarji. Mislili smo namreč, da je dovolj, če govorimo resnico brez potrebe po propagandi, ampak ni. Zato moramo dajati primere, moramo učiti in tisočkrat ponoviti, kot je to storil Javier Milei, da bomo lahko prišli naprej samo s prostim trgom, z veliko manjšo državo in dajanjem ugodnosti posamezniku, skratka z uporabo ključnih prvin kapitalizma.
Domen Mezeg