Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) je od slovenskih davkoplačevalcev v zadnjih 18 letih prejel že več kot 260 milijonov evrov, pri tem pa resurse usmerja v ideološko usmerjene projekte. Včeraj so gostili Svetlano Makarovič in zaposlujejo skrajneže, ki jih lahko vidimo na petkovih protivladnih protestih.
Pisali smo že o tem, da je institucija ZRC SAZU, ki naj bi se posvečala predvsem znanstvenoraziskovalnemu delu, vsaj deloma ugrabljena s strani levičarskega aktivizma in ideologije. Delovanje ideološko sodelavcev in ostalih, z inštitucijo povezanih oseb, se skuša prikriti za navidezno znanstvenimi prispevki, projekti, knjižnimi deli itd. Eden osrednjih levih aktivistov je zagotovo direktor te institucije dr. Oto Luthar, ki kot kaže zvesto sledi titoističnemu konceptu – da so javne funkcije dosmrtne. Na svojem položaju naj bi bil pozicioniran že kar 30 let. Med drugim smo tudi pisali, kako ga izjemno živcira dejstvo, da se slovenska vlada dejavno posveča področju osamosvajanja in domoljubju.
To naj bi bilo po njegovem prepričanju zato, ker naj bi si želela s političnim prikrajanjem zgodovine dati legitimnost in ostati na oblasti. Prav tako smo že pisali o tem, da ga moti čiščenje postkomunističnega psevdozgodovinopisja. Gre pa tudi spomniti na Lutharjev protivladni angažma na strani STA v sporu z UKOM-om.
Med sodelavci gre omeniti tudi prof. dr. Marka Juvana, ki je nedavno ostro kritiziral odločitev Zorana Jankovića, zaradi osvoboditve okupiranega ozemlja nekdanje tovarne Rog, ki so si ga prilastili začasni uporabniki, med njimi tudi eden izmed profesorjevih otrok. Poleg tega je v prispevku, sicer objavljenem v ultralevičarski Mladini z naslovom “Gospod Janković, ne morem vas več nasloviti s formalnim izrazom “spoštovani”” postregel tudi z besednjakom petkovih protestnikov – “Hojsovimi robokopi”. Rdečo nit prispevka bi lahko opisali kot zagrenjeno verbalne apologijo padle trdnjave anarholevičarstva in cirkusarne, ki je tam gostovala. Gre za žalostinko in hkrati zgražanje nad odločitvijo mestnih oblasti, zlasti župana, da se prekine protipravno okupacijo propadajočih prostorov in pripadajočega mu zemljišča.
Z ustanovo je povezana tudi protivladna aktivistka in sopodpisnica protivladne peticije – Deja Crnović
Ta sicer pripadajo Mestni občini Ljubljana (MOL-u), na njih pa se načrtuje izgradnjo novih oziroma prenovljenih objektov, namenjenih (zlasti pa privlačnih) za širše meščanstvo Ljubljane in druge obiskovalce (ki doslej zaradi obskurnih higienskih in drugih razlogov, na območje niso vstopali), obenem pa ponuditi prostor raznim kulturnim, umetniškim ustvarjalcem. Omeniti gre še protivladno aktivistko, ki je tako ali drugače sodelovala pri več knjižnih izdajah ZRC SAZU – Dejo Crnović. V javnosti med drugim slovi kot kolumnistka spletne Mladine, predvsem pa bo “na vekov veke” ostala v našem spominu kot zagrizena protivladna agitatorica iz časa prve vlade Janeza Janše. Tedaj je bila namreč sopodpisnica peticije “571 ogroženih slovenskih levičarskih novinarjev”.
Peticija je nastala leta 2007, v njej pa so “ogroženi” novinarji slovensko vlado v tujini tožarili v zvezi z izvajanjem lažne medijske cenzure in pritiskov na novinarje v Sloveniji. Vam je zadeva poznana? Jabolko ne pade daleč od drevesa pravi pregovor. Njena mati je namreč, nihče drug kot slavna televizijska novinarka Janja Koren. Še eno članico tranzicijske družinice si bomo najbolj zapomnili po tem, da je pomagala delati zgago na politkolesarskih mitingih v Ljubljani. Tam je navdušeno ploskala dretju neformalnega vodje levičarskih protestov – Jaše Jenulla, družbo pa ji je delal denimo novinar Dnevnika Ervin Hladnik-Milharčič, ki občasno rad gostuje v oddaji Studio City na RTVS, kjer igra zvesto vlogo “koleščka” v “mašineriji” protivladnega boja.
ZRC SAZU gosti gorečo “zavetnico” totalitarne simbolike Svetlano Makarovič
Omeniti pa gre še nekdanjo novinarko tranzicijskega časnika Delo Agato Tomažič, zaposleno kar brez doktorskega naziva. Spomnimo se še okrogle mize o izvoru Slovencev v prostorih ZRC SAZU, kjer se večina gostov sploh ni imela za Slovence, ali pa so slovenstvo jasno definirali zgolj z jezikom. Razpravo je sicer vodila pristranska novinarka RTVS Ksenija Horvat. Na inštitutu ZRC SAZU pa tokrat ponovno razburjajo z odločitvijo, da bodo v Atriju ZRC gostili zloglasno protivladno aktivistko, znano po svojem “strpnem” zmerjanju vseh, ki ji ideološko ne ustrezajo in absurdnih koncertih, posvečenih čaščenju zločinske totalitarne ideologije ter simbolike (koncerti Nosil bom rdečo zvezdo) in to kar v osrčju sodobne demokratične Evrope – prav ste uganili, Svetlano Makarovič. Slednja slovi tudi po širjenju strastnega sovraštva do katoličanov in RKC.
Pri ZRC SAZU pa pogosto organizirajo tudi druge dogodke, ki so dejansko, v celofan znanstveno-raziskovalnega dela zavita ultralevičarska propaganda. V nadaljevanju jih nekaj navajamo. Med drugim so organizirali dogodek na temo “60-letnice smrti dekolonialnega političnega teoretika in psihiatra Frantza Fanona“, dogodek na temo “narodnih herojinj” (“Sikanje ženske oblastniku v obraz”). Prav tako so prirejali dogodke s področja ideologije Spolov, nudili promocijo člankom spletne Mladine, denimo o filozofu dr. Petru Klepcu (v grobem je šlo za kritiko neoliberalizma in kapitalizma, sam pa pripada lacanovski šoli). Zanimiva se zdi še promocija prispevka iz Sobotne priloge Dela, ki razglablja o Cirilu Žabotu in njegovem domnevnem “radikalnem predvojnem katolicizmu”. Kot kaže, jih je zmotilo njegovo družbeno-politično delovanje proti “verski mlačnosti” v slovenskem narodu, “komunizmu” in “antifašizmu”.
Med letoma 2003 in 2021 je bilo za ZRC SAZU potrošenega prek 267 milijonov evrov našega denarja!
Pri ZRC SAZU pa je v različnih primerih mogoče zaznati, sicer hvalevredno obsodbo nacističnih in fašističnih zločinov (denimo nad Romi), medtem ko so bolj skromni pri obsodbi komunističnih zločinov. Med ideološko obarvanimi projekti so tudi takšni, ki promovirajo ideje jugoslovanstva, feministične ideje, “spolovanje”, “področje integracije migrantov” itd. Na inštituciji imajo sicer tudi veliko koristnih in dobrih projektov s področja jezika, zgodovine, geografije itd., ki si državni denar zaslužijo, a je potrebno ločiti zrnje od plevela, dejanskih znanstveno-raziskovalnih projektov, pobud, pozivov, člankov, knjižnih del od režimske, politične propagande. Zadeva je pomembna zlasti zato, ker se projekti navedene institucije financirajo (tudi) z denarjem davkoplačevalcev. Med leti 2003 in 2021 je institucija, po podatkih Erarja prejela preko 267 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja za svoje delovanje, projekte itd.
Za dodatna pojasnila smo kontaktirali tudi ZRC SAZU. Zanimalo nas je kako komentirajo očitke, da gre uradno za državno inštitucijo, ki naj bi se ukvarjala z znanstveno-raziskovalnim delom na stroške davkoplačevalcev, a se (navkljub številnim dobrim znanstvenim projektom z različnih področij) občasno ukvarjala z dejavnostmi, ki dejansko spadajo na področje političnega/ideološkega aktivizma (javna podpora STA, podpora prispevkom tednika Mladina, nudenje prostora zgolj parcialnim ideološkim pogledom (denimo boju proti predvojnemu katoliškemu radikalizmu, osebam s sovražnimi nazori do določenih skupin, denimo Makarovičevi, nudenje prostora promociji Ideologije spola, feminizmu itd.). Na odgovore še čakamo in jih bomo objavili, ko jih prejmemo.
Dogajanje na ZRC SAZU pa je za naš medij komentiral Milček Komelj, ki pa ni član omenjene institucije, ampak podpredsednik SAZU. ZRC SAZU in SAZU sta namreč ločeni ustanovi, vendar pa kljub temu tam dogajanje dovolj dobro pozna: “Na Vaše opažanje o aktivističnem političnem oziroma ideološkem delovanju ZRC SAZU in s tem povezano vprašanje Vam v svojem imenu lahko odgovorim le naslednje. Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) je ustanoviteljica znanstveno-raziskovalne ustanove ZRC SAZU, ki obsega vrsto inštitutov, posvečenih znanstvenemu raziskovanju s področij, ki jih delno navajate. Vendar je ZRC SAZU ne glede na izvorno ustanoviteljstvo, zajeto v njenem poimenovanju, v svojem delovanju povsem samostojna ustanova, ki ni del SAZU (četudi so člani SAZU vključeni v njene znanstvene svete in upravni odbor).
Da se ZRC SAZU posveča tudi aktivističnemu političnemu delovanju, ki ga navajate, seveda z nejevoljo opažam tudi sam. Žal pa širša, in ne le širša, javnost ZRC SAZU pogosto enači s SAZU in tudi v javnih občilih na TV Slovenija so tovrstne izjave ZRC SAZU večkrat oznanili kot izjave SAZU. Nekajkrat sem takoj zatem tudi osebno urgiral, da bi to zmoto čim prej popravili, prav tako je to uradno storilo vodstvo SAZU. Ljudje pa se večkrat jezno obračajo na posamezne akademike in zaradi aktivističnih izjav ZRC SAZU kritizirajo SAZU, ki zanje nikakor ni odgovorna. O tem smo govorili tudi v vodstvu SAZU, kjer je bilo med drugim tudi rečeno, da bi bilo mnogo primerneje, ko bi se ustanova ukvarjala samo z raziskovanjem in ne tudi politiko, sam pa sem o tem vodstvo ZRC SAZU informiral tudi na seji upravnega odbora ZRC SAZU, katerega član sem, in povedal, da tako zamenjavanje ZRC SAZU in SAZU dela SAZU veliko sramoto.
Edino, kar je vodstvo SAZU lahko storilo, je to, da je na spletni strani Akademije prav zato na vidnem mestu objavljeno sporočilo, da sta SAZU in ZRC SAZU dve različni ustanovi. Sama SAZU pa je zavezana temu, da se v dnevno politiko ne spušča in da se opredeljuje le do temeljnih vprašanj našega bivanja; z zadnjo izjavo predsednika opozarja na pomen slovenskega jezika v visokem šolstvu, ki je s predlagano novo Preambulo Nacionalnega programa visokega šolstva znova ogrožen. Ko je bila poslana v javnost po mojem osebnem prepričanju neprimerna izjava o političnem stanju v Sloveniji, ki jo je pripravila akademijska komisija za človekove pravice v novi sestavi, se je izkazalo, da je komisija presegla svojo pristojnost, saj ni bila v skladu z načeli SAZU, da se ta v dnevno politiko ne spušča, in je bilo nato jasno korigirano, da ne gre za izjavo SAZU.
Sicer pa je o tem pristojen dajati pojasnila samo predsednik SAZU; sam kot eden od obeh podpredsednikov navajam le svoja dosedanja opažanja in izkušnje in ponavljam, da ves čas, odkar sem član Akademije, opažam redne zamenjave med ustanovama in poslušam upravičene očitke posameznikov, ki se nanašajo na aktivistično dejavnost ZRC SAZU, namenjene pa so Akademiji, ki za ta aktivizem ne more odgovarjati. Take očitke poslušam vsaj od tedaj, ko je bila na fasadi stavbe ZRC SAZU razobešena podoba proslulega sirskega frizerja, fasado pa so mediji napačno razglašali za pročelje Akademije. Seveda so tudi na SAZU, tako kot najbrž povsod, ljudje s celo diametralno različnimi pogledi na izjave, ki jih navajate, mislim pa, da lahko svoja prepričanja vsak zagovarja in razglaša le v svojem imenu in da za to ne sme zlorabljati ustanov. Sam se osebno z Vašimi pomisleki o povsem neprimernem ideološkem aktivizmu, oznanjanem v okrilju ZRC SAZU, povsem strinjam.”
Sara Kovač