Aerodrom Ljubljana je v vasi Lahovče, kjer se je zgodila največja letalska nesreča v zgodovini Slovenije, postavil spominsko obeležje, ki ne bo nikoli izbrisalo spomina prebivalcem te gorenjske vasi na grozljive prizore, ki so jih bili deležni 1. septembra 1966.
Največja letalska nesreča na slovenskih tleh se je zgodila pred 50-imi leti, ko je letalo Bristol 175 Britannia, letalske družbe Britannia Airways, zgrešilo vzletno-pristajalno stezo in strmoglavilo 2.300 metrov pred njo. Za seboj je pustilo razdejanje in 98 smrtnih žrtev. 19 potnikov je nesrečo preživelo in ti so še bolj povezani s Slovenijo, kot bi bili sicer.
Tragedija je rodila nova prijateljstva
Veleposlanica Združenega Kraljestva Velike Britanije v Sloveniji Sophie Honey je ob tej priložnosti povedala: “Iz te grozne nesreče so se rodile tudi dobre stvari. Spletlo se je mnogo povezav med Slovenci in Britanci, saj so tukajšnji prebivalci odlično poskrbeli za ranjene potnike. Pohvaliti moram tudi medicinsko oskrbo, ki so je bili deležni Britanci.” Ob tem se je še posebej zahvalila vsem strokovnim službam in prebivalcem okoliških vasi, ki so nesebično priskočili na pomoč.
Domačini prizorov ne bodo nikoli pozabili
Nesreče se živo spominjajo prebivalci Lahovč, ki so bili 1. septembra 1966 priča srhljivemu poku. Le nekaj trenutkov zatem so zaslišali sirene, ki so pritrdile njihovim sumom, da se zunaj njihovih varnih domov odvija nekaj tragičnega.
Domačin Franc Zorman, ki je med prvimi prišel na prizorišče letalske nesreče, je povedal: “Najprej sem zagledal preživele, ki so stali na robu in me spraševali, kje so in kako daleč je do letališča. Naprej pa je bilo večinoma vse v ognju, vsake toliko časa je eksplodiralo in ogenj je špricnil, tako da se bolj v notranjost nisem podal.”
Jelka Markun iz Lahovč se še dobro spominja tiste grozne noči: “Ura je bila malo čez polnoč in takrat smo slišali pok. Šli smo ven, stara sem bila 19 let, in naenkrat zaslišim gasilce, eni so še zgrešili pot, ker niso vedeli, kje točno je do nesreče prišlo. Jaz nisem odšla na kraj nesreče, ker je bila takšna megla, da nismo nič videli, mene pa je bilo tako strah, da sem raje ostala doma.”
Jože Mašaj pa si je zapomnil predvsem smrad, ki se mu prisotni na kraju nesreče niso mogli izogniti: “Povsod je gorelo, se kadilo, neverjetno smrdelo. Lasje gorijo, koža, cunje … ne morem opisati z besedami, kakšen grozljiv vonj je bil v zraku.”
Nesreča ju je zaznamovala za vse življenje
Še bolj živi pa so spomini poveljnika gasilcev Franca Košnjeka in voznika reševalnega vozila Rajka Bajca, ki sta prva nudila pomoč preživelim v največji letalski nesreči pri nas. Franc Košnjek je takole obudil spomine: “Če ne bi bil takrat močan, ne bi uspel reševati. Vse je naokoli ležalo, gorelo, poškodovani so želeli, da jih čim prej rešimo, bili so še v svojih sedežih, privezani, morali smo jih osvoboditi varnostnih pasov in zvleči iz gorečega letala. Bilo je vse naenkrat – reševali in gasili smo istočasno.”
Rajko Bajec z Zdravstvenega doma Domžale pa je razkril: “Na urgenco sem peljal neko starejšo prijetno gospo. Ko ji je zdravnik odprl nedrček, so ji pljuča dobesedno ven pogledala, kri je lila, kosti je imela vse polomljene. Zdravnik jo je zagrabil za rano, jaz sem peljal na kliniko kolikor hitro možno – notri sva jo dva reševalca nesla, zdravnik jo je pa za rano držal, da ne bi izkrvavela. Potem sem se vrnil na kraj nesreče. Pogledam gor proti nebu, na nekem drevesu vidim kos mesa. Truplo je bilo oblečeno v moder kostim, zagotovo je bila stevardesa. Nato smo začeli na ukaz policijskega komandirja nositi robo, prtljago, ko smo to znosili, nam je naročil, naj damo še mrliče na kup. Pa smo jih 11 v vrsto znosili.”
Sin preživele razkril posledice, ki jih je njegova mama občutila do smrti
Pri tej letalski nesreči so ugotovili odgovornost pilota, saj ni bil pravilno nastavljen višinometer, še dodatne probleme pa je povzročila gosta megla, ki je močno omejila vidljivost. Nesrečo je preživela tudi 21-letna stevardesa, njen sin Jamie Hamilton pa je povedal: “Moja mama mi je opisala nesrečo, kolikor jo je le lahko, čeprav se vsega ni spominjala. Bila je zelo zaskrbljena, kar je normalno. Fizično se je pozdravila, a je vse življenje trpela za emocionalnimi travmami. Rekla je, da so normalno leteli, potem pa se spominja šele, ko je bila zunaj letala vsa opečena.“
Vsa regulativa je v letalstvu zapisana s krvjo
Na območju, kjer se je zgodila nesreča, je Aerodrom Ljubljana postavil spominsko obeležje, direktor Zmago Skobir pa je ob tem povedal, da je v današnjem času malo možnosti, da bi se ponovila takšna nesreča. “Letala, ki letijo na naše letališča, so vse najnovejše generacije, vključno z Adriinimi letali, tako da je tehnološko gledano to bistveni napredek v primerjavi s pred 50-imi leti. Takšen dogodek, kot je bil ta, je danes skoraj povsem nemogoč. Kljub temu pa sem prepričan, da varnosti nikoli ni dovolj. Žal je vsa regulativa v letalstvu s krvjo zapisana. Upam, da bo tega čim manj.”
Še vedno najbolj varen način potovanja
Letalski promet sicer velja za najbolj varno možnost prevoza. Podatki Urada za letalske nesreče iz Ženeve kažejo, da se je lani v primerjavi z letom 1985 število letalskih nesreč zmanjšalo za kar 53 odstotkov, število žrtev letalskih nesreč pa je bilo lani manjše za kar 70 odstotkom v primerjavi z letom 1985.
M. S.