Ni novost, da želi Mladina s svojim senzacionalizmom vzbuditi negativni prizvok zadevam, ki so za ljudi dejansko dobre. To se je trudila z zdravniki, zdaj to začne s “kapitalizmom”. Njihova mantra je za ljudi pogubna, povrhu vsega za to citirajo enega od številnih privilegiranih levičarjev, ti pa živijo na plečih davkoplačevalcev.
“Na plebiscitu smo glasovali za samostojnost, ne pa za kapitalizem v najbolj vulgarnem pomenu besede,” je v intervjuju za Nedelo dejal Vinko Möderndorfer. Neto proračunski prejemnik Möderndorfer se moti – volili smo tako za samostojnost in demokracijo kot tudi za kapitalizem. “NE” SFRJ je pomenil “DA” vstopu v (kapitalistične) evroatlantske povezave. Takrat so vse propadle komunistične države prevzele kapitalizem, ker je komunizem enostavno propadel.
Mnogi ob omembi Jugoslavije čutijo nostalgijo, vendar pogosto pozabljajo, da je v osemdesetih letih v državi divjala inflacija. Tečajna politika in druge ekonomske politike so bile neusklajene, kar je spodbujalo domače in tuje zadolževanje. “Protikorpus” se je soočal z izzivom obvladovanja inflacije, politična moč pa je bila na izčrpanem nivoju. Kot rešitev so sprejeli prve kapitalistične ukrepe, ki so uvajali trg kapitala, dela in lastnine. Ključni spori so se osredotočali na finančno konsolidacijo in obvladovanje inflacije ter izzive v gospodarstvu. Kapitalizem se je nato izkazal kot rešitev za neučinkovito gospodarjenje v Jugoslaviji. Ironično je, da se danes vlada trudi Slovenijo popeljati nazaj v to obdobje.
Ljudje so bili jezni in njihova kritična drža se je okrepila, ko je začelo primanjkovati bencina, ki ga je država urejala z znano vožnjo “par-nepar”, povsod drugod so cveteli nakupovalni centri, pri nas pa je bilo prazno. Tudi takrat pa so mediji pisali pravljice o tem, da je “vse super”, kot to počnejo danes, resnica pa bi slej ko prej udarila na plano. In tudi je. Slovenija se je obrnila k Zahodu, ki je cvetel in bi lahko bil danes v razcvetu, vendar je zaradi vladavine levih obstal. Še bolj ironično je, da kapitalizacija kritizira prav Möderndorferja. Ko pa mu očitni luksuz omogoča prav ta sistem, da ne govorimo o tem, koliko denarja je dobil samo v času vlade Janeza Janše – o tem je mogoče več prebrati tukaj.
Dejstvo je, da je Slovenija najbolj razvita republika skupne države in njen potencial je bil in ostaja ogromen. Po razpadu in letu oblasti leve vlade je Slovenija napredovala manj, kot bi napredovala s pravim vodenjem in pravim vlaganjem. Žal pa, tako kot osamosvojitev nekaterih ni bila “intimna možnost”, levičarjem tudi razvoj ni bil prioriteta. Njihov modus operandi je namreč parazitstvo, v primeru Jugoslavije na “gospodarja”, danes pa na javni denar. Ideologija “vse naj ostane v državi in za nas” je bila rabin paralelni Sloveniji, ki bi danes dejansko lahko bila druga Švica, pa so jo ugonobile napačna politika, neustrezno investiranje v gospodarstvu in črpanje javnega denarja za lastno korist. O kakšnem kapitalizmu govori Mladina, ko pa to, kar imamo danes, niti približno kapitalizem, ki ga kritizirajo. Ob tem nihče ne omenja, da je tudi ta dovolj in da zahvaljujoč prav njemu njihove vodje uživajo na potovanjih po svetu in igrajo spletne vplivneže. “Predsednik vlade se ohranja na križarjenju, medtem ko mu država razpada,” je nekdo zapisal ob fotografiji profila na omrežju X.
Na največji komunistični praznik ob kresu in čevapčičih privilegirana levičarska elita prodaja oslovo gnojnico, da je neoliberalizem kriv za prekarnost, impotentnost, brezposelnost, čakalne dobe v zdravstvu, bogatenje peščice, globalno segrevanje, luknje na cestah, nizke plače, pomladansko utrujenost, odcvetele device, gnečo v končnicah, nepravilno obdavčitev, ošpice, fašizem in tako naprej. Kljub temu pa že površen pogled na razmere pokaže, da v Sloveniji ni sledu o liberalnem kapitalizmu, kaj šele o neoliberalnem kapitalizmu.
A. H.