Jeseni drugo leto naj bi v Sloveniji potekale volitve predsednika republike. Pogojnik »naj bi bile« sem uporabil zato, ker ni nikjer zagotovljeno, da bodo volitve razpisane in jih bo nato Državna volilna komisija izvedla. Sploh če upoštevamo dosedanja in tudi zadnja ravnanja predsednika državnega zbora dr. Milana Brgleza, predsednika vlade dr. Mira Cerarja ter glasovalnega stroja SMC. Resno skrb namreč vzbuja dejstvo, da je po pojmovanju dr. Brgleza načelo »naravnega prava« nad zakonodajo, ki temelji v slovenski ustavi.
Glede na to, da predsednik Pahor skorajda ni prekinil z volilno kampanjo, s katero je leta 2012 v drugem krogu premagal tedanjega predsednika dr. Danila Turka, ima aktualni predsednik velike možnosti, da je na predsedniških volitvah ponovno izvoljen.
Kljub temu da Pahor deluje kot upornik proti svoji ideološki bazi in ga v javnosti velikokrat predstavljajo kot nevtralnega, ideološko, strankarsko in politično neomadeževanega predsednika, je to zgolj medijska podoba. Enako velja tudi za mnenje, da naj bi mu »strici« zamerili »soliranja« in zmago proti njihovemu izbrancu dr. Turku, ki naj bi jo Pahor dosegel tudi s pomočjo tistih »desnih« volivcev, ki so, v drugem krogu volitev, če so se jih udeležili, raje volili zanj kot pa za nepriljubljenega dr. Turka.
Pahor se vedno, ko je kritično, postavi na “pravo” stran
Dejstvo ostaja, da se Pahor vedno, ko je kritično, postavi na pravo, torej svojo izvorno stran. Ko stvari niso kritične, si lahko privošči tudi to, da pride v državni zbor, kjer sprejme v pozdrav roko od političnega zapornika in s tem razburka svojo pravoverno bazo. Ki pač ne razume osnovnega bontona in medčloveških odnosov. Ko pa je kritično, na primer pri predlogu kandidatov za varuha človekovih pravic, KPK, ESČP, Pahor nikoli ne zataji, ne preseneti in ne razočara. Prepričan sem, da bo tako tudi pri predlogih kandidatov za nove ustavne sodnike.
Kar šestim ustavnim sodnikom od devetih se bo namreč do konca Pahorjevega predsedniškega mandata iztekel mandat. Pahor je izkušen politični profesionalec, ki je v svoji karieri opravljal že vse možne politične funkcije, razen županske. Bil je predsednik politične stranke, poslanec v slovenskem in evropskem parlamentu, podpredsednik in predsednik državnega zbora, predsednik vlade, ki je začasno prevzel tudi funkcijo ministra za javno upravo ter predsednik države.
Stranke slovenske pomladi, že imate svojega kandidata za predsednika?
Na zadnjih predsedniških volitvah so nastopili le trije kandidati. Poleg že omenjenih dveh, -Pahorja, ki je nastopil s podporo SD, in dr. Turka, ki je nastopil s podporo volivcev – še dr. Milan Zver, ki je kandidiral s podporo SDS in NSi. Če bi izvorno demokratične slovenske stranke, kamor uvrščam tako imenovane stranke slovenske pomladi, torej NSi, SDS in SLS, želele resno nastopiti na predsedniških volitvah 2017 in vsaj ogroziti zmago predsednika Pahorja, bi morale čim prej predstaviti svojega kandidata.
Ena od možnosti bi bila tudi, da bi letos pozimi izvedle nekaj podobnega, kot so ameriške strankarske konvencije in volitve. Spomnim se, da so SKD pred predsedniškimi volitvami leta 1992 izvedli strankarske konvencije, kjer so nastopali trije kandidati: mag. Ivo Bizjak, dr. Andrej Capuder in dr. Peter Vencelj. Zmagovalec strankarskih volitev je bil Bizjak, ki je nato na predsedniških volitvah zasedel drugo mesto.
Tri do štiri mesece predsedniškega cirkusa
Kako bi potekale konvencije, kdo bi lahko kandidiral, kdo in kako bi lahko volil elektorje, je stvar, ki bi jo morala doreči in določiti vsaka stranka znotraj svojih pravil. Glede na to, da imamo v Sloveniji čez 200 občin, seveda ni za pričakovati, da bi strankarska predsedniška soočanja potekala v vsaki občini. Če pa bi ta potekala po regijah, ki sicer še vedno, kljub množici ministrov, ki so opravljali funkcijo ministra za lokalno samoupravo, niso določene, ali po volilnih enotah, bi ves strankarski predsedniški cirkus lahko trajal tri do štiri mesece.
Čez teden bi kandidati obiskovali občine po regiji, v petek bi bilo javno soočenje kandidatov, v soboto pa bi bila na vrsti zaključna regijska konvencija z volitvami. Kandidati strank za predsedniške volitve bi bili tako znani do sredine leta, ko bi lahko tudi že začeli z neformalno predsedniško kampanjo.
Na površje priplava tudi veliko umazanega perila
Strankarske konvencije in volitve so dobra možnost za predstavitev kandidatov, za povečanje prepoznavnosti kandidatov v medijih, za aktivacijo in motivacijo strankarske baze, za razvoj notranje demokracije v strankah, za soočanje mnenj, za trening nastopanja kandidatov, za preizkus sposobnosti kandidatov in njihovih štabov za vodenje volilnih kampanj …
Ob vsem tem pridejo na površje tako vrline kot slabosti kandidatov. Na površje priplava tudi veliko umazanega perila, saj te nihče ne more očrniti bolj, kot te lahko – ob pomoči uslužnih novinarjev – očrnijo tvoji strankarski kolegi … Strankarske konvencije služijo tudi kot sito, saj na koncu v borbi ostane le nekaj preskušenih in najmočnejših kandidatov. Na situ pa ostanejo razni povzpetniki, večni kandidati za funkcije, ljubljenci vodstev strank in tudi Krjavlji.
Če se zaradi nezaupanja, starih zamer in ne vem še časa stranke slovenske pomladi niso sposobne poenotiti ob enem predsedniškem kandidatu, ki bi ga z vsemi močmi podprle že v prvem krogu volitev, bi od predsednikov pričakoval, da se vsaj zavežejo, da bodo v drugem krogu podprle tistega kandidata, ki bo od vseh pomladnih strank dobil največ glasov.
Seveda se ob treh predsedniških kandidatih pomladnih strank lahko zgodi, da do drugega kroga sploh ne bo prišlo. Ali pa tudi to, da se noben od njihovih treh predsedniških kandidatov sploh ne bo uvrstil v drugi krog. Upam, da so se pomladniki kaj naučili iz leta 2007, ko je Lojze Peterle zmagal v prvem krogu, nato pa v drugem gladko izgubil.
Gal Kušar