Na prvi pogled človek dobi vtis, da smo Slovenci veliki ljubitelji psov. O njih se pogovarjamo, si kažemo fotografije na mobitelih, kupujemo vrsto priboljškov in igračk, psi nosijo pelerinice, barvne ovratnice, usklajene s spolom ipd. Teorija spola namreč pri psih še ni moderna. Vendar gre za prehiter zaključek, ki nedvomno izhaja iz tega, da se, seveda, lastniki in ljubitelji psov veliko družimo med seboj, skupaj izpod čela gledamo kolesarje, ki bi utegnili ogroziti našega psa, bentimo nad avtomobili, ki jim ni mar, da je cesta skozi gozd makadamska in da se naši ljubljenčki razposajeno igrajo, tekajo zdaj na eno zdaj na drugo stran. Ker se s psi na nek način getoiziramo, smo vedno znova presenečeni nad kakšnim povsem neprimernim odzivom ali še čim hujšim.
Vendar je resnica drugačna. Besede Lorda Byrona, namenjene mrtvemu pasjemu ljubljenčku, nekaj pomenijo samo nam, ki pse imamo, jih poznamo in smo jim vdani vsaj toliko kot oni nam. Psi v slovenski zgodovini niso ostali neopaženi, vendar v nasprotju z mojo ljubeznijo do psov, v nasprotju z njihovimi lastnostmi, psi niso uživali dobronamerne pozornosti, vsaj kar se tiče “kulturniških krogov”. Franu Levstiku je, verjetno predvsem zaradi njegove trmaste pokončnosti in vztrajnosti, Etbin Henrik Costa, ki je bil nekaj časa tudi ljubljanski župan, v nemščini zabrusil besede: “Pogine naj, pes!” Tako je beseda pes, vsaj po prvih zapisih, ki so meni znani, prišla med slovensko kulturno in politično srenjo.
Vendar je bilo to skoraj dve stoletji pred ponovno reinkarnacijo psov v slovenski kulturni, medijski in politični prostor. Da bi samotarski, včasih prav tečen lik predsednika vlade dr. Janeza Drnovška mediji poživili in mu dodali komponento ljudskosti, je bil priročen pes Artur. Pes je celo sodeloval v spotih v volilni kampanji, o njegovi smrti pa so slovensko javnost obvestili praktično vsi rumeni mediji, med njimi celo Finance, ki si verjetno niso želele priponke, da so rumene, pa vendar je novica o smrti angleškega mastifa Arturja zasedla častno mesto tudi v tem časopisu. O smrti psa je takrat poročala celo STA.
Samo levica je sposobna poimenovati psa po prvaku desnice
Po Arturju je imel Drnovšek še dva psa, iste vrste, pri čemer je prvi poginil kmalu, naslednji, Brodi, pa se nam je bolj vtisnil v spomin, saj je živel kar tri leta. Spet je novica o tem, da je njegova smrt predsednika močno prizadela, postala novica dneva. Kot oseba, ki imam rada pse, seveda razumem bolečino lastnika psa, težje pa skoraj nacionalno žalovanje, ki so ga skušali vzbuditi mediji z opisovanjem obeh pasjih smrti. Pri tem so pozabili, da je Drnovšek kot vegetarijanec tako prehranjeval tudi svojega psa, kar po moji oceni le ni bila svobodna pasja izbira in verjetno ni prispevala k boljšemu pasjemu zdravju. Kakorkoli, Slovenci smo bili takrat še “normalni”, kar se tiče ljubezni in skrbi za pse, vedeli smo celo, da sta preko psov v “svaštvu” Janez Drnovšek in nek Jure Jurček Cekuta. Zadnji je bil v svaštvu, vendar le preko denarja, tudi s Patrio, kar pa je verjetno zgolj slučaj, saj ga mediji, več ali manj, navkljub obsodilni sodbi in pobegu v Bosno, kjer se je odlično počutil in zaprosil za azil ter se nato vrnil nazaj v bolnišnično oskrbo v Slovenijo, pustijo skorajda povsem pri miru.
Pred leti, ob koncu tisočletja, je nadškof Rode v nekem govoru v Kopru kritiziral slovensko šolstvo in ga primerjal z dresuro nemških ovčarjev. Kaj natančno je nadškof dejal, je skrivnost. Vemo le tisto, kar so novinarji, predvsem levih medijev, ki so planili kot pes na kost, sporočali slovenski javnosti. Vsak medij je poročal malo drugače, prednjačila je Mladina, ki je temu namenila kar štiri ali pet prispevkov. Teksti so teden za tednom polnili sicer vsebinsko vedno bolj prazne strani. Pot Mladine, ki je šla strmo proti zatonu, bi že zdavnaj moral milostno končati trg. Zakaj se to ni zgodilo, smo izvedeli šele z odkritjem Logarjeve preiskovalne komisije, ki nam je razjasnila, da Mladino financira t. i. »globoka država« z davkoplačevalskim denarjem, ki ga je uspešno preusmerjala preko podjetja KB1909.
V času prve vlade Janeza Janše je bil eden največjih “štosov” levice glavni Pahorjev svetovalec za stike z javnostjo, Denis Sarkić, ki je svojemu psu dal ime po predsedniku vlade. Kaj bi lahko bilo bolj smešnega za salonske levičarje, ki sicer res nimajo tako razvitega smisla za humor kot za umor??!! Nihče se ni zgražal, da nek Sarkić zabava slovensko levico z žaljenjem slovenskega predsednika vlade, ki je prvi in verjetno tudi zadnji vodil Svet Evropske unije.
Bulmastifi globoke države
Naslednje pojavljanje psov v slovenski javnosti se je zgodilo, najprej v skromni, kar malce sramežljivi obliki, ko so psi znanega slovenskega zdravnika in njegove partnerice, mimogrede nečakinje Kučanovega svetovalca in pisca knjige Padle maske, gospoda Zdenka Roterja, leta 2006 napadli mimoidočega moškega in ga skoraj do smrti obgrizli. Ali je gospod iztožil odškodnino za neznosne bolečine, skaženost, izgubo dohodka, ne vem, dejstvo pa je, da lastnika psov nista čutila nobene moralne dolžnosti do izplačila odškodnine brez sodnega postopka. Psi so takrat doživljali prav neverjetno pravno dramo, v katero je bil vpleten vrh slovenske politike in Kinološke zveze, seveda pa tudi prijatelj dr. Baričeviča, odvetnik Miro Senica. Zgodba je znana, pse so odvzeli, nato vrnili. Minister Pogačnik je dovolil, da se psa vrneta lastniku, kar je na koncu pripeljalo do grozovite usode lastnika, ki so ga taisti psi do smrti obgrizli. V zgodbi so bili vsi, od sodnika Zalarja na upravnem sodišču do strica Katarine Kresal, minister Pogačnik, dr. Vida Čadonič Špelič, ki ni dopustila humane usmrtitve psov, četudi je pristojni inšpektor izdal tri pravnomočne odločbe. Na koncu so pravne zmage družine Baričevič pripeljale do bridkega konca in delnega razkritja nečednosti. Resnica pa je še vedno v lasti članov “globoke države”. Barsos, kliniko, ki jo je namreč vodil lastnik psov, naj bi še istega večera obiskala odvetnik in Janez Zemljarič in odnesla vrsto zdravstvenih kartotek. Koliko je resnice na teh govoricah, je težko reči, nekega prepričljivega zanikanja ni nikoli bilo, nesporno pa ostaja, da oškodovanec iz leta 2006 ni bil poplačan za škodo s strani takratne lastnice, Roterjeve nečakinje, da se je moral vrsto let boriti na sodišču proti “uglednima lastnikoma” psov za pravično odškodnino in da si takratna ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal in njen partner nista vzela časa za prijatelja oz. njegov pogreb. “Za prijatelje si je treba čas vzet,” je pel naš pravniški kolega Andrej Šifrer, vendar očitno to velja le za žive prijatelje. Mrtvi tega ne potrebujejo več, živi pa očitno še kako. Vsaj toliko, da na kratko skočijo v St. Moritz. Ali sta znani udbovec Zdenko Roter, stric partnerke Baričeviča, znan po tem, da je od “zažganega” škofa Vovka zahteval predmete, ki bi lahko dokazovali zločin Udbe, in Janez Zemljarič v kakšni povezavi, si odgovorite sami. Da se poznata, pa smo lahko povsem prepričani.
Stekli psi desnice
9. maja 2016 je programski svet RTV Slovenije doživel ponovno obuditev psov, in sicer na t. i. “spontanih” novinarskih protestih, ko so ti prišli na sejo s transparenti “smrt janšizmu” in “watchdogs novinarji”. Tudi to so Slovenci, navajeni vsega hudega, mirno požrli, vendar nam je, vsaj nekaterim, obležalo neprebavljeno v želodcih.
Leto 2018 pa nam je že na začetku ponudilo prikaz psov kot umetniški projekt “umetnice” Maje Smrekar, ki je za to, da je dojila svojega psa in umetno oplodila človeško celico s pasjo, dobila prestižno nagrado Prešernovega sklada … Kdor v tem ni videl visoke umetniške misli, je gotovo pripadnik desnice, po Crnkovićevo najmanj stekel pes desnice, ki ga je potrebno ustaviti. Verjetno, vsaj upam, da bi ustavljal na način humane usmrtitve, kot je bila preprečena pri Baričevičevih psih.
Toliko o Slovencih in malo manj Slovencih in njihovem odnosu do psa oz. psov. Odnos, ki ga poznam iz bivših republik Jugoslavije, se preko tistih malo manj Slovencev prenaša v naš kulturni milje.
Kako daleč smo do tistih, meni nepozabnih, verzov, ki jih je Lord Byron namenil svojemu mrtvemu pasjemu prijatelju:
“A bedni pes, ta tvoj prijatelj vdani,
ki prvi te pričaka, prvi brani,
ki v tvojem srcu svoje ima srce,
ki srečen je, če zate v ogenj sme –
ta gre v pozabo, ker mu ne prizna
Bog duše, ki na svetu jo ima:
medtem ko človek, ta mrčes mrčesa,
lahko s kesanjem upa na nebesa.”
In kako nič bližje mu nismo zaradi umetniškega projekta dojenja psa …
Zaradi takega sprijenega odnosa do psov, ki se izraža skozi odnos do soljudi, ki so pomembni levi politični opciji ali pa so vedno znova predmet njenega zasmehovanja, še dolgo ne bomo zacelili ran, ki jih je pustila komunistična proletarska revolucija. Ne toliko v gospodarstvu kot v dušah in srcih državljanov.
Lucija Ušaj Šikovec