Ko sem pred dvajsetimi leti začel s študentskim življenjem, je bilo to ravno neposredno po prihodu dr. Franca Rodeta na ljubljansko nadškofijo. In prav takrat se je v javnosti zaostrilo vprašanje o laičnosti in idejni nevtralnosti javnega šolstva, za kar si je – vsaj na papirju – tedaj prizadeval LDS-ov šolski minister dr. Slavko Gaber. Tisti minister, ki je junija 1999 v senci obiska tedanjega ameriškega predsednika Billa Clintona v Sloveniji (ja, točno takrat, ko se je prevajalcu Clintonovega govora beseda “Bog” zataknila v grlu) tako rekoč pobegnil s položaja zaradi korupcije in se po umiku dr. Janeza Drnovška iz vlade v začetku leta 2003 zmagoslavno vrnil na ministrstvo.
Ne, Cerkev takrat ni začela izstreljevati raket, na kar je septembra 1998 v svojem razvpitem pamflet-komentarju namigoval Boris Jež, ko je komentiral pastirsko pismo slovenskih škofov o šolstvu. No, Jež takrat ni ravno odnesel cele kože, saj ga je v daljšem komentarju v Družini povsem sesul prevajalec in publicist Matej Leskovar (“Ježa ježa na Parnas ali destrukcija destrukcije”) pa tudi pisatelj in akademik Alojz Rebula ter sedaj že pokojni duhovnik dr. Branko Rozman Ježu nista ostala dolžna. Marsikdo je takrat mislil, da smo spet obnovili kulturni boj med liberalizmom in klerikalizmom. Pa ni bilo tako. Ni bilo simetričnosti. Dr. Franc Rode, tedanji ljubljanski nadškof (sedaj kardinal), je bil namreč v svojih mlajših letih, preden je odšel v Rim, kjer je postal tajnik papeškega sveta za dialog z nevernimi (!), ki ga je vodil kardinal Paul Poupard, eden od tistih, ki so se v svinčenih sedemdesetih letih zavzemali za idejno nevtralno šolo, kjer ne bo prostora za indoktrinacijo s komunistično ideologijo ter učitelje kot “vojake revolucije”, za kar se je sicer zavzemal tudi kasnejši šef CK ZKS Milan Kučan. Tedanji profesor na teološki fakulteti dr. Franc Rode in njegov soimenjak ter profesorski kolega, kasnejši beograjski nadškof in sedaj že pokojni dr. Franc Perko sta bila namreč osrednji intelektualni sili teološke revije Znamenje, ki je pozneje padla pod vpliv »rdečega« škofa dr. Vekoslava Grmiča in pristala na robu katoliške sfere. Prav tedanje jedro te revije je namreč podpiralo deideologizacijo javnega šolstva, kar je bilo v tistem času ne samo hudo utopično, pač pa tudi zelo tvegano početje.
Partizanščina, koktejl vzhodnjaška duhovnost, multikulti, LGBT
Ko opazujem dogajanje izpred dvajsetih let s sedanje časovne perspektive, lahko rečem, da se mnoge stvari niso spremenile. Takrat se je nalašč govorilo o “verouku v šolah”, ki si ga niti Cerkev ne želi, vendar je to postala odlična krilatica za strašenje Slovencev pred strašnimi klerikalci, ki stegujejo roke po politiki, šolstvu in gospodarstvu. Dandanes “idejno nevtralno” ter “laično” javno šolstvo branijo na drugačen način: s teptanjem odločb ustavnega sodišča glede financiranja zasebnih osnovnih šol, ki v primerjavi z javnimi predstavljajo kapljo v morje. In še te javne, ki jih imamo, nekritično izvajajo šolske programe, v katerih najdemo partizanščino (pravzaprav neke vrste titoistično religijo), raznovrstno vzhodnjaško koktejl duhovnost, multikulturnost, LGBT agendo in celo teorijo spola! Gre za javne šole, ki jih financiramo vsi davkoplačevalci – pa vendar naše otroke pod pretvezo “strpnosti” uvajajo v hlapčevstvo novemu totalitarizmu oz. cinični distanci (po Dragu Jančarju) ter hlapčevanju trendovskim ideologijam, katerih glavni namen naj bi bila emancipacija človeka oz. njegova osvoboditev izpod “srednjeveških spon”. Ta pojav lahko povsem upravičeno imenujemo izrojena levica.
In kje se nahajajo laboratoriji, ki se ukvarjajo s proizvodnjo tovrstnih izrojenih praks? Doslej smo mislili, da je glavni vir vsega tega tolikokrat opljuvana Fakulteta za družbene vede, ki je sicer že po izročilu valilnica mladolevičarskih kadrov, a tudi druge (državne) fakultete ne zaostajajo kaj dosti za njo. V zadnjem času pa je vlogo prvaka pri vsem tem prevzela Fakulteta za socialno delo, ki jo prav tako plačujemo vsi davkoplačevalci kot državno fakulteto, a se zdi, da je to bolj podružnica kakšne skrajno levičarske džihadistične bratovščine z Metelkove v Ljubljani. Ko sem namreč prebral članek Francija Donka o tem, kaj dela iz svojih lastnih študentov fakulteta, ki naj bi teoretično šolala kadre za pomoč ljudem, sem se pošteno zamislil. In se vprašal, kaj je narobe s Slovenkami in Slovenci, da tovrstno totalitarno prakso mirno dopuščamo.
Džihad, ki ustvarja LGBT kalifat
Nekaj je jasno: treba je ustaviti tovrstni džihad, ki na področju naše države ustvarja nov kalifat – to je kalifat LGBT in teorije spola. Vsa čast izjemam, a očitno je večinska kadrovska zasedba prej omenjene fakultete povsem primerljiva z Islamsko državo. Razlika je morda le v tem, da islamisti ne bi pokazali nobene afinitete do raznih multikultijev in feministk, še manj pa do ljubiteljev homoseksualnih praks. V kakšni večinski muslimanski državi bi takšne ljubitelje LGBT-praks verjetno po hitrem postopku vrgli s kakšnega nebotičnika (in mu kot poslednjo željo častili Red Bull, ki ti da krila). Vprašanje pa je, če se vsi tisti izrojeni levičarji, ki se tako navdušujejo nad islamom ter uvažanjem migrantom, sploh zavedajo, kakšnega hudiča kličejo predvsem nase. Kajti tisti pravi džihadisti do svojih levičarskih posnemovalcev ne bodo imeli usmiljenja.
In moj predlog? Osebno menim, da bi morali Fakulteto za socialno delo razpustiti in jo ukiniti, potem pa ustanoviti novo. Seveda s povsem drugačno kadrovsko sestavo profesorskega kadra. Norčevanja izrojene levice iz Slovenk in Slovencev je bilo dovolj! Za valilnico levičarskega džihada na državni univerzi, kot je Univerza v Ljubljani, ne more in ne sme biti prostora! In tega se morajo zavedati tudi pomladne stranke, ki morajo sprejeti jasno zavezo, da bo prihodnja pomladna vlada poskrbela za temeljito prevetritev visokega šolstva.