Mogoče je že malo zlajnan izrek poljskega filozofa Leszeka Kolakowskega, ki pravi, da je laž nesmrtna duša komunizma, vendar se moramo tega znanega kritika komunizma in marksizma nenehno spominjati, saj nas derivati komunizma nenehno pitajo z lažmi in prevarami. Semenj laži in prevar je z odstopom Mira Cerarja na stežaj odprl vrata in tja do volitev bo ponudba izjemno bogata.
Kako slišati in prepoznati šarlatane?
Odstopiti na predvečer rednih volitev je seveda prevara in ustvarjanja kaosa. Sodni uspeh Vilija Kovačiča lahko simbolno jemljemo kot zmago posameznika proti vsem in kot sporočilo, da se tudi v na videz brezupnih bojih splača vztrajati in boriti. Vendar ne smemo biti naivni, kajti resnica tiči drugje: globoka država je tista, ki je odločila, kaj jim v danem trenutku najbolj koristi in te poteze s sodiščem in Cerarjem so bile skrbno načrtovane do zadnje decimalke.
Seveda ne moremo pričakovati, da bi ljudje poznali vse zakulisje in finese tega dogajanja. Le inteligenten, osveščen in pozoren opazovalec političnega dogajanja bo za besedami, ki jih poslušamo ali prebiramo v dominantnih medijih, slišal in prepoznal tudi tisto, kar je zamolčano. In seveda vsa tista dejanja, ki so skrita in prekrita. Slišati in videti vse tisto, kar politiki ali novinarji namenoma zamolčijo, pa je po svoje velik privilegij. In zakaj se ne bi potrudili in si ta privilegij in priboljšek privoščili? Kar z drugimi besedami pomeni – prepoznati šarlatane vseh vrst in barv, prepoznati ozadja, ki odločajo, in politične igre, ki jih vodijo, in se na volitvah končno pametno odločiti.
Miro Cerar, mojster kaosa
S kaosom pred volitvami skuša omrežje preprečiti soočenje argumentov. Cerar je že inkarnacija Alenke Bratušek: oba so mediji v začetku kovali v zvezde, na koncu pa so ju taisti avtorji polivali z gnojnico. Pozornost se bo od pomembnih tem preusmerila na dogajanja ob odstopanju nesposobne vlade, parlament se bo dva meseca pred volitvami ukvarjal s svojo razpustitvijo, v predvolilnem času bodo zanemarjena vsebinska vprašanja, hkrati pa bodo gradili na stari in preizkušeni volilni prevari z “novo” ponudbo. Na dnevni red parlamenta ne bodo uvrstili poročila Logarjeve komisije o bančni luknji, ki je za peto vejo oblasti, to je vplivno ozadje, izjemno obremenjujoča in je eden od razlogov za predčasni sestop z oblasti. Zato je nujno, da nova vlada in nov parlament na eni od prvih sej sprejmeta zakonsko podlago, da se tisoči in tisoči dokumentov, ki jih je zbrala Logarjeva preiskovalka, javno objavi na svetovnem spletu. Pri tem kriminalu, ki ga plačujemo vsi davkoplačevalci, ne sme biti nobene bančne skrivnosti. Enako velja za parlamentarno preiskovalko o žilnih opornicah in njenih ugotovitvah kriminalnega početja KB 1909 in Marc Medicala v povezavi z revijo Mladina.
Če ne bi Cerar odstopil in s tem presenetil koalicijskih partnerjev, bi iz vlade najbrž odšla Židan ali Erjavec. Erjavec je mojster norčevanja in poniževanja slovenskega ljudstva in spomnimo se, kako je pred desetletjem obljubljal najnižjo penzijo v višini 1.000 evrov. Ljudje so nasedli in verjeli, Erjavec pa jih še danes nagovarja s pozicije predsednika stranke in ministra, čeprav bi že zdavnaj moral biti zgodovina. Nekdanji minister SD Franci Križanič je v istem obdobju obljubljal 1.000 evrov minimalne plače, predsednik vlade v odhajanju pa je pridigal o novih političnih standardih, o etiki in morali, ki ju je sam vsakodnevno teptal. Ne le, da se Cerar po nesposobnosti vladanja lahko primerja z Alenko Bratušek in jo na posameznih točkah celo presega, koruptivne in klientelistične mreže so se v času Cerarjeve vlade le še razbohotile in okrepile ter preko Cerarja ali mimo njega samo še bolj suvereno in brutalno vladale.
Korita tovarišijske mafije
Tudi razlage, da je na odstop Cerarja vplivala afera z maketo za drugi tir, so zgodbe za naivne. Gotovo pa je primer makete zelo koristen, kajti na tem primeru mora način delovanja koruptivnega omrežja prepoznati vsakdo, ki je končal reden ali prilagojeni osnovnošolski program. Ta posel, ki je tako enostavno bizaren, da ga razumemo prav vsi, je hkrati imenitna ilustracija, po kakšni formuli potekajo največji koruptivni posli v državi, kjer pa gre za stotine ali milijarde evrov. Primer makete je za šolski učbenik korupcije: posel dogovorno dobi najdražji ponudnik, ki ga odda najcenejšemu ponudniku in zadovoljna sta oba, pred tem pa so ustrezno prilagojeni razpisni pogoji. V primeru makete poimensko ni razkrinkan samo še tretji člen, ki je to omogočil in tudi dobro zaslužil. Denar davkoplačevalcev se v Sloveniji deli znotraj tovarišijske mafije, zato so vsi projekti financirani s proračunskim denarjem tako prekleto dragi, da se lahko ta elita ob tem nemoteno masti in redi.
Brutalni ropi v času Cerarjeve vlade
Brutalnih roparskih primerov je bilo v Cerarjevem času nič koliko, lahko bi jih nizali v nedogled, saj smo jih komajda uspeli evidentirati, kaj šele, da bi jih pozorno analizirali. Cerarjeva vlada, ki je sama po sebi velik škandal, se je tik pred slovesom zapletla še v novo afero z NLB glede terjatve hrvaških sodišč zaradi prenesenih vlog varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke Zagreb. Vodstvo NLB je o tej sodbi na Hrvaškem seznanilo celotno koalicijo, ne le Mira Cerarja, vendar vlada ni reagirala, dopustili so kršitev mednarodnega prava in pravnega reda Slovenije in delovali v škodo državne banke in Slovenije, da bi lahko Evropski komisiji prikazali, da ostaja nerešenih še najmanj 400 milijonov evrov do Hrvaške in da NLB ni mogoče prodati. Torej, vloženi so vsi napori, da resnega kupca ne bo, NLB naj ostane čim dlje v državni lasti, da bodo vrata za kleptomansko elito tudi v prihodnje na stežaj odprta. Ali nas bo kdaj srečala pamet, da bomo prepoznali tovrstne “nategavščine” pokvarjene levičarske elite? Ustavnemu pravniku Miru Cerarju je za ustavni zakon iz leta 1994 pač malo mar in tudi po tej plati je res zelo klavrno zaključil svojo politično kariero.
Baba je žaba, kaj pa je Šarec?
Dominantni mediji, ki imajo glasnejše zvočnike, teh ozadij gospodarskega in političnega kriminala ne bodo razkrivali. V ozadju je denar in v ozadju so oglaševalci, kot je tudi NLB, in marsikateri novinar in urednik je na plačilni listi NLB. Tik pred volitvami je osrednje vprašanje, ali smo sposobni in pripravljeni spoznati in kaznovati vse te prevare, vse te kraje, ropanja in poniževanja ali pa bomo še naprej zmerno zadovoljno životarili opranih možganov ob gledanju španskih nadaljevank, cenenih humorističnih trivialk, vse to z dodatkom alkohola, na koncu pa še štrik za vrat.
Če je baba žaba in žaba pa “človk” ni, kot je najbolj znano sporočilo alter ega Marjana Šarca, potem je za mlade rešitev tujina, za nas starejše pa … Glej sklepni del prejšnjega stavka.
Miro Petek