Čustvovanje trener-športnica ključ do uspeha

Roman Vodeb (foto: STA).

Že v času uspehov Lucije Polavder in Urške Žolnir so me spraševali, če bi hotel oziroma si upal razložiti ozadje uspeha trenerja Marjana Fabjana – ker, resnici na ljubo, on sam o sebi, svojem trenerstvu, ne zna povedati nič (teoretsko) bistvenega. Naj se sliši še tako paradoksalno: on sam (v objemu svojega fanatizma) ne ve točno, zakaj je tako (trenersko) uspešen. Zagotovo pa ima iluzijo, da ve.

In ker je moje “športološko” poslanstvo predvsem znanstveno-teoretsko, sem se že pred leti čutil dolžnega, da povem nekaj skritih in prepovedanih resnic o fenomenu trenerskih uspehov Marjana Fabjana. Ne nazadnje sem srenji trenerjev alpskega smučanja na licenčnih seminarji razlagal tudi ozadje trenerskega uspeha Andree Massija (s Tino Maze). Tudi o tem, kako , zakaj in na kakšen način je za uspeh Petre Majdič ključen “njen” (trener) Ivan Hudač (s katerim ima sedaj otroka), sem govoril že pred leti.

Med psihoterapevtskim transferjem in pravo zaljubljenostjo ni velike razlike
Ko se je mladi Freud poglabljal v jedro psihoterapevtskih uspehov svojega starejšega kolega Josefa Breuerja – uporabljal je t. i. katarzično metodo, ki je predhodnica psihoanalize – je opazil zakonitost, ki danes sliši na ime “transfer”. Pri psihoanalitičnem oziroma psihoterapevtskem procesu se namreč pričakuje vzpostavitev neke čustvene paradigme, ki jo je imel pacient (kot otrok) do svojih (v otroštvu doživetih) staršev.

Do Josefa Breuerja – kot simbolnega naslednika očeta – se je veliko pacientk tako čustveno povezalo, da bi se na laični ravni lahko reklo, da so se vanj zaljubile (on pa v njih). Med (psihoterapevtskim) transferjem in pravo zaljubljenostjo namreč ni prav velike razlike. Če je transfer nasprotispolne narave, je opcija seksualne združitve nesojena krona, ki se v psihoterapiji nekako ne sme zgoditi – kljub vsem (obojestranskim) fantazijam.

Čeprav: ravno iz psihoterapevtske prakse je znano, da nekateri psihoterapevti podležejo svojemu kontratransferju in se s svojimi pacientkami (tudi) seksualno zbližajo – nekateri se tudi poročijo. No, tudi ženske psihoterapevtke niso nič manj imune na kontratransfer, ki mu “po pravilih”, torej etičnih zapovedih, ne bi smele podleči.

Šport je dejavnost v kateri mora športnica popolnoma zaupati trenerju
Šport (in vsi ti nasprotispolni tandemi trener-športnica) je po tej plati še bolj spolzek kot psihoterapevtika. Raznih direktorjev, šefov, predsednikov, profesorjev, zdravnikov in njihovih “podrejenih” žensk na tej točki pač ne bomo omenjali. Najbolj so na udari tisti športi, kjer morata trener in športnica v trenažno-tekmovalnem procesu prebiti skupaj veliko časa. Po tej plati je jasno, da so najbolj libidinalno izpostavljeni trenerji (in njihove športnice) v individualnih zimskih športih (npr. alpsko in nordijsko smučanje). Tu je gimnastika, atletika, seveda pa so “občutljivi” tudi borilni športi – z judom na čelu.

Šport je dejavnost, kjer mora športnica popolnoma zaupati trenerju, se t. r. slepo predati njegovim zapovedim, nasvetom in inštrukcijam. Športnica se mora trenerju torej brezkompromisno predati, se mu (slepo/robotsko) podrediti. Trener ravno iz športnice lahko naredi nekakšnega robota, slepo-ubogljivega vojaka/borca, ki zgolj in samo nekritično izpolnjuje naloge v trenažnem procesu, in tudi v zasebnem življenju živi po asketskih pravilih, če pač tako zaukaže trener. In v tem indoktrinacijskem procesu se spontano in psihoanalitično pričakovano obudi, torej transferno vrne (beri: iz otroštva prenese), paradigma čustvovanja, ki jo je imela športnica kot mala deklica/hči, do svojega očeta, ki je bil seveda takrat, v ojdipalni fazi (zaradi prisotnosti mamice), zanjo v območju t. i. tabuja incesta.

V športu pa tabuja incesta t. r. ni, zato se mnogo športnic dobesedno (nezavedno) zaljubi v svoje trenerje, oni pa vzajemno (klasično) podležejo kontratransferju. Kontratransfer je v psihoterapevtiki izjemno zagatna stvar, ki se jo vsi psihoterapevti najbolj bojijo. Športne trenerje (in športnice) pa (kontra)transfer zaloti povsem nepripravljene. Za mnoge trenerje in mnoge športnice je spoznanje, da so (vzajemno) čustveno povezani – celo zaljubljeni – pravi šok.

Kaj če se zgodi nepričakovani seks?
Šokantnost dobi krila, če se med trenerjem in športnico zgodi (“nepričakovan”) seks. Ampak v paketu transferja vselej prihaja tudi odličnost, torej vrhunski tekmovalni/športni rezultati. Nadležna “na(d)loga” dobrih trenerjev je ravno v tem, da s svojim športnikom ali športnico ustvarijo pozitiven transfer, vendar – če gre za športnico – sami (načeloma) ne smejo podleči (kotratransferni) skušnjavi mladih, lepih, včasih tudi seksualno in čustveno napadalnih in nepotešenih športnic.

Moje današnje pisanje je namenjeno razumevanju uspehov Marjana Fabjana in vseh njegovih olimpijk, ki so v Londonu, Pekingu in Riu dobile medalje. Tako kot je pri trenerskih uspehih Massija in Hudača je tudi pri Fabjanu ključen prav transfer, ki ga je vzpostavil že z Lucijo Polauder, Urško Žolnir in seveda sedaj tudi z “zlato” Tino Trstenjak in “bronasto” Ano Velenšek. Trener je seveda pozitiven, in (sploh) ni nujno, da je kronan s kakšno manifestno seksualnostjo. Po tej plati sta bila nekoč vzor atletski trener Jure Kastelic in njegova “hči” Brigita Bukovec. Po drugi strani je klasičen negativni transfer v slovenskem športu znan iz zloglasnega konflikta med (negativnim) “očetom” Srečkom Katancem in (porednim) “sinom” Zlatkom Zahovićem. Po pozitivnem transferju s svojimi “orli” v zadnjih letih slovi Goran Janus, odbojkarski selektor (Italijan) Andrea Giani in seveda rokometni selektor Veselin Vujović. V svetovnem športu je transfernih kombinacij – pozitivnih in negativnih (tudi takšnih, ki so kronane s seksom) – malo morje. Ne nazadnje je po transferni logiki in zakonitosti uspela tudi smučarka Lindsey Vonn; njen odločilni trener je bil njen nekdanji mož Thomas Vonn.

Oglejte si film Nevarna metoda
Če koga ta tema zanima: pasti (psihoanalitičnega) transferja so najbolje prikazane v filmu Nevarna metoda, v katerem so prikazane muke Carla G. Junga, ko je terapiral mlado pacientko Sabino – in to zahtevno pacientko je Jung seveda pozdravil (“z besedo”, pogovarjanjem), ker ji je ravno v objemu transferja lahko spremenil miselnost, da ne rečemo “opral možgane”.

Naloga dobrih trenerjev je namreč tudi v tem, da svojim športnikom t. r. operejo možgane in v njihovo miselnost (v prepričanje) vcepijo zmagovalno mentaliteto. In športnicam, svojih “hčeram”, trenerji – torej transferno vrnjeni (simbolni) očetje – ravno zaradi transferja, veliko lažje operejo možgane v smer popolne predanosti, slepe poslušnosti in robotske ubogljivosti. V ženskem športu ni toliko pomembna kvaliteta treninga, bolj pomembna je čustvena vez, ki jo imaš športnica s svojim trenerjem – in to je bistvo (pozitivnega) transferja.

V luči obeh ženskih judoističnih medalij – in tudi tistih iz Aten, Pekinga in Londona – naj vendarle rečem, da se mi osebno zdi “rahel” etični problem v tem, ker se mora v pretepaških športih, kakršen je judo, dekle spremeniti, najprej v “fantinjo”, pozneje pa v “moškinjo”, če hoče tekmovalno uspeti. Osebno naj rečem, da sem kot psihoanalitik in kot moški doživljal precej nelagodja, ko sem gledal davljenje, ki ga je “bronasta” Ana Velenšek izvajala na trmasti Nemki, ki bi tem v smrtnem prijemu/davljenju Velenškove domalu skoraj izdihnila (beri: padla v nezavest). Znan bivši jugoslovanski/srbski košarkar (olimpijec), sedaj pa filozof in kritični mislec (radikalni kritik športa, še posebno olimpizma) Lubodrag Simonović – Duci, bi se v tem kontekstu zgražal v smer popolnega razčlovečenja in degradacije ženskosti vseh teh faličnih športnic.

Ko je Patra Majdič osvajala olimpijsko medaljo z zlomljenimi rebri, sem v njeni kalvariji tudi sam videl parodijo. Retorično sem se takrat vprašal: “In kje je tukaj nežnost?!”  Seveda bi se dalo podobno vprašati, ko sta se slovenski “pretepačici” lotevali svojih nasprotnic (nasprotnice pa njiju).

Borilni športi ne pritičejo najbolje ženskam
Glede na to, da kot kritični mislec nisem prav priljubljen – to tudi ni moja ambicija – ne bo narobe, če skozi psihoanalizo (spet) opozorim, da je narava Ojdipovega in kastracijskega kompleksa takšna, da borilni športi (sploh) niso pisani na žensko kožo/duševnost, na njeno (seksualno) željo; tudi falična (agresivna) tekmovalnost ne gravitira najbolj v duševnost normalne, bolje rečeno povprečne (feminilne/ženstvene) ženske. To bi pomenilo, da borilno pretepanje (z ženskami) ni kompatibilno z njeno libidinalno psihično strukturo (ne s spolno identiteto, ne s spolno željo, ne s klasičnimi “libidinalnimi bonitetami”, ki jih zmagovalna (ženska) “pretepačica” v resnici ne dobi tako kot moški). Pretepanje in kastracijska agresivnost je domena (faličnih/možatih) moških ravno zato, ker je narava Ojdipovega kompleksa takšna kakršna je; in tudi fenomen kastracije dečka zaznamuje tako, da v pretepanju uživa približno tako, kot (feminilna/ženstvena ali pa normalna/naravna) ženska uživa v izkazovanju svoje (telesno-obrazne) lepote – npr. v plesu, ali celo striptizu.

V luči povedanega naj za konec podam še (dobronameren) teoretski namig, ki bi se ga lahko zavedali v prihodnje. Narava večine športov je falična (možata), in tudi omenjeni transfer v športu ima svoje zakonitosti. Šport je eno samo “kurčenje”. Strokovnjaki za “kurčenje”, še posebej za borilno pretepanje so moški – in anatomija genitalij diktira naravo kastracijskega kompleksa. Urška Žolnir je sicer osvojila dve olimpijski medalji. Toda Adrijanu Gombocu in Roku Drakšiču pa na sami tekmi vendarle ni mogla dostojno trenersko prišepetovati/svetovati – pa ne zato, ker ne bi imela znanja, pač pa zato, ker je njena izjavljalna pozicija (feminilno) ženska, torej “napačen” je njen spol. Normalen moški – mislim na njegove nezavedne procese – pač ne more povsem resno jemati ženske, ki mu (na sami tekmi) trenersko prišepetuje/svetuje, kako naj se pretepa, bori in kako se zmaguje. Nezavedna libidinalna logika v povezavi s transferjem in fenomenom “subjekta, za katerega se predpostavlja, da ve, zna in zmore” (tekmovalca pripeljati do zmage/medalje) je pač čisto drugačna, kot si laični strokovnjaki (in strokovnjakinje) in športniki/športnice lahko predstavljajo.

Roman Vodeb

  • moat

    Če je tem sestavku izmed vseh omenjenih sploh kdo, ki potrebuje resno prihoanalizo, kasneje pa še (psiho)terapijo, je to prav Vodeb. Že njegova izmed številnih misli, da borilni športi ne pritičejo najbolje ženskam (pa ta itak ni najbolj bolana) to potrjujejo, definitivno.

    • avtohtoni neandartalec

      Ampak ženske so pri nas od nekdaj veljale za dobre seksualne fetiše in učinkovito belo tehniko, uživale so posebne privilegije, za razliko od govedi v štali, so rojevale človeške otroke in tudi same skrbele za svoj problem. Danes pa naenkrat tole, sami buzeranti in feministke, naloga psihoanalize je ugotoviti tudi kaj je šlo narobe in zakaj je danes drugače.

      • moat

        Motiš se. Vloga žensk v človeški zgodovini je bila ključna. In tako bo tudi v prihodnosti.

  • tarantela

    Ooooojeeej!

  • rubec

    Ah ta švedska. Nekoč ko sem še iskal svojo identiteto sem imel krajšo vezo z dotičnim Olafom. Ker se nisem hotel poročiti se je vrnil na švedsko kjer se je poročil z morskim prašičkom, ki ga je dobil na neki gay tomboli. Otrok menda še nimata, slišim pa da jima švedska država krije polovico stroškov če se odločita za umetno.

    • Nata

      Ja , Rubec , no ? Kam si pa zašel ??
      Tule se pogovarjamo o libidinalnih moških in o ženskah , ki teh bonitet nimajo !

      • rubec

        Hvala za opozorilo. Zanesla so me čustva.

        • Nata

          Eh………je že lepo , da si čustven .
          Hm…….na pa , da se ” kurciš ” .
          Oprosti no , a g.Vodeb je to omenjal , pa sem si sposodila .

  • gaspr

    Morda pa se sta se Gomboc in Drakšič borila za Urško oz. njeno naklonjenost? Ni slaba motivacija….

  • Joža

    Roman, mojstri so v detajlih, ti pa si v detajlih še vedno slon. Manjka ti osnovna religiozne izobrazbe in psihologije. Tako zelo na kosmato ocenjuješ stvari, kot je današnja tema ter vera, ki je zate le psihoza v bolnem pomenu in ne v pomenu zbranosti, samadhija.

    Da ženske niso za boj, če pa so borbene, so falične možakinje, je tvoja travma. Ki jo razumem, a vse ni tako. Beri Staro zavezo, kako je ena sama feminilna ženska rešila narod, glej naravo, kako medvedka brani mladiče. Ne izvira vsak ženski boj iz želje za ‘kurčenjem’, po tvoje, ampak izvira iz strahotne moči BRANITI, dati življenje za svoje mladiče, otroke, dom in ljubljenega. Se čebela kurči, ko napade vsiljivca?

    Glede transferja imaš prav, a se ne gre vedno le za zaljubljenost, ampak včasih tudi za hvaležnost, drugič za željo služiti, tretjič za željo pomagati, željo reševati, željo braniti … Vsi ti odtenki so preliminarni in so lahko vzrok, da nekdo kasneje deluje zvesto pravemu vodji. Fabjan je čisto preprosto pravi možakar, ki živi zgledno, zato je avtoriteta. Sicer pa si ti večji fanatik od njega v svojih porivih. Včasih so taki možaki reševali nacije, države, zdaj pa kakega posameznika-co. Naši uskoki, zdaj Belokranjci, branitelji naše dežele na jugu, so dejali: Kamo tata sa okom, tamo familija skokom. Sta se hči in žena ‘kurčili’, če sta storili tako? Ne, le pravi ženski sta postali in opravili svoje življenjsko poslanstvo brez nevroz. Tudi Fabjanove punce trdijo, da so z judom pri njem postale boljše ‘človekinje’. Ker je pravi OČE, jim ne daje možnosti laganja, lenobe, izvijanja, kraje, manipuliranja, zasvojenosti … Zato so njihove kolajne tablete za duševno zdrave osebnosti kasneje.

    Roman, popravi se. Dobro delo si začel opravljati, a tvoj daljinogled ima samo eno smer nastavljeno, in ta je fiksna. Manjka ti nežnost v srcu, ki pride iz ljubezni do Gospoda. Da pa si bil nekoč tudi politični levičar, pa je zagotovo kriv le-delno nerazrešen ojdipov kompleks. Zdaj to počasi presegaš, a se še vedno kurčiš na tiste, ki so uspešnejši ‘očetje’ od tebe. To je ostanek zavisti večnih preprirljivcev, v duhovnosti imenovanih demoni, ker se upirajo avtoriteti dobrega Boga. In ženske bojevnice niso vedno v boju za ubijanje moškega, ampak zato, da je svet boljši v moralnem smislu. Imaš torej bojevnice luči in bojevnice teme, mraka. Teh je žal vse več, a ene lezejo v svobodo, druge pa v pekel. Poglej kakšno našo ministrico npr..

    Napreduj! Kjer si, še ni za zlato kolajno.

    • Nata

      + + ++ + + + + + No , bravo , tole je pa zelo dobro napisano !!
      Napisano s človeške plati ….ne s pogledom psihoanalitika , ki ” kosmato ” ocenjuje !!

    • avtohtoni neandartalec

      Bog je verjetno nekaj višjega od nas, mi se samo kuřcimo z imteligenco, On je pa v resnici pameten. Res čudno, da se ni pri vseh razvil pozitivni transfer.
      Od namišljenega prijatelja do blaženosti, kar tako naprej Jože, saj to je smisel psihoanalize, da osvetlimo razne zorne kote in vplive oziroma stresemo vrečo, po domače, da ne bomo vedno omenjali samo kakce.

  • Nata

    Meni pa se zdi dobro napisano in dobro ” zadeto ” !

    Bi predlagala g. Vodebu , da še kaj napiše o umetnikih in njihovem sodelovanju .

    Tudi v umetnosti je velikokrat pri zalo uspešnih ” sestavih ” , zraven veliko pozitivne ” kemije ” .Če pa se ta kemija izkaže še kako drugače , pa ni dobro .Ko vse postane preveč osebno , izgubi svoj čar ! In muzika postane dolgočasna.
    Saj vem , da je vaša strast šport , pa me vseeno zanima vaš pogled na muzike !

    Kar se pa tiče naše U. Žolnir , naj si pa fanta sama pripišeta , da morda zaradi svoje libidinalne logike , ne zmagujeta , kot bi morda , če bi presegla to , da ju komandira ženska. Pa …..hm………še ženska , ki dobro izgleda ?

  • Franc Šink

    Vodeb piše nekaj kar še sam ne razume.Kaj še le drugi.

    • Nata

      No , pove res grobo……in ima ne jeziku kar naprej ……saj vemo kaj , no !
      . .Joža pravi , da je kot slon v trgovini s porcelanom !
      Ampak bistvo pa zadene . In ne olepšuje , ne hinavči …….
      Jaz tako besedo po eni strani cenim . Uporabljala jo pa ne bi na ta način .

    • if

      Vodeb razume.
      Kako je s posamezniki? Upam da vedo, če ne razumejo!

  • dob

    Če vzamemo model, v katerem je država Slovenija športni trener, mi pa športniki, ki treniramo, nam trener (ta država) polomi noge, potem pa od nas zahteva, da skačemo. In če nekdo na skakalnici s polomljenimi nogami skoči 2 metra, nam ga trener daje vsem za zgled.
    Mi pa vsi navdušeni nad trenerjem zavidamo bedaku, ki je skočil cela 2 metra daleč.

    OLEEEE, OLE, OLE, OLEEEEEEEE

    • Nata

      + + + + + + + + + + + + + + +

    • karlina

      +++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++

  • bednick

    Športniki so veliki ambasadorji Slovenije. Tako pravjo.
    Pa res?
    Še po 25 letih nas zamenjujejo s Slovaško.

    Tukaj nekdo enga nateguje.

    • Nata

      Ja, tako pravimo…….večina nas !To , da nas zamenjujejo , pa ni krivda športnikov , ampak naših vrlih diplomatov ……..po evropskem parketu se vrtijo samo v svojo korist in čast !
      O doživljenski renti sem istega mnenja .
      O ” službah ” pa ne ! Tako delajo mnoge evropske države z veliko bolj urejenimi razmerami , kot pri nas .

      V državi imamo veliiiiiiiiiiiiiiiko parazitov , ki ne naredijo prav nič za Slovenijo .

    • Čakija Noris

      Ti si en mali mozolj na riti. Grd nihče ga ne opazi, zoprn pa k sto hudičev.

  • avtohtoni neandartalec

    Zanimiva teorija, ker je pozitivni transfer ključen tudi za učinkovito družinsko skupnost.
    Bi pa raje nadgradil elaborat s primerom, ki razlaga transfer brez seksualne teorije, verjetno vsi poznamo izrek, da je nekdo medvedu izdrl trn iz pete, zato mu je bila žival neskončno hvaležna in se je čutila dolžno, da tudi sama pomaga svojemu odrešeniku odpraviti neko njegovo tegobo. Primer je zanimiv zato, ker dejansko obstaja, iz tega razloga se jišni ljubljenčki navežejo na gospodarja in sodelujejo v dresuri, čeprav največkrat v lastno škodo, vendar se je žival naposled dolžna prilagajati družbi isto kot tudi njen gospodar, za civilizacijsko blaginjo, moramo žrtvovati del naravne ekstaze bivanja. Zavedanje teh omejitev in pravil pa je ključno za pozitivni transfer, tako v športu kot tudi v družinah, sctem se izognemo čustvenim manupilacijam in odnos preselimo v uporabno sfero.
    Potem je tu še uživanje v pretepanju, ki izjaja iz nezavednega nagona po preživetju. Zakaj učimo otroke pretepati, noben starš se ne hvali, da bi rad naučil svojega otroka kako naj pretepe vse ostale, vsi jih vpisujejo v šole samoobrambe in tudi v profesionalnih poklicih ne govorimo o agresiji, rečemo na primer ministrstvo za obrambo, ne ministrstvo za napad, ker bi bilo bolj smiselno. Napad je vendar najboljša obramba. Pravo vprašanje je, zakaj ne učimo otrok ubijati, čecga kdo v vrtcu povleče za lase, naj vzame trden, ozter predmet in mu ga zabode v neke občutljive telesne dele, po možnosti tako, da ga bo trajno hendikepiral in si s tem pridobil odločilne prednosti pred invalidom, če bi ta prvi napad slučajno preživel. Meni se zdi to bolj racionalno, če govorimo samo o učinkovitosti, ampak, a ni to tudi smisel pretepanja nasploh, kako čim bolj poškodovati in onesposobiti nasprotnika učijo vse vojaške in policijske šole, kjer si marsikdo služi vsakdanji kruh. Zakaj je pretepanje tolerirano, smrtonosni obračuji pa ne, to ne bi rad vedel, tudi ko delavci ne dobijo plače in ne morejo izkoristiti vseh pravnih sredstev, ki jim v praksi itak niso na voljo, jim družba običajno svetuje, naj preprosto premlatijo barabo, tudi če potem pa sploh ne bodo nič dobili in bodo končali v zaporu, baraba pa bo dobila celo odškodnino. Pretep toleriramo pravzaprav zato, ker je manj nevaren od klanja in streljanja oziroma je družba tako kastrirana, da boljših rešitev ne pozna. Pravim kastrirana, v psihološkem smislu, kjer se po takih buzerantskih obračunih odražajo posledice, lažje poškodbe se hitro zacelijo, medtem ko je psihološki učinek trajen, čeprav se nič ne razčisti, je podredno razmerje vzpostavljeno z izhodom pretepa, šibkejši se je pač dolžan podrediti močnejšemu, pri čemer se mora zavedati tudi, da po porazu družba ne bo več nevtralna ali na njegovi strani. Isti transfer uporablja tudi fašistična država, šibkejši državljani so krivično obsojeni zato, da se sistem izogne hujšim pretresom ter spremembam v hierarhiji, poraženec pa je razčlovečen ter dolžan opravljati prisilna dela, če hoče ohraniti golo življenje, na ta način pristane na vlogo sužnja in žrtve.
    Tudi tukaj lahko govorimo o transferjih, gre pač za bolj zarukane, vendar nič manj pristne oblike. Šport je ena od dejavnosti, po katerih se ločimo od živali, ne glede na obliko treninga in osebne odnose v moštvu, na terenu štejejo edino zmogljivosti posameznika. Prav ta viteški spopad predstavlja posvečeni cilj, ki odpravi vso korupcijo treninga, naenkrat odnosi med trenerjem in športnikom niso več pomembni, odnos se izrazi šele v končnem rezultatu, ki posvečuje pot in sredstva. Če bi libido neposredno vplival na zmage, bi vsi klubi poskrbeli za ustrezne pare oziroma bi najboljše trenerje izbirale ženitvene agencije, ampak na srečo ni tako preprosto.
    Upoštevati moramo še psihoaktivne substance, ki so sestavni del športa, ne mislim na droge temveč na hormonske izločke, ki se nahajajo v švicu, slini in urinu, športniki so v klubih neprestano izpostavljeni kemičnim stimulansom, isto velja tudi za navijače na nabito polnih tribunah, pri čemer je pomemjna psihologija množic, vendar tudi hormonski učinek sploh ni zanemarljiv.
    Kaj lahko torej sploh storimo za naše vojake in policiste, razen da slavimo njihove športne zmage in jih ignoriramo zaradi porazov, prav za te poklice je najbolj značilna ločitev na spola in so zadnji, kjer bi bilo pozitiven transfer med soborci in kolegi mogoče tolerirati. Od teh športnikov se pričakuje, da postanejo pretepači, v poklicnem življenju pa se od niih zahteva, da morajo biti včasih tudi in predvsem morilci.
    Po moje, bi bilo za Slovenski šport najbolje, če bi ga odrezali od države, tako hi nastali dve glavni sferi, amaterska in profesionalna, poklicna pa bi tako seveda izginila. Gre predvsem za vprašanje ekonomije, po modelu nekdanje totalitarne diktature, je financiranje športa povezano s temi poklici, ker se otroke od majhnega ločuje od vratnikov, tiste z najboljšimi psihofizičnimi zmogljivostmi se usmerja v vojsko in policijo oziroma družbeno samozaščito, varnost in preventivo. Ker fašistična družba pričakuje, da se bodo športniki najbolje pretepali, te pa močna, avtoritativna država potrebuje na svoji strani.
    Gospod Vodeb nam je predstavil še alternativno avantgardo, namesto represivnih in agresivnih odnosov, predlaga družinsko toplino in razumevanje, pozitivne vzornike, iskreno izražanje strasti in sproščeno goloto, mogoče bi lahko namesto prepovedanih poživil, uživali raje Špansko muho ter druge legalne afrodizijake, družinska podjetja so tudi najboljši model za malo podjetništvo, ki je naš ekonomski ideal. Pobuda mi je zelo všeč, tudi sam dvomim, da bi bila renormalizacija športa v Sloveniji kratkoročno uspešna zato se nagibam k teoriji pozitivnega transferja, kar se mene tiče, bi bili lahko otroci pri telovadbi tudi goli, vsak deček naj telovadi skupaj z deklico, pa bomo dobili perspektivno in tehnično dovršeno generacijo vrhunskih atletov.

  • Viktorh

    Po moje je zadel žebljico na glavico.

    Joža sicer misli drugače, se z njim ne strinja. Prav, le to nestrinjanje je zelo šibko utemeljeno, bazira na religioznosti…

  • Rado K

    V glavnem se strinjam z Vodebovo oceno relacij, Fabjan-tekmovalke.

    Glede:

    “Osebno naj rečem, da sem kot psihoanalitik in kot moški doživljal precej
    nelagodja, ko sem gledal davljenje, ki ga je “bronasta” Ana Velenšek
    izvajala na trmasti Nemki, ki bi tem v smrtnem prijemu/davljenju
    Velenškove domalu skoraj izdihnila”,

    pa bi rekel, da ni tako hudo. Judo je igra (ki ne gre do konca). Takšnih davljenj smo tekmovalci vajeni in se nam ne zdijo nič posebnega. Problem je torej v Vodebovi (in še marsikogaršnji) netoleranci do borilnih tehnik.

    • Čakija Noris

      Ta tip se bab boji, zato toliko piše o njih.

  • Čakija Noris

    Tako je. Babo moraš dobro nabrisat in to je to.

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!