Že v času uspehov Lucije Polavder in Urške Žolnir so me spraševali, če bi hotel oziroma si upal razložiti ozadje uspeha trenerja Marjana Fabjana – ker, resnici na ljubo, on sam o sebi, svojem trenerstvu, ne zna povedati nič (teoretsko) bistvenega. Naj se sliši še tako paradoksalno: on sam (v objemu svojega fanatizma) ne ve točno, zakaj je tako (trenersko) uspešen. Zagotovo pa ima iluzijo, da ve.
In ker je moje “športološko” poslanstvo predvsem znanstveno-teoretsko, sem se že pred leti čutil dolžnega, da povem nekaj skritih in prepovedanih resnic o fenomenu trenerskih uspehov Marjana Fabjana. Ne nazadnje sem srenji trenerjev alpskega smučanja na licenčnih seminarji razlagal tudi ozadje trenerskega uspeha Andree Massija (s Tino Maze). Tudi o tem, kako , zakaj in na kakšen način je za uspeh Petre Majdič ključen “njen” (trener) Ivan Hudač (s katerim ima sedaj otroka), sem govoril že pred leti.
Med psihoterapevtskim transferjem in pravo zaljubljenostjo ni velike razlike
Ko se je mladi Freud poglabljal v jedro psihoterapevtskih uspehov svojega starejšega kolega Josefa Breuerja – uporabljal je t. i. katarzično metodo, ki je predhodnica psihoanalize – je opazil zakonitost, ki danes sliši na ime “transfer”. Pri psihoanalitičnem oziroma psihoterapevtskem procesu se namreč pričakuje vzpostavitev neke čustvene paradigme, ki jo je imel pacient (kot otrok) do svojih (v otroštvu doživetih) staršev.
Čeprav: ravno iz psihoterapevtske prakse je znano, da nekateri psihoterapevti podležejo svojemu kontratransferju in se s svojimi pacientkami (tudi) seksualno zbližajo – nekateri se tudi poročijo. No, tudi ženske psihoterapevtke niso nič manj imune na kontratransfer, ki mu “po pravilih”, torej etičnih zapovedih, ne bi smele podleči.
Šport je dejavnost v kateri mora športnica popolnoma zaupati trenerju
Šport (in vsi ti nasprotispolni tandemi trener-športnica) je po tej plati še bolj spolzek kot psihoterapevtika. Raznih direktorjev, šefov, predsednikov, profesorjev, zdravnikov in njihovih “podrejenih” žensk na tej točki pač ne bomo omenjali. Najbolj so na udari tisti športi, kjer morata trener in športnica v trenažno-tekmovalnem procesu prebiti skupaj veliko časa. Po tej plati je jasno, da so najbolj libidinalno izpostavljeni trenerji (in njihove športnice) v individualnih zimskih športih (npr. alpsko in nordijsko smučanje). Tu je gimnastika, atletika, seveda pa so “občutljivi” tudi borilni športi – z judom na čelu.
V športu pa tabuja incesta t. r. ni, zato se mnogo športnic dobesedno (nezavedno) zaljubi v svoje trenerje, oni pa vzajemno (klasično) podležejo kontratransferju. Kontratransfer je v psihoterapevtiki izjemno zagatna stvar, ki se jo vsi psihoterapevti najbolj bojijo. Športne trenerje (in športnice) pa (kontra)transfer zaloti povsem nepripravljene. Za mnoge trenerje in mnoge športnice je spoznanje, da so (vzajemno) čustveno povezani – celo zaljubljeni – pravi šok.
Kaj če se zgodi nepričakovani seks?
Šokantnost dobi krila, če se med trenerjem in športnico zgodi (“nepričakovan”) seks. Ampak v paketu transferja vselej prihaja tudi odličnost, torej vrhunski tekmovalni/športni rezultati. Nadležna “na(d)loga” dobrih trenerjev je ravno v tem, da s svojim športnikom ali športnico ustvarijo pozitiven transfer, vendar – če gre za športnico – sami (načeloma) ne smejo podleči (kotratransferni) skušnjavi mladih, lepih, včasih tudi seksualno in čustveno napadalnih in nepotešenih športnic.
Moje današnje pisanje je namenjeno razumevanju uspehov Marjana Fabjana in vseh njegovih olimpijk, ki so v Londonu, Pekingu in Riu dobile medalje. Tako kot je pri trenerskih uspehih Massija in Hudača je tudi pri Fabjanu ključen prav transfer, ki ga je vzpostavil že z Lucijo Polauder, Urško Žolnir in seveda sedaj tudi z “zlato” Tino Trstenjak in “bronasto” Ano Velenšek. Trener je seveda pozitiven, in (sploh) ni nujno, da je kronan s kakšno manifestno seksualnostjo. Po tej plati sta bila nekoč vzor atletski trener Jure Kastelic in njegova “hči” Brigita Bukovec. Po drugi strani je klasičen negativni transfer v slovenskem športu znan iz zloglasnega konflikta med (negativnim) “očetom” Srečkom Katancem in (porednim) “sinom” Zlatkom Zahovićem. Po pozitivnem transferju s svojimi “orli” v zadnjih letih slovi Goran Janus, odbojkarski selektor (Italijan) Andrea Giani in seveda rokometni selektor Veselin Vujović. V svetovnem športu je transfernih kombinacij – pozitivnih in negativnih (tudi takšnih, ki so kronane s seksom) – malo morje. Ne nazadnje je po transferni logiki in zakonitosti uspela tudi smučarka Lindsey Vonn; njen odločilni trener je bil njen nekdanji mož Thomas Vonn.
Oglejte si film Nevarna metoda
Če koga ta tema zanima: pasti (psihoanalitičnega) transferja so najbolje prikazane v filmu Nevarna metoda, v katerem so prikazane muke Carla G. Junga, ko je terapiral mlado pacientko Sabino – in to zahtevno pacientko je Jung seveda pozdravil (“z besedo”, pogovarjanjem), ker ji je ravno v objemu transferja lahko spremenil miselnost, da ne rečemo “opral možgane”.
V luči obeh ženskih judoističnih medalij – in tudi tistih iz Aten, Pekinga in Londona – naj vendarle rečem, da se mi osebno zdi “rahel” etični problem v tem, ker se mora v pretepaških športih, kakršen je judo, dekle spremeniti, najprej v “fantinjo”, pozneje pa v “moškinjo”, če hoče tekmovalno uspeti. Osebno naj rečem, da sem kot psihoanalitik in kot moški doživljal precej nelagodja, ko sem gledal davljenje, ki ga je “bronasta” Ana Velenšek izvajala na trmasti Nemki, ki bi tem v smrtnem prijemu/davljenju Velenškove domalu skoraj izdihnila (beri: padla v nezavest). Znan bivši jugoslovanski/srbski košarkar (olimpijec), sedaj pa filozof in kritični mislec (radikalni kritik športa, še posebno olimpizma) Lubodrag Simonović – Duci, bi se v tem kontekstu zgražal v smer popolnega razčlovečenja in degradacije ženskosti vseh teh faličnih športnic.
Ko je Patra Majdič osvajala olimpijsko medaljo z zlomljenimi rebri, sem v njeni kalvariji tudi sam videl parodijo. Retorično sem se takrat vprašal: “In kje je tukaj nežnost?!” Seveda bi se dalo podobno vprašati, ko sta se slovenski “pretepačici” lotevali svojih nasprotnic (nasprotnice pa njiju).
Borilni športi ne pritičejo najbolje ženskam
Glede na to, da kot kritični mislec nisem prav priljubljen – to tudi ni moja ambicija – ne bo narobe, če skozi psihoanalizo (spet) opozorim, da je narava Ojdipovega in kastracijskega kompleksa takšna, da borilni športi (sploh) niso pisani na žensko kožo/duševnost, na njeno (seksualno) željo; tudi falična (agresivna) tekmovalnost ne gravitira najbolj v duševnost normalne, bolje rečeno povprečne (feminilne/ženstvene) ženske. To bi pomenilo, da borilno pretepanje (z ženskami) ni kompatibilno z njeno libidinalno psihično strukturo (ne s spolno identiteto, ne s spolno željo, ne s klasičnimi “libidinalnimi bonitetami”, ki jih zmagovalna (ženska) “pretepačica” v resnici ne dobi tako kot moški). Pretepanje in kastracijska agresivnost je domena (faličnih/možatih) moških ravno zato, ker je narava Ojdipovega kompleksa takšna kakršna je; in tudi fenomen kastracije dečka zaznamuje tako, da v pretepanju uživa približno tako, kot (feminilna/ženstvena ali pa normalna/naravna) ženska uživa v izkazovanju svoje (telesno-obrazne) lepote – npr. v plesu, ali celo striptizu.
V luči povedanega naj za konec podam še (dobronameren) teoretski namig, ki bi se ga lahko zavedali v prihodnje. Narava večine športov je falična (možata), in tudi omenjeni transfer v športu ima svoje zakonitosti. Šport je eno samo “kurčenje”. Strokovnjaki za “kurčenje”, še posebej za borilno pretepanje so moški – in anatomija genitalij diktira naravo kastracijskega kompleksa. Urška Žolnir je sicer osvojila dve olimpijski medalji. Toda Adrijanu Gombocu in Roku Drakšiču pa na sami tekmi vendarle ni mogla dostojno trenersko prišepetovati/svetovati – pa ne zato, ker ne bi imela znanja, pač pa zato, ker je njena izjavljalna pozicija (feminilno) ženska, torej “napačen” je njen spol. Normalen moški – mislim na njegove nezavedne procese – pač ne more povsem resno jemati ženske, ki mu (na sami tekmi) trenersko prišepetuje/svetuje, kako naj se pretepa, bori in kako se zmaguje. Nezavedna libidinalna logika v povezavi s transferjem in fenomenom “subjekta, za katerega se predpostavlja, da ve, zna in zmore” (tekmovalca pripeljati do zmage/medalje) je pač čisto drugačna, kot si laični strokovnjaki (in strokovnjakinje) in športniki/športnice lahko predstavljajo.
Roman Vodeb