Morda sta sovražni govor in cenzura le najnovejša kost za glodanje, ki so jo gospodarji medijskega prostora in ustvarjalci javnega mnenja v Sloveniji vrgli med ljudi? Da bi – medtem ko psi pohlevno glodajo kost in se prepirajo zanjo – lahko karavana, brez motečega lajanja, nemoteno šla naprej. In tako utrjevala pozicije privilegirancev pri državnih in paradržavnih jaslih. Kljub vsemu menim, da si zadeva s sovražnim govorom in cenzuro zasluži nekaj besed.
V času komunistične Jugoslavije je veljal leta 1975 sprejet razvpiti 133. člen kazenskega zakonika, ki je inkriminiral svobodo izražanja in vesti. Preprosto povedano, je oblast z njim vsakomur, ki bi na katerikoli način kritiziral politični sistem, oblastnike ali njo samo, grozila z zaporno kaznijo. Za priklic duha časa, po katerem veliko sodržavljanov – še vedno ali pa ponovno – nostalgično vzdihuje, si je člen vredno prebrati:
“Kdor s pisano besedo, letakom, risbo, govorom ali kako drugače poziva ali ščuva k rušenju oblasti delavskega razreda in delovnih ljudi, k protiustavni spremembi socialistične samoupravne družbene ureditve, k razbijanju bratstva in enotnosti ter enakopravnosti narodov in narodnosti, k strmoglavljenju organov družbene samouprave in oblasti ali njihovih izvršilnih organov, k odporu proti odločitvam pristojnih organov oblasti in samouprave, ki so pomembne za varnost in razvoj socialističnih, samoupravnih odnosov, varnost in obrambo države, ali kdor s hudobnim namenom in neresnično prikazuje družbene in politične razmere v državi, se kaznuje z zaporom od enega do deset let.”
Za ohranitev svetlih pridobitev revolucije, privilegijev in vzvodov oblasti je oblast uporabljala malo korenčka in veliko palice. Ena od palic v liktorskem snopu je bil tudi zgoraj navedeni 133. člen. Namen tega člena je bil v ljudeh vzbuditi strah; strah, ki vodi v samocenzuro. Zastraševanje je eden od glavnih orodij, ki ga totalitarna oblast s pridom uporablja.
Komunistična partija je za prevzem oblasti najprej z nepredstavljivim revolucionarnim terorjem in sovraštvom med drugo svetovno vojno nagnala ljudem strah v kosti. Nato je pobila ali pregnala iz Slovenije vrsto svojih pravih ali le namišljenih ideoloških nasprotnikov. Totalitaristična miselnost je bila na oblasti dovolj časa, da je strah prežel vse. Strah rodi nezaupanje v ljudeh in povzroči, da se ljudje zaprejo vase ter otopijo. Če strah križaš s ‘prislovično’ slovensko nevoščljivostjo, se znajdeš v začaranem krogu, iz katerega Slovenija ne najde in ne najde izhoda. V sistemu, kjer tožilstvo in sodišča ne delujejo neodvisno, lahko ideološki dediči avtorjev 133. člena v zapor pospravijo kogarkoli za karkoli.
Marijan Smode in njegova Jožica
Leta 1986 je koroški kantavtor Marijan Smode izdal kaseto z uspešnico Jožica, ki je bila ena od začetnic slovenskega narodnjaškega popa. Kaseto so prodali v več kot 120.000 izvodih, kar je še dandanes rekord v Sloveniji. Nekaj je k tako veliki prodaji botrovalo tudi dejstvo, da Jožice kar nekaj časa niso predvajali na radijskih postajah. To je pomenilo, da si je ljudje niso mogli presneti z radia na kasete. Če so Jožico želeli poslušati, je bila edina možnost kupiti kaseto.
Nepredvajanje Jožice na radiu je seveda v ljudeh vzbudilo zanimanje. Ljudski glas je naredil reklamo in veliko ljudi je kaseto kupilo le zato, ker je bila “prepovedana”. Uradno sicer Jožica ni bila prepovedana, na radiu je niso predvajali zato, ker pesem ni dosegala minimalnih kakovostnih standardov. Neuradno pa zaradi stavka v besedilu “… drug te je mečkal”. Besedi drug (tovariš) in Jožica (Pepca) sta se za očete in mame 133. člena znašli prenevarno preblizu skupaj. Večje škode zaradi nepredvajanja Jožice ni bilo. Upam, da se ne bo sedaj našel nekdo, ki bo trdil, da je bil Marijan Smode oporečnik, ker mu je komunistična oblast “cenzurirala” Jožico? Marijan Smode še danes ne pove čisto jasno, kaj se je s skrivnostno Jožico v resnici dogajalo in zakaj. Od vsega cirkusa okoli Jožice je imel najbrž še največjo korist, predvsem z denarne strani, njen avtor. Če bi takrat že obstajal SAZAS, bi bilo verjetno drugače …
Kako se cenzure lotiti bolj “prefinjeno”
Komunistična oblast je bila zvita in je vedela, da bi cenzura v Sloveniji lahko vzbudila nekontroliran bes ljudstva. Zato se tudi ni posluževala neposredne cenzure s prepovedmi ali dekreti, ampak je delovala na bolj pretanjen način. Nekdo je glasbenega urednika na radiu povabil na sestanek. Dobila sta se na kavi, ki je bila morda pripeljana s konca Tržaške ali Celovške, z Zastavo 101 ali TAS golfom s tablicami par-nepar, ki ga je poganjal bencin, kupljen z bencinskimi boni. Ob koncu kramljanja ob kavi je nekdo glasbenem uredniku le prijazno namignil, da predvajanje določene pesmi ni zaželeno. Urednik je razumel namig in plošča ali kaseta je šla v bunker.
Kakovost šale lahko izmeriš v mesecih za zapahi
Za kontrolirano spuščanje pritiska, ki se je nabiral v ljudeh, je imela komunistična oblast vedno dovolj uslužnih liktorjev, lakajev in dvornih norčkov, ki so bili večinoma zaposleni kot novinarji – družbeno politični vojaki revolucije. Ti so imeli, seveda neuradno, priznano imuniteto na 133. člen, in so si zato lahko privoščili, da so pod krinko umetnosti in zabavljaštva provocirali ter povedali malo več, kot si je v tedanjih časih slehernik lahko privoščil. Če pa se je njihovim šalam kdo preveč naglas zasmejal, je lahko o svojem smehu premišljeval za rešetkami. Tako se je v 70. letih zgodilo očetu mojega sošolca, ki je v ožji družbi vprašal: “Kateri je najdražji ptič na svetu?” Odgovor “Galeb!” mu je prinesel nekaj mesecev za zapahi. Ja, kvaliteto šal se je v tistih časih ocenjevalo s številom mesecev ali let, ki si jih tvegal, ko si neko šalo povedal. Uvod v vsak dober vic se je zato začel: “Vem enega za pol leta; ti ga povem?”
Gal Kušar