“Zakaj čakamo, zbrani na trgu? Danes prihajajo sem barbari.” Ti uvodni preroški verzi pesmi Čakajoč na barbare Konstantinosa Kavafisa odlično zaobjamejo duha časa, ki ga živimo danes. Nekaterim pesnikom, kot je bil Grk Kavafis, je dana vloga poeta vates, prerokov in posredovalcev neprijetnih novic. Čakamo, čakamo, čakamo. Evropejci res čakamo, da horde milijonov negroidnih in semitskih muslimanov, Kavafisovih barbarov, ki se iz Afrike in Levanta valijo v Evropo, dokončno uničijo našo civilizacijo. Podlegamo avtoimunski bolezni multikulturnosti, etnomazohizma in patološkega altruizma. Zanikujemo sami sebe, svojo zgodovino, svojo identiteto in sprejemamo Kavafisovo barbarstvo. Simptom naše dekadence je, da nekdanji škof Caserte Raffaele Nogaro govori o pripravljenosti preoblikovanja katoliških cerkva v mošeje, ali ko se njegovemu slovenskemu multikulti somišljeniku patru Branku Cestniku zdi kopanje muslimank v burkiniju v Termah Vivat v Moravskih Toplicah nekaj povsem normalnega. Tiste, ki opozarjamo, da Slovenija še ni Slovenistan, islamska džamahirija, pa označi za rasiste, ki imamo v glavi beton. Ne, nismo rasisti, a ne želimo postati tujci v lastni domovini, dimijevstvo ni naš idejni habit. Svojega “svetovljanstva” ne izkazujemo z željo po življenju v muslimanski “usrani luknji”™.
Kako pojasniti utrujenost, civilizacijsko atrofijo Evrope? Zakaj smo priča kulturnemu samomoru? Je zahodna civilizacija res tako izrojena, da je onstran popravila? Vladajoči razred multikulti globalistov si teh vprašanj ne zastavlja, zanje krize ni. Verjamejo v whigovski koncept linearne, progresivne zgodovine, kjer je človeštvo sestavljeno iz zooloških enot, prosto zamenljivih iz kulture v kulturo. To progresivno univerzalistično shemo, ki temelji na sparitvi Heglove filozofije zgodovine in pavlinskega kumbaja univerzalnega bratstva, je pred četrt stoletja artikuliral Francis Fukuyama v delu Konec zgodovine in poslednji človek.
Telos zgodovine naj bi se dovršil v enem samem politično-ekonomskem sistemu, liberalni demokraciji cum tržnem gospodarstvu. Izboljšave niso več mogoče, a tudi civilizacijsko nazadovanje ne. Živeli naj bi v najboljšem izmed možnih svetov. I don’t think so, zabloda največjih razsežnosti. Zgodovina ni linearna, z letom 1989 se ni končala, njen telos je vprašljiv.
Kar 97 odstotkov vseh znanstvenih, tehnoloških in umetniških stvaritev pripisljivih zahodni civilizaciji
Bolj kot umevanje zgodovinskih procesov po zgledu trojice Fukuyama-Koje-Hegel me prepriča razlaga Oswalda Spenglerja. Letos mineva sto let od objave prvega dela njegovega magistralnega dela Zaton zahoda. Še danes aktualno branje. Spengler namesto linearnega, sam ga poimenuje ptolomejskega videnja, zagovarja ciklično, kopernikansko videnje zgodovine. Univerzalna zgodovina človeštva ne obstaja. Človeštvo je zoološki koncept, ne zgodovinska realnost. Obstaja zgolj zgodovina posameznih skupin ljudi, narodov in civilizacij, ki živijo skupaj na določenih prostorih, v določenem času. Te imajo zgodovino, amorfna gmota “univerzalnega človeštva” je nima. Po Spenglerju so civilizacije kot organizmi, ki imajo svoj življenjski cikel. Rojstvo, rast, razcvet in zaton.
Spengler zahodni civilizaciji pripisuje izjemnost. Znanstveni, tehnološki in umetniški dosežki niso pripisljivi človeštvu, ampak zahodni, v Spenglerjevi terminologiji faustovski kulturi. Sodobne kliometrične raziskave ta uvid potrjujejo. Charles Murray v svoji monografiji Human Accomplishment: The Pursuit of Excellence in the Arts and Sciences, 800 B.C. to 1950 na primer ugotavlja, da je kar 97 odstotkov vseh znanstvenih, tehnoloških in umetniških stvaritev pripisljivih zahodni civilizaciji. Ta večvrednost je pojasnljiva tako s kulturnimi kot tudi biološkimi dejavniki. Faustovska kultura temelji na svobodi in priznavanju avtonomije, ki posamezniku po Spenglerju omogoča preseganje vseh omejitev.
Barbari pokončevali od notranje bolezni oslabljeno civilizirano žival
Ne glede na priznavanje večvrednosti zahodne civilizacije je Spengler ob koncu dneva pesimist. Zahodna civilizacija je v fazi zatona in ponovno rojstvo naj ne bi bilo mogoče. Diagnozi spenglerjanskega kulturnega pesimizma pritrjujem, a dvomim v ireverzibilnost oziroma nezmožnost prenove. Če vemo, kdo smo, kaj hočemo in kdo nas ogroža, ni razlogov, da bi podlegli apatiji in zgolj čakali na Kavafisove barbare. Ti sicer vohajo kri in mislijo, da prihaja čas smrtnega naskoka. Muslimanski primitivizem lahko obvlada visoko racionalno kulturo, kot je naša, samó če najprej sami prenehamo verjeti v svoj prav. V zgodovini so bili barbari predvsem mrhovinarji, ki so pokončali od notranje bolezni že povsem oslabljeno civilizirano žival.
Evropa potrebuje zdravljenje in obuditev faustovskega duha, in ne spenglerjanske apatije.
Bernard Brščič