Meja med svobodo govora in sovražnim govorom je tam, kjer preneha govoriti politična levica in prične govoriti politična desnica

Lucija Šikovec Ušaj (foto: osebni arhiv).

Tako sem na vprašanje dr. Mateja Avblja ob podelitvi priznanja za enega izmed desetih najvplivnejših pravnikov odgovorila na okrogli mizi. Nelagodje nekaterih ostalih prejemnikov priznanja, ki so se pričeli v zadregi presedati, je bilo opazno, vendar me takrat in tam ni nihče prekinil. Še danes sem vesela, da je novinarka, ki je z menoj kasneje opravila intervju, to tudi objavila. Tudi njej ni bilo lahko ta stavek spraviti v časopis. In pisalo se je leto 2015, če se ne motim.

Rojena in vzgojena v komunizmu ali socializmu, v državi, ki je imela v nazivu nekaj časa celo besedo demokratična, sem navkljub temu zrasla v “upornico proti diktaturi”, v osebo, ki razmišlja izven postavljene in dovoljene matrike. Zrasla s problemi, ki so jih imenovali disciplinski, vzgojni, pa vendar, začuda, brez strahu. Časi so se spreminjali, mladi smo si upali, starejši so nas svarili, opozarjali, prosili in se za nas, mogoče pa tudi zase, bali. Imeli so izkušnje trdega komunizma, ko si en dan moral vzklikati Stalinu, naslednji dan si bil za isto dejanje brez sodbe sodišča deportiran na Goli otok.

Spominjam se našega, danes bi temu rekla, napuha. Kaj nam pa morejo, smo si prepevali in javno obsojali režim, ki nam je vladal. Kasneje smo zvedeli, da so še v osemdesetih naročali umore, ki so jih izvajali vestni uslužbenci SDV v tujini. Zvedeli smo za postopke Agopa Stepanjana, Ota Vilčnika, nenazadnje Janeza Janše, a vendar nas je bilo veliko. Preveč, da bi zastraševanje doseglo rezultate. Bili smo generacija, ki se je poimenovala za srečno generacijo, koraki upora so bili majhni, vendar vztrajni. Nismo šli na referendum za plačilo samoprispevka, pred nosom sem zaprla vrata aktivistom, ki so pobirali članarino SZDL, nosili smo značko s prečrtanim členom 133 KZ. Bili smo polni samih sebe, kot je kasneje bil tudi reklamni slogan za Fructalov sok.

In bili smo izjemno naivni. Z osamosvojitvijo Slovenije, s spremembo družbenega sistema, z vstopom v Nato, v EU so se nam odprla vrata sveta, premagali smo samozvano tretjo najmočnejšo vojsko v Evropi, prijateljem iz tujine smo na prestrašene telefonske klice odgovarjali, da ne bomo bežali, ne hvala, mi bomo zmagali … res je, bili smo srečni.

V zaljubljenosti slepi in gluhi za opozorila
In kot da nismo neštetokrat v času šolanja recitirali: “Ne vedel bi, kako se v strup preobrača vse, kar srce si sladkega obeta; mi ne bila bi vera v sebe vzeta, ne bil viharjev notranjih b’igrača!”, smo zajeli življenje s polno žlico. Malo nas je zmotilo, to je že potrebno priznati, da je na volitvah zmagal partijski šef, vendar demokracijo je potrebno spoštovati. In smo jo. Nismo vedeli, da obstajajo manipulacije, da časopisi “vredni smo dobrega predsednika”, da potvarjanje dejstev, da roke v žepu ob t. i. spravni slovesnosti v Rogu, da odklopljen mikrofon na takratnem še vedno Trgu revolucije, ko je govoril nadškof, nosijo določeno sporočilo, ki so ga “pravi” pravočasno in pravilno razumeli. Nismo vedeli, da je Mencingerjevo navijaštvo, “da naj direktorji postanejo lastniki podjetij, saj so edini sposobni voditi gospodarstvo, in da so lastninski certifikati ničvreden papir”, pomenilo v praksi izpeljavo največjega ropa, takoj za zaplembami, nacionalizacijo in agrarno reformo, ki si ga je v vsej svoji zgodovini Slovenec sploh lahko predstavljal. Bili smo srečni, zaljubljeni v svojo domovino in v tej zaljubljenosti slepi in gluhi za opozorila, ki so počasi prihaja iz ust posameznikov.

Mencinger – zagovornik škodljive tajkunizacije. (Foto: STA)

Pa vendar je prvih 10 let minilo v nekakšni evforiji, bivšo državo je zajela vojna, mi smo dobrohotno nudili zatočišča beguncem, jim pomagali in jih tudi po koncu vojne obdržali. Tistim, ki leta 1991 niso hoteli sprejeti slovenskega državljanstva, ker so enostavno špekulirali, smo sedaj pričeli izplačevati odškodnine, oficirjem, ki so nas napadali, izplačujemo pokojnine, skratka, nadutost ali neumnost, vseeno kaj, rezultat je takšen, da v Ljubljani le še redko slišiš slovenščino na ulici, da “ubogi begunci” zahtevajo status manjšine, da so pred vsemi drugimi na vrhu liste za neprofitne najemnine, da si kot Slovenec vse bolj odrinjen od odločanja, od raznih pomoči, od služb …

Vendar je jezdecev apokalipse več, kot smo mislili, da jih je. Ob kraji družbenega premoženja, ki je vmes postalo nacionalni interes, dokler ga niso pravi olastninili in po načelu “easy come easy go” tudi zapravili, smo v zadnjih letih doživeli obujanje ideje o novi Jugoslaviji (Bogu bodi hvala, da razen Bosancev in Slovencev te ideje ne posvojijo tudi drugi), ustanovitev KP Jugoslavije, ki jo je ustanovilo društvo, ki deluje v javnem (pa pri tem ne mislim na tisti nespodobni pridevnik, kot je npr. javna hiša) interesu in ki ga plačujemo vsi, vsakodnevne partizanske proslave, ki jih je letno več, kot je bilo verjetno partizanov, ne, sedaj smo doživeli še javne pozive v parlamentu, v hramu “domnevne” demokracije, k nacionalizaciji, k preganjanju svobode govora. Ta naš parlament je postal zatočišče osebe, za katero je bila izdana pravnomočna odločba o deportaciji, postal je oder izjavljanja vrhovnega državnega tožilca, ki je izjavil: “Kapitalu je potrebno odvzeti moč. To zmorejo samo državni zbor in vlada in podobne institucije. To bo treba korenito obrniti. Odvzeti jim to moč, obdavčiti jih, ne pa poslušati to jokanje, da bodo šli v tujino. Naj grejo v tujino!” Omenjeni se je jasno opredelil za politično opcijo, ki jo predstavlja Levica. Njen član Grega Ciglar, ki je bil mednarodni opazovalec volitev v Venezueli, je po vrnitvi v Slovenijo izjavil: “Kot član državne volilne komisije v Sloveniji sem se na trenutke počutil kar neprijetno, ko sem videl, kako zelo zaostajamo za naprednim sistemom, ki ga imajo v Venezueli …” Venezuela, država, iz katere ljudje sestradani, brez možnosti zdravstvene oskrbe, bežijo, je za politično stranko, ki je tako ljuba vrhovnemu državnemu tožilcu, zgled napredne države, v kateri se njeni člani počutijo neprijetno, ker Slovenija tako zelo zaostaja za njo!

Kozina kot pravnik deloval protiustavno
In v petek, 4. 1. 2019, smo dočakali izjavo generalnega državnega tožilca gospoda Škete. Izjavo lahko vsi, ki ljubimo svobodo, pozdravimo z obema rokama, si jo vtisnemo v glavo in v srce. Gre namreč za epilog postopka zoper gospoda Kozino, vrhovnega državnega tožilca. Generalni državni tožilec je dejal: “A tudi Kozina je človek in ima kot vsi drugi pravico do svobode izražanja.” Drži! Končno! Sedaj si lahko gospod Bernard Brščič oddahne in direktorju svoje službe sporoči, da je tudi on človek in da ima pravico do svobode izražanja. Ne nazadnje si lahko oddahnemo tudi vsi odvetniki, ki nas tako radi pribijajo na križ zaradi našega mišljenja in izražanja. Tudi mi smo ljudje.

Vrhovni državni tožilec Jože Kozina. (Foto: STA)

Zakaj me torej nekaj moti? Zato, ker je Jože Kozina vrhovni državni tožilec, ki se je postavil proti temeljem naše državne ureditve, proti vsemu, kar imamo zapisano v ustavi, in ker več ne more vzbujati niti občutka, da je pri svojem delu lahko nepristranski. Vsi imamo svoje politično prepričanje, na določeno delo to prepričanje ne more vplivati, na določeno delo ne sme vplivati. Si predstavljate zdravnika, ki bi bogatemu “kapitalistu” odrekel zdravljenje, ker se ne strinja z njegovim bogastvom? Si predstavljate vojsko, ki bi svojo obrambno doktrino gradila na političnem prepričanju ene politične stranke? Kako bi se temu reklo, če bi ubogala voljo ene, četudi minorne politične opcije? Vojaški udar? Moja frizerka je levičarka, prepričana, da se Mesec bori za njeno plačo. Vendar njeno politično prepričanje ne vpliva na mojo frizuro. Čeprav sedaj, če dobro pomislim, ali ni bila njena ideja, da me pobarva na rdečo? Kakorkoli, ko bom začutila, da me striže slabo, ker ve, da ne volim za isto politično opcijo kot ona, jo bom preprosto zamenjala. Tožilca pa si obdolženi ne more zamenjati. Kot tudi sodnika ne. In zato so takšne izjave generalnega državnega tožilca, čeprav jih moje srce navdušeno pozdravlja, razumsko gledano, nevarne. Zaradi dela, ki ga opravlja, ne zaradi tega, ker ne bi smel biti ali ni človek s političnim stališčem. Seveda je, vendar to na njegovo delo ne bi smelo vplivati. Mogoče ne bo, mogoče je že, videza nepristranskosti pa gotovo ne more več dajati. In žalibog, njegov poklic je tak, da je potrebno negovati tudi videz nepristranskosti, česar drugim, ki opravljamo poklic, ki s politiko in politiki ni usodno povezan, ni potrebno.

Torej, gospod Bernard Brščič, povejte svojemu delodajalcu, da ste ne nazadnje tudi vi človek, kot bi za vas verjetno potrdil tudi generalni državni tožilec Šketa, in to ne pripadnik “idiotes”, temveč “homo politicus”. In da imate svoje stališče, svoje mišljenje, ki ga svobodno izražate, ne vpliva pa na rezultate vašega dela.

Zato smo navkljub vsemu lahko zadovoljni zaradi včerajšnje izjave generalnega tožilca. Priznal je, da ima človeško bitje svobodo mišljenja in izražanja. Hvala lepa!

Lucija Šikovec Ušaj

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!