Predstavljajte si, da opazujete pogovor psihoterapevta z zakonskim parom, ki preživlja krizno obdobje. Terapevt ju vpraša, kaj se je zgodilo v preteklosti, da sta se začela prepirati in da se je njun odnos dramatično poslabšal. In mož ogorčeno pogleda terapevta ter mu zabrusi: “Pusti najino preteklost na miru, tu sva zato, da se ozreva v prihodnost. Ne želiva se vračati nazaj.” Ali lahko ta zakonski par na tak način reši svoje težave? Vsem je jasno, da ne. Vsem je tudi jasno, da morata razčistiti preteklost, ugotoviti, kdo je sprožil družinsko vojno, spoznati kje sta naredila napake, jih obžalovati in se iz njih naučiti, da se bosta bolje razumela v sedanjosti in prihodnosti.
Še en bolj banalen primer. Na cesti nekdo oropa človeka. Vi to vidite in tudi spoznate roparja. Policija vas povabi, da bi na sodišču nastopili kot priča. Ko pride do obravnave, vas sodnica vpraša, če lahko podrobno opišete dogodek. Z vašim pričanjem namreč lahko osumljenec postane obsojenec in dobi zasluženo kazen. Vi pa odgovorite: “Ah, pustite preteklost na miru! Sodnica, kako bomo zgradili lepšo prihodnost, če vi na tej obravnavi stalno odpirate gnojne bule preteklosti?” Morda je sedaj bolj jasno, zakaj se vedno več Slovencev vrača v polpreteklo zgodovino Slovenije. Zato, ker ni razčiščena. Ker so nam več desetletij zamolčali resnico. In dokler zadeva ni razčiščena, tako kot denimo v zgornjem primeru z zakonskim parom, potem se je nemogoče ozreti v prihodnost. Tudi ko v gorah zaidemo s poti, se moramo vrniti nazaj, da lahko najdemo pravo pot.
Ali ni to svinjarija, da so kriminalci uradno predstavljeni kot narodni heroji (diktator Tito je denimo prejel kar trikrat priznanje za narodnega heroja Jugoslavije), in da v Sloveniji krvav komunistični režim oblast še danes ni obsodila? Kako bi se vi počutili, če bi vam nekdo umoril vse otroke in bi namesto zaporne kazni prejel razna odlikovanja, vas pa bi obravnavali kot drugorazredno državljanko oz. državljana? Podobno se počutijo sorodniki, svojci, potomci na tisoče nedolžnih ubitih ali oropanih Slovencev med in po drugi svetovni vojni. Tem ljudem je bilo celo prepovedano žalovati za svojimi umrlimi, kaj šele, da bi komu razlagali o komunističnih zločinih. Zato vsak, ki danes spregovori o svoji družinski boleči preteklosti, pomaga ne samo k lastni duhovni osvoboditvi, ampak tudi k osvoboditvi našega naroda.
O tem problemu zelo zanimivo razmišlja Gregor Medvešek v knjigi Mit o NOB: “Tezo, da ‘ni treba gledati v preteklost, temveč se ozreti v prihodnost’, je lansiral Milan Kučan in jo za njim ponavlja postkomunistična levica, idejna naslednica rdečih revolucionarjev iz 2. svetovne vojne. Cilj tega poziva je, da bi se preprečilo prevrednotenje dogodkov v zvezi z 2. svetovno vojno na Slovenskem in ohranil v javnosti tak pogled na to dogajanje, kot so ga v večdesetletni indoktrinaciji ljudem vcepili komunisti. Prevladujoča javna podoba partizanov kot ‘dobrih fantov’ in domobrancev kot negativcev namreč koristi levici na Slovenskem, škodi pa desnici. Zaradi take javne podobe enih in drugih dobivajo leve stranke več glasov kot bi jih sicer in povsem normalno je, da se z vsemi močmi borijo, da bi obstoječi pogled na našo polpreteklo zgodovino ostal prevladujoč.”
In kdaj bomo najbolj jasno vedeli, da smo dokončno razčistili s preteklostjo in smo pripravljeni na lepšo prihodnost? Ko Slovenci nikoli ne bodo več izvolili komunistov oz. levičarskih strank, ki ideološko izhajajo iz bivšega režima. Do takrat pa bo potrebno resnico še pogosto objavljati.
Damjan Likar