Islamska država je skrajna sunitska organizacija, ki ubija nedolžne ljudi. Muslimane, Žide, kristjane, pogane, ateiste … Njen cilj je genocid nad Židi in vzpostavitev globalnega islamskega kalifata, po sunitski verski tradiciji. Hamas je skrajna sunitska organizacija, ki ubija nedolžne ljudi. Muslimane, Žide, kristjane, pogane, ateiste … Njen cilj je genocid nad Židi in vzpostavitev islamskega kalifata, po sunitski verski tradiciji.
Obe trditvi uživata mednarodni konsenz. Tudi organizaciji svojega porekla, cilja ali metod ne zanikata. V čem je razlika med njima? Prvi so mednarodno priznani za najzlobnejšo psevdo-državno entiteto po Kambodži rdečih Kmerov. Drugi v regresivno levičarskih krogih večinskih svetovnih medijev veljajo za borce, ki se borijo za pravice svojega naroda. Tem drugim bi Karl Erjavec podelil državno suverenost.
Od kod takšna diskrepanca med obema in posledična zmeda v slovenski visoki politiki, da bi rada radikalnim islamistom priznala državnost?
Gotovo je delno kriva površinskost in amaterizem slovenske diplomacije, ki materijo za svoje programske usmeritve najbrž zbira iz The Guardiana in Al-Jazeere. Palestinski teroristi so vsekakor dobili PR-vojno proti Izraelu. Ko ljudje danes bežno pomislijo o izraelsko-palestinskem konfliktu, se jim v spominu narišejo slike o izraelski vojni mašineriji, ki brutalno pobija revne Arabce v Gazi in na Zahodnem bregu. Zelo zakoreninjen je mit, da so Judje po drugi svetovni vojni prišli na območje današnjega Izraela in izgnali domorodne Arabce. Takšno ideološko meglo je izkoristilo cel kup despotov, začenši z očetom modernega terorizma Jaserjem Arafatom in njegovim gibanjem Fatah. Dejstvo je, da so na spornih območjih Judje in Arabci (oboji starodavnega semitskega izvora) živeli že tisočletja. Včasih v sožitju, včasih konfliktno. A arheološka odkritja potrjujejo tezo, da je področje, kjer se je vršil cel kup bibličnih dogodkov, dom tako Judom kot Arabcem. Pred 6-dnevno vojno leta 1967 so Arabce na ozemlju, ki se ga danes označuje za palestinsko, podpirali različni arabski diktatorji, ki so tja pošiljali nove naseljence, v upanju, da bodo Žide “pognali v morje”. Do izraelske okupacije palestinskih ozemelj najbrž sploh ne bi prišlo, če ne bi Fatah od zgodnjih šestdesetih naprej gverilsko napadal izraelskih vojakov na meji z Jordanijo in Egiptom. Ozemlje pa bi se najbrž asimiliralo v katero od teh dveh držav. Po vojni, ko je Izrael premagal egipčanskega samodržca Naserja in jordanskega kralja Huseina ter prevzel nadzor nad Gazo in Zahodnim bregom, je Arafat vse Arabce, živeče na teritoriju, ki ga je osvojil Izrael, pritegnil pod okrilje svojih radikaliziranih vojaških milic, sestavljenih iz poklicnih morilcev in lokalnih nasilnežev.
Kulisa za večno morijo je bila pripravljena. Na eni strani Izrael s svojo visokotehnološko vojsko, ki so jo podpirali zahodni zavezniki. Na drugi strani fanatični Arabci, katerih gverilske enote so bile skoraj zmeraj sestavljene iz islamskih radikalcev, redkeje tudi iz sekularnih ekstremistov (recimo marksistična Demokratična fronta za osvoboditev Palestine DFLP). Nekateri so sekularnost pripisovali celo Arafatu, čeprav je v neuradni kodeks palestinske zakonodaje za osnovo prava določil šeriatsko pravo in vedno poudarjal, da je palestinsko ozemlje njihova sveta pravica.
Napadi z noži, puškami, bombami, granatami, meči so bili na dnevnem redu
Od poznih šestdesetih, dolgo pred intifadami, so se teroristični napadi na Izrael začeli vrstiti skoraj dnevno, glavni igralec pa je bil Arafatov PLO in njegovo militantno krilo Fatah. Napadi z noži, puškami, bombami, granatami, meči so bili na dnevnem redu. Palestinski teroristi, oboroženi z bazukami, so leta 1970 streljali na izraelski šolski avtobus in ubili 12 otrok. 26 ljudi so pobili leta 1972 na letališču Ben Gurion, ko so v gručo ljudi začeli metati granate in na njih streljati. Nato je nasilje pljusknilo globalno. Svet je onemel, ko so palestinski teroristi sredi olimpijskih iger v Münchnu leta 1975 ugrabili, nato pa v spopadu s policijo tudi ubili 6 izraelskih atletov. Leta 1985 so štirje palestinski teroristi, predstavniki gibanja PLF, ki ga je vodil Abu Abas, z blagoslovom Arafata ugrabili ameriško potniško ladjo Achile Lauro in v glavo ter prsa ustrelili ameriškega invalida, po rodu Žida, Leona Klinghofferja, ki je na ladji letoval. Posadko so prisilili, da ga je z vozičkom vred vrgla čez krov. Organizacija Abu Nidala, ki je delovala kot še posebej militantna veja Fatah, je v 20 državah po svetu pobila več kot 300 nedolžnih ljudi in je bila med drugim odgovorna tudi za najhujšo teroristično akcijo na evropskih tleh v osemdesetih, ko je skupina Nidalovih mučenikov simultano na rimskem in dunajskem letališču z vojaškim orožjem pokosila potnike, ki so se želeli vkrcati na letala izraelske družbe El-Al. Skupaj so pobili 18 odraslih in enega otroka.
Najprej so bila v modi streljanja. Nato od osemdesetih do sredine dvatisočih rekrutiranje mladih dečkov, ki so se kot najstniki šli razstreliti v čim večjo množico ljudi v Izraelu. Od 2005, ko so palestinski skrajneži od Rusov dobil rakete tipa Katjuša, so postala priljubljena raketiranja civilnih tarč na izraelskih ozemljih. Jaser Arafat in njegov Fatah ste se sicer leta 1988, sredi prve intifade, skušala na silo de-radikalizirati. Takrat se je dolgoletni voditelj odločil, da bo raje v miru akumuliral premoženje (nabral ga je za 3.000.000.000 dolarjev, delno iz sponzorskega denarja arabskih diktatorjev, delno iz absurdne finančne pomoči ZDA in EU, ki sta naivno upali, da bosta konflikt rešili z metanjem denarja v naročje Arabcev). A Fatah nikoli ni prekinila s tiho podporo terorizmu. Kar 7 % denarja, pridobljenega iz tujih humanitarnih donacij, je šlo za preživljanje družin samomorilskih napadalcev, kar je zagotavljalo neusahljiv vir prihodnjih teroristov. Obubožane družine so predajale najmlajše sinove v pripravljalne kampe, kjer so jih kot človeške bombe urili za inflitracijo v Izrael. Vsaka družina, katere sin se je uspešno razstrelil z dovolj nedolžnimi žrtvami na izraelski strani, je bila preskrbljena za vse življenje.
Hamas je še bolj krvoločen od Fataha
Žezlo krvoločnih teokratskih psihopatov je prevzel Ḥarakat al-Muqāwamah al-ʾIslāmiyyah – krajše Hamas. Organizacija, ki je bila po krvoločnosti še korak pred gibanjem Fatah. Od 2007 do 2014 so bili de facto in de jure oblast v Gazi, medtem ko je imela zdaj bolj zmerna Fatah Mahmuda Abasa oblast le na Zahodnem bregu. Vmes je nastopilo kratko obdobje narodne enotnosti. Od 2016 pa v Gazi spet suvereno vlada Hamas, kljub temu, da ga skoraj vsi naši zahodni zavezniki označujejo za teroristično organizacijo, kar nedvomno tudi je. Hamas živi od konflikta in nima nobenega drugega političnega programa kot izgon Židov v morje in širitev globalnega kalifata. Če bi jim enkrat uspelo »osvoboditi« okupirana ozemlja in ustanoviti Palestinsko državo, bi bilo z njimi konec. Nato bi se bili prisiljeni preoblikovati v organizacijo, podobno Islamski državi, saj bi bil naslednji cilj širitev islama po celotni zemeljski obli – kar je uraden program njihove ideološke zaveznice muslimanske bratovščine. Od leta 2001 je bilo na suverena izraelska ozemlja izstreljenih več kot 10.000 raket in več kot 5.000 izstrelkov iz minometalcev. Več kot 50 civilistov je bilo pobitih. Številka bi bila mnogo večja, če ne bi skoraj vsak dom, šola in vrtec v Izraelu bili opremljeni z bunkerjem in če ne bi protiraketni alarmi ljudi sproti obveščali, kaj se približuje. Gre za usmerjeno ciljanje ne le civilistov v Izraelu, ampak tudi tistih v Palestini, saj jih teroristi uporabljajo za živi ščit, tako, da rakete izstreljujejo iz šol, bolnišnic in drugih tarč, kjer bo velik PR-učinek, če Izrael udari nazaj in povzroči nenamerno kolateralno škodo. Taktike, ki jih je povsem do konca zelo uspešno uporabljala tudi Islamska država.
Rekli boste, že prav, Palestino vodijo psihopati, a Karl Erjavec je človek ljudi. Tako kot ga pri nas skrbi za upokojence, ga na mednarodnem odru skrbi za palestinski narod. Ta pa si samo želi živeti povprečen vsakdan, v svobodni domovini, kot smo si mi leta 1991. Pa si res? 67 % Palestincev podpira zadnji val napadov, ko so posamezniki z noži napadali neoborožene Izraelce. Leta 2007 je 70 % Palestincev podpiralo samomorilske napade z bombami, 76 % pa še danes podpira nadaljevanje Arafatove tradicije državne podpore za družine uspešno razstreljenih mučenikov. Samomorilski pohodi so tako postali svojevrstna “domača obrt”, vse dokler Hamas ni izpopolnil arzenala raket in ni več potreboval otrok za svoja umazana dela. Palestina je edina entiteta na svetu, kjer manj kot 50 % prebivalstva podpira padec Islamske države. 24 % Palestincev ima o njej dobro mnenje. 51 % prebivalcev Gaze in Zahodnega brega ne podpira rešitve dveh držav. Se pravi, ne želijo svoje države ob Izraelu, ampak izbris Izraela iz svetovnega zemljevida. 65 % Palestincev ne podpira Mahmuda Abasa, voditelja danes bolj zmerne frakcije Fatah, ki vlada na Zahodnem bregu in si želi vladavine islamskih ekstremistov Hamas, ki že vladajo v Gazi.
Karl Erjavec ne razume osnov
Pomembno je omeniti, da Izrael ni “dežela Judov”, se pravi, da ni teokracija, kot vse druge bližnjevzhodne diktature. V Izraelu živi 1,6 milijona (20 % populacije) arabskih muslimanov, 169 tisoč kristjanov (2 %) populacije in cel kup ljudi drugih veroizpovedi. Izrael je pravno in dejansko gledano povsem običajna evro-atlantska demokracija, kjer je vsakomur zagotovljena pravica do izražanja in prakticiranja svoje vere in – kar je najbolj pomembno – sekularnosti. Tam živi veliko več ateistov in agnostikov kot ortodoksnih Židov. Izrael jim to – nam tako samoumevno pravico – ustavno zagotavlja. Arabske teokracije apostazijo in izražanje sekularnih prepričanj kaznujejo s smrtjo. Otroci v Izraelu se že v osnovni šoli učijo tudi arabščino kot tretji jezik. Že v vrtcu pa imajo ure, kjer se učijo strpnosti do arabskih prebivalcev Izraela. Palestina je na drugi strani pravi arhetip arabske teokracije, če bo kdaj zares zaživela kot samostojna entiteta. Ni čudno potem, da 55 % izraelskih Arabcev – tudi tistih, ki izvirajo iz palestinskega ozemlja – po anketah sodeč trdi, da so “ponosni” državljani Izraela. 95 % si jih ne želi zapustiti Izraela in ga dojema kot svoj dom. 59 % si ne želi arabskih predstavnikov v izraelski vladi … že vedo, zakaj. Na drugi strani skoraj vse pomembne muslimanske države Judom prepovedujejo vstop v državo. O tem očitnem mednarodnem rasizmu se praktično nihče na zahodu ne pogovarja. Žid na palestinskem ozemlju bi bil v trenutku brutalno ubit. Medtem ko izraelska vojska z lasersko vodeno tehnologijo balističnih izstrelkov želi minimizirati žrtve med civilnim prebivalstvom, pa na drugi strani Hamas v Gazi povsem brez zadržkov prizna, da je ciljanje civilistov strateški cilj.
A zdaj razumete to, česar Karl Erjavec očitno ne more? Kljub vsemu prirojenemu antisemitizmu, ki ga premoremo v postboljševiških deželah, si moramo vendarle priznati: Izrael je evro-atlantski podaljšek naše zahodne civilizacije. Palestina je podaljšek bližnjevzhodne muslimanske teokracije. Izrael je mednarodno priznana država, ki varuje svoje državljane ne glede na to, katere rase ali vere so. Palestina pa politični abortus arabskih tiranov, katere psihopatski voditelji uporabljajo svoje državljane za kanonfuter in si takšna, kot je danes, ne zasluži državne suverenosti nič bolj kot Islamska država. Kljub temu, da ima Palestina v Združenih narodih priznan status države opazovalke (ne pa članice), obstajajo dobri razlogi, da večji del svobodnega sveta ne priznava njene neodvisnosti. Priznavajo jo pretežno afriški samodržci, arabski teokrati in preostali muslimanski svet, južnoameriški bolivarski revolucionarji, Rusija in njeni nekdanji sateliti. Je to res druščina, v katero bi morala Slovenija siliti na vrat na nos? EU, ZDA, Avstralija, Nova Zelandija, Japonska in preostanek svobodnega sveta bi se odrekli svoji človeškosti, če bi državno priznanje podelili skupini ljudi, katerih smisel življenja je starodavni teritorialni spor in sovraštvo do Judov. Ko bomo priznali Palestino takšno, kot je danes, ko ideološki bratranci ISIS nadzorujejo Gazo, si tudi mi ne zaslužimo več imena legitimna demokracija. A Karl tega ne doume. Vladna koalicija ne razume razmer. Cerar je preveč naiv…, ah, dovolj s tem brezzveznim sprenevedanjem.
Titova Jugoslavija je podpirala mednarodni terorizem
Nehajmo si metati pesek v oči. Resnica je, da natančno vemo, zakaj si naši vladarji tako prizadevajo priznati Palestino. Ni bilo naključje, da so imele komunistične tiranije že desetletja nazaj globoko afiniteto do te teroristične celice, ki se je pretvarjala, da je država. Še v časih, ko so Palestinci v slogu islamske države veselo pobijali potnike na ladjah in letališčih širom sveta, preden so se »civilizirali« in začeli osredotočati svojo sveto jezo le še nad izraelskimi civilisti. Pri nas so bili pred Cerarjevo koalicijo največji podporniki palestinske neodvisnosti skrajni levičarji, Združena levica. Se spomnite prej omenjenega ogabnega dejanja na ladji Achile Lauro, ko so palestinski teroristi v glavo ustrelili ameriškega Žida? Glavnega organizatorja napada Abu Abasa je v Beogradu sprejela SFRJ in zavrnila njegovo izročitev ZDA. Niso ga izročili niti po tem, ko jim je Reaganova administracija brez dvoma dokazala, da je bil odgovoren za teroristični napad. Titova Jugoslavija je goreče podpirala Palestino že od 6-dnevne vojne, ko je zaslutila kaotični tiranski potencial Arafatovega PLO-ja. Podobno kot Sovjetska zveza in države, podložne njenemu imperiju – Kuba, Poljska, Vietnam, Severna Koreja, Kitajska.
Palestina je le še en dokaz, da je skrajni islam duhovni brat komunizma. Ljudje, ki so na oblast prišli s preslepitvijo množic, da je pot do sreče enakost v revščini, zagotovo čutijo neko primarno povezanost z ljudmi, ki so prišli na oblast s preslepitvijo množic, da pot do sreče poteka skozi mučeništvo, namenjeno služenju božanstvu in širjenju njegove volje z mečem. Oboji so s pomočjo ideologije postali bogati, njihovo ljudstvo pa je ostalo revno kot ves svet 150 let nazaj, preden sta globalno zavladala racionalna misel in tržni kapitalizem. Komunisti so v arabskih diktatorjih pravilno spoznali svoje sobojevnike. Dva različna pristopa do istega cilja – koncentracije moči in proizvodnih sredstev v rokah peščice in uspešna prodaja (socialistične ali teokratske) utopije revežem, ki so vsi enako revni in prepričani v svojo – tuzemsko ali onostransko – pravičnost. Obe ideologiji sta temelj za os zla, ki se manifestira tudi v moderni dobi. V Rusiji, kot neposredni naslednici sovjetskega imperija, ki vestno preslikava sovjetske poslovne modele. Na divjem, razčlovečenem Bližnjem vzhodu. V Severni Koreji. Na Kubi. In da, tudi pri nas. Države iz osi zla ne bodo nikoli razumele razlike med vladavino prava Izraela (čeprav pomanjkljivo) in kaotično teokratsko norostjo sodobne Palestine. Norost bodo razumele kot svojo normalnost. Vladavino prava pa kot grožnjo.
Naš narod že 75 let kolaborira z osjo zla
Naš narod je zaplul na pot kolaboriranja z osjo zla, ko je bila pred 75 leti kritična masa neizobraženih in prestrašenih pripravljena sprejeti ideologijo lažnivih, oblasti hlepečih revolucionarjev. Kar se dogaja danes, je le refleksija izvirnega greha. Sistemsko regresivno levičarsko zatiranje svobode govora, prizadevanje za priznanje teroristične celice za državo, sistemsko naprezanje za čim večjo infiltracijo nedokumentiranih migrantov, geostrateško pozicioniranje k avtokratski Rusiji in druge nacionalne sramote, ki nam jih vsak dan prireja naša vlada, so le simptomi bolezni, ki smo jo staknili tisto usodno zimo leta 1941. Ko bomo priznali Palestino, bomo s tem povedali le to, da je bolezen kronična in se je nikoli ne bomo znebili. Relativizacija nasilja je orodje revolucije, ki ga slovenski narod predobro pozna. Palestinski Arabci imajo pravico z noži prebadati ostarele Izraelce, ki gredo na jutranji sprehod, ker so ti okupatorji njihove domovine. Partizani so bili primorani lomiti lobanje romskim otrokom in njihovim mamam, ker bi drugače ti kradli njihovo orožje. Prisiljeni so bili brutalno pobiti in v neoznačene luknje pokopati bogate industrialce, ker bi ti drugače zatirali revne. UDBA in kasneje SDV nista imeli izbire, ko sta po svetu iskali in likvidirali sovražnike socialistične Jugoslavije. Sramota za naš narod, da je leta 2017 takšna relativizacija še zmeraj del aktualne politike. In verjamem, da bo pripeljala do trenutka, ko bomo v kratkem “kot samostojna, suverena država z lastnimi mednarodnimi stališči”, kot se rad širokousti Erjavec, res priznali arabske teroriste kot državo. Ko pa jih bomo, pa lahko jutri priznamo še Islamsko državo, pojutrišnjem pa odpremo še stalno predstavništvo v Pjongjangu. Zakaj bi se pretvarjali, da smo nekaj, kar nismo? Z vlado Mira Cerarja ne spadamo v svobodni svet.
Mitja Iršič