Politična erozija – kako so komunisti postali stroj za ubijanje, uničevanje gospodarstva in poneumljanje

Datum:

Ob začetku leta so nam mediji spet postregli z raziskavo javnega mnenja, v katero so bili zajeti različni poklici, anketiranci pa so povedali, koliko komu zaupajo. In spet so se pričakovano na dnu lestvice znašli politiki. Nedaleč od njih, na nič bolj častnem predzadnjem mestu, pa so obtičali duhovniki. Ne bom komentiral, kako so te ankete neumne in kako neumno sliko našega časa bodo pustile prihodnjim rodovom. Bom pa izpostavil enega največjih likov slovenske zgodovine, ki je bil “najslabša kombinacija”, duhovnik in še politik povrh. V mislih imam dr. Antona Korošca, ki je pred dobrimi 100 leti v dunajskem parlamentu prebral Majniško deklaracijo, vodil Narodni svet, se pogajal s srbsko vlado v Ženevi, vodil ministrstva in celo vlado Kraljevine SHS, se uprl diktaturi s “Koroščevimi punktacijami” in moral zato v konfinacijo … Po tisočerih slovenskih domovih so takrat večerni molitvi dodali “Koroščev očenaš”. Ljudje so ga imeli radi, v njem so prepoznali očetovski lik, ki ga je slovenski prostor vedno pogrešal. Vedeli so, da je to politik, ki ni zamerljiv in maščevalen in ki postavlja bonum commune vedno pred svoj osebni interes. Zato je tudi umrl reven.  

Koroščeva nenadna in nenavadna smrt na pragu 2. svetovne vojne je za Slovence pomenila katastrofo. Njegov naslednik je umrl med nemškim bombardiranjem Beograda, Miha Krek in drugi njegovi učenci so se z vlado umaknili v London, domači politiki, duhovniki, narodni buditelji (Ehrlich, Natlačen …) pa so pričeli umirati pod streli vosovskih zločincev. Nekateri preživeli so se po vojni uspeli umakniti pod zavezniško zaščito, drugi so bili pobiti.

Komunisti, ki so se razglasili za “stroj za oviranje buržoazije”, so postali stroj za ubijanje, uničevanje gospodarstva in poneumljanje. Režimski zgodovinarji so takoj po vojni poskrbeli za izbris vseh velikih mož slovenske zgodovine, ki bi lahko postavili pod vprašaj legitimnost revolucije. Tudi Antona Korošca. V družbenopolitičnem življenju so zagospodarili sovjetski aparatčiki, ljudje brez značaja, prevaranti, lažnivci, plagiatorji. Večinoma slabo izobraženi. Kidrič še kemijskega faksa ni zmogel narediti, slabo izobraženi Kardelj je svoje osrednje “znanstveno” delo[1] falsificiral, da o drugih “propalicah”, lenuhih in morilcih sploh ne govorimo. Revolucija je očitno tako zelo poškodovala slovenske možgane, da smo si pred nekaj leti enega izmed njih nakovali na 2-evrski kovanec.

Ob tem so se nekateri spraševali, zakaj je Evropa dovolila takšno (s peterokrako zvezdo ozaljšano) provokacijo. Očitno je pomanjkanje odločnih, odgovornih in poštenih osebnosti danes tudi evropski problem. Če so evropsko politiko pred pol stoletja zaznamovali politični velikani, kot npr. Konrad Adenauer, Robert Schuman, Charles de Gaulle, je ta danes v znamenju Junckerja, Merklove, Macrona in pa armade tehnokratov, ki jim zelo ustreza demokratični deficit v evropski politiki, na kar so predlani opozorili intelektualci v Pariški izjavi.[2] Vendar evrokrati in neznačajni politični voditelji niso naš glavni problem. V demokracijah so glavni problem volivci, kar je prepoznaval že Platon pred okoli 2400 leti. V 6. knjigi Države je primerjal državo z ladjo, politike z mornarji, ljudstvo pa z lastnikom ladje, ki je “naglušen, precej slabo vidi in o pomorstvu ve le malo; mornarji pa se med seboj prepirajo glede krmarjenja … gnetejo se okrog lastnika ladje ter ga prosijo in delajo vse, da bi jim zaupal krmilo …”

Italijanski fašistični diktator Benito Mussolini (Vir: Twitter)

Platon je bil skeptičen do demokracije in zato njegov tekst pogosto zlorabljajo tisti, ki hočejo uspavati volilno telo, češ vsi politiki so isti, nobenemu ne gre zaupati in ker so volitve farsa, je vseeno, ali grem sploh volit. To je seveda huda prevara. Niso vsi politiki isti. Konkretno: pred točno 100 leti sta pričela politično kariero 2 politika. V Franciji so volivci odprli politično pot velikemu humanistu Robertu Schumanu, kasnejšemu očetu Evrope in kandidatu za svetnika, italijanski volivci pa socialistični barabi, Benitu Mussoliniju. Razlika je očitna.

Upam, da Schuman kmalu doseže čast oltarja, da se mu bomo lahko tudi javno priporočali za zdravo pamet v Evropi. Da bomo zaupali krmilo naše ladje sposobnim voditeljem. Osebnostim, ki ne bodo več slabile evropske civilizacije, ampak jo bodo branile pred sovražnimi koalicijami, ki jo ogrožajo.

Mag. Jurij Pavel Emeršič   

Sorodno

Zadnji prispevki

Sodišče obravnava zakonitost odpovedi RTVS Grahu Whatmoughu

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je včeraj na...

V Lendavi s subvencijami nad stanovanjski problem

Občina Lendava je objavila Javni razpis za subvencioniranje reševanja...

Voznik začetnik po dolenjski avtocesti z 254 km/h

Policisti Specializirane enote za nadzor prometa Generalne policijske uprave...

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...