Prepad med besedami in dejanji, to je Nacionalni reformni program 2017 – 2018

Romana Tomc

Če bi se uresničila polovica tega, kar je vlada zapisala v Nacionalnem reformnem program 2017 – 2018 (v nadaljevanju NRP), nam naslednje leto ne uide prvo mesto na lestvici svetovne konkurenčnosti, ki jo objavlja švicarski Inštitut za razvoj menedžmenta (IMD).

Trenutno Slovenija med 61 državami zaseda 43. mesto. Reform in ukrepov, ki jih napoveduje vlada, je namreč toliko, da bomo gladko pometli s konkurenco.

Papir prenese vse
Vendar se bojim, da temu ne bo tako in da je NRP samo še en dokaz, da papir prenese vse. Res je, da je NRP treba pripraviti tudi zato, ker to od nas in od vseh ostalih držav članic zahteva Evropska komisija, toda predvsem je pomembno, da ga pripravimo zase. Vanj naj bi vsakokratna vlada zapisala glavne usmeritve razvoja in najpomembnejše naloge, ki jih namerava narediti v naslednjem obdobju. Kot vsa leta doslej pa je NRP le seznam visokoletečih obljub, ki se nikoli ne uresničijo. Žal zaradi tega razkoraka med obljubami in realizacijo nikoli ni nobenih posledic. Čemu bi potem ta dokument sploh jemali resno? Morda bo nekoč, ko bo politični prostor dovolj zrel in bo neuresničevanje obljub kaznovano tudi na volitvah, drugače.

Poglejmo nekaj najbolj zanimivih zapisov, ki ji najdemo v NRP in ki niso le zavajajoči, včasih celo smešni, ampak kažejo tudi na popolno odmaknjenost vlade od realnega stanja gospodarstva in družbe. Naštevanje vseh cvetk bi zahtevalo veliko preveč prostora, zato naj jih omenim le peščico.

Uvodoma vlada navaja spodbudne podatke o gospodarski rasti, ki je posledica povečane zasebne potrošnje in izvoza. V naslednjem letu pa naj bi k rasti znatno prispevala tudi investicijska vlaganja države. Samozavestno je zapisano, da so ugodni rezultati na trgu dela posledica preteklih reform, vendar pri tem vlada ne pove, katere reforme ima v mislih. Četudi globoko pobrskamo po spominu, se namreč ni mogoče spomniti prav nobene, katere avtorstvo bi lahko pripisali zdajšnji vladi in bi se zaradi njih izboljšale razmere na trgu dela.

Milijoni evrov, ki jih vlada namenja aktivni politiki zaposlovanja, so bolj ali manj gašenje požarov, ki se razplamtijo takoj, ko presahne vir financiranja. Tako bo vse dotlej, dokler bo vlada mislila, da je država tista, ki ustvarja delovna mesta. Zanimiva je tudi samohvala glede “zgodovinsko ene izmed najvišjih stopenj zaposlenosti”. Od kje ta podatek, ni jasno, saj je zaposlenost v realnem sektorju bistveno nižja kot je bila pred desetletjem, naraščajo pa predvsem prekarne zaposlitve in zaposlenost v javnem sektorju. Rast zasebne potrošnje na račun višjih plač je spodbuden podatek, ki pa zbledi ob dejstvu, da plače rastejo predvsem v javnem sektorju in kjer je povprečna plača še vedno precej višja kot v zasebnem sektorju.

Pri pokojninski reformi napredek v tistem letu, ko na ministrstvu ni bilo Anje Kopač Mrak
Po uvodnih ugotovitvah se vlada loti napovedi ključnih prioritet in načrta ukrepanja. Tudi tokrat, najbrž že desetič zapovrstjo, napove strukturne reforme, med katerimi sta seveda na prvem mestu zdravstvena reforma in reforma dolgotrajne oskrbe. Da se pri zdravstveni reformi zatika in da gre v bistvu le za projekt zagotavljanja dodatnih finančnih virov, ne pa za pravo reformo, je že dolgo jasno.

Kako bo z dolgotrajno oskrbo je še skrivnost, čeprav naj bi bil predlog na vladi že pred poletjem. Od pokojninske reforme si lahko obetamo pripravo nekega dokumenta, ki bo na podlagi Bele knjige dal dodatne usmeritve. To seveda ni “r” od reforme. Zato bomo še nekaj časa odvisni od pozitivnih rezultatov pokojninske reforme, ki je bila sprejeta v času, ko za eno leto oblast ni bila v rokah aktualne ministrice. Še dobro, ker sicer ne bi imeli niti tega.

Kar zadeva fiskalno načrtovanje in nadzor naj bi se obetali veliki premiki v nadzoru posrednih proračunskih uporabnikov. Iz zapisanega je mogoče slutiti, da zdaj vlada pravi kaos in da je skrajni čas, da se uvede boljši nadzor.

“Imetniška struktura dolga državnega proračuna izrazito na strani nerezidentov” – primer latovščine te vlade
Pri poglavju o upravljanju dolga izvemo, da težava naše zadolženosti, ki je v letu 2015 dosegla 83,2 % bruto domačega proizvoda (BDP), ni samo v tem, da je to precej velika številka, ampak predvsem v tem, da smo zadolženi v tujini in zaradi tega zelo odvisni od dogajanja na svetovnih finančnih trgih. Vendar vlada to zavije v tančico lepih besed in zapiše “da je imetniška struktura dolga državnega proračuna izrazito na strani nerezidentov”. Takšno “strokovno” leporečenje najdemo na vsaki strani tega dokumenta. Recimo, takole piše na štirinajsti strani: “Prav tako bodo v luči prestrukturiranja davčnih bremen vodene aktivnosti s ciljem pregleda veljavnih ukrepov, ki spodbujajo doseganje okoljskih ciljev ter opredelitvijo nabora možnih ukrepov s ciljem zagotoviti večjo učinkovitost veljavnih ukrepov in s tem tudi racionalnost pri porabi proračunskih sredstev.” Razumete? Ne? Po domače bi se temu reklo “povišali bomo davke”. Seveda sta na davčnem področju spet omenjena nepremičninski davek in Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin. Slednji naj bi bil pripravljen še letos. Če se spomnimo, kakšne težave so bile pri prejšnjem poizkusu, ki je nastajal pod taktirko zdajšnje ministrice za finance, se od tega cilja lahko v letošnjem letu kar poslovimo.

Nujno vprašanje: ali bolezen res zdravimo s pravim zdravilom?
V nadaljevanju je seveda omenjenih še ogromno projektov s področja infrastrukture, od drugega tira, različnih železniških investicij, državnih cest, elektronskega cestninjenja in še mnogo več. Na področju trga dela bo spet ogromno projektov, namenjenih predvsem zmanjšanju dolgotrajne brezposelnosti. Ta se kljub silnim naporom in ob pomoči evropskih sredstev nikakor noče znižati. Glede na slabe rezultate v preteklosti bi se bilo morda treba vprašati, če bolezen zdravimo s pravim zdravilom, ampak to najbrž presega okvire razmišljanja pristojnega ministrstva.

Tudi administrativne ovire bomo zmanjšali, zagotovili, da bo upravljanje z državnim premoženjem še bolj učinkovito (?), sprejeli zakon o pomoči za reševanje in prestrukturiranje gospodarskih družb in zadrug v težavah, nadaljevali s privatizacijo in aktivirali sklad skladov (ne, ni tipkarska napaka), ki bo upravljal in izvajal instrumente dolžniškega in lastniškega financiranja (ker dosedanji sistem očitno ne deluje).

Kar nekaj napora bo vloženega tudi v razne reorganizacije, recimo centrov za socialno delo, sodstva, centralizirali bomo državno informatiko in seveda, kot vsako leto, izboljšali javno naročanja. Skratka ni, da ni ….

Ta dokument vsebuje vse in še več, kar bi morala narediti vlada, pa ne bo naredila. Je ogledalo dela vlade Mira Cerarja. Lahko bi rekli celo njen zaščitni znak – prepad med besedami in dejanji. Lepo, predvsem pa dobro za resnični preboj Slovenije in njen gospodarski, socialni in družbeni napredek bi bilo, če bi kdaj sprejeli dokument, ki bi ga znali in si ga tudi upali uresničiti. Ampak, za to je potrebna neka druga vlada.

Romana Tomc