Velika leva koalicija: Tujega nočemo, NLB-ja ne damo!

Kolumnist Nova24TV Mitja Iršič (Foto: Facebook/@Mitja Irsic)

Oddaja Tarča po navadi v studiu RTV SLO zbere prgišče ekonomskih ignoramusov z dunning-krugerjevim sindromom, ki med seboj modrujejo, katera ekonomska smer je pravilna pot naprej za našo mlado državo. Včasih je lahko prav zabavna. Prejšnji četrtek pa je bila predstava na meji depresivnega. Spomnila je na slovensko resničnost. Parlamentarne stranke so v oddajo poslale svoje govoreče glave. Razpravljali so tudi o prodaji državne NLB. Tovariši Mesec, Han, Erjavec ter Brglez in tovarišica Bratuškova so se otepali očitkov o tem, da so “krivi” za grozečo prisilno prodajo NLB-ja. Tako vročično, kot da bi jih kdo obtožil, da v zamrzovalni skrinji skrivajo dele teles razkosanih ukrajinskih prostitutk. Luka Mesec sploh ni izstopal. Bil je le eden izmed skupine enako mislečih. Skrajni levičar, poklicni blefer in večni študent, ki po navadi pridiga svoje preproste socialistične modrosti osnovnošolsko izobraženim naivnežem, je zvenel, kot bi bil član koalicije.

Tako imenovana levosredinska koalicija, ki so jo predstavljali Matjaž Han, Milan Brglez in Karl Erjavec, je bila enako odločna kot Mesec, da je absolutno potrebno NLB ohraniti v “naših” rokah. V rokah istih finančnih gurujev, ki so poslovali tako dobro, da je banka v sedmih letih potrebovala 800 milijonov davkoplačevalskih evrov za dokapitalizacijo, pa imela kljub temu 1,5-milijardno luknjo, ki so jo skopali prijateljski krediti nelikvidnim levičarskim gangsterjem. Ne glede na to, da je ves čas uživala vse sadove državnega protekcionizma.

Je to nova slovenska normalnost? Ljudje, ki se imajo za sredinsko levico in se primerjajo z Macronom – ki v Franciji dejansko poskuša z libertarnimi ekonomskimi reformami –, so povsem enotni, ko gre za ohranjanje državne lastnine, ki teoretično in praktično dokazano topi davkoplačevalski denar. Tako enotni, da so v obrambo lastništva pripravljeni na odkrit boj brez pravih pravnih argumentov proti Evropski komisiji. To ni normalnost povprečnih evropskih socialnih demokratov. A seveda evropski kolegi ne izhajajo iz tradicije absolutne oblasti nad sredstvi produkcije v imenu razrednega boja. Naši pa.

NLB – banka za tajkunske kredite, pranje denarja, zaposlitev udbovcev
Breznik in Horvat sta bila kot glas vpijočega v puščavi edina, ki sta pozvala k spoštovanju zavez in pravnega načela pacta sunt servanda. A se drugi niso dali motiti.  Levi suprakoalicijski blok je enoten in nepopustljiv. Banka je naša, ker je sistemska banka. Banka je naša, ker je strateška naložba. Prav tako kot farmacevtske družbe, pristanišča in hoteli. Najbolj prikladen izgovor za to, da jo obdržimo, je prodajna cena. Leta 2011 je bila cena prenizka zaradi razmer na trgu. Leta 2017 se je ne splača prodati, ker z vsemi dokapitalizacijami tako zelo dobro posluje, da bi bila to razprodaja družinske srebrnine, in ker bodo davkoplačevalci izgubili že dokapitalizirana sredstva. Zdaj smo spet v tistem ciklu kot pred desetimi leti, ko  so proizvajalci javnega mnenja grozili z medijskim pogromom na prvo Janševo vlado, če prodamo tako donosno družbo. Ko bo počil naslednji globalni mehurček, bo spet vredna premalo, da bi se jo sploh še splačalo prodati, in bo najbolje, da jo spet dokapitaliziramo s 500 milijoni. Dejstvo, da je sploh ne bi smeli dokapitalizirati brez zavez o prodaji, je nepomembna podrobnost, o kateri se v koalicijskem krogu očitno ne pogovarjajo prav radi. Diskusija se raje vrti okrog fantomskega bruseljskega apetita po slovenskih bankah. Neoliberalni Bruselj nas hoče spet nategniti, stric Erjavec pa nam svetuje, da se je treba z njimi pogajati “na trdo”. Čakajte, da vam prevedem v nelevičarščino: “Na vsak način je treba siliti v konflikt z Unijo – ki nas s svojimi štirimi svoboščinami gospodarsko ohranja pri življenju –, v katerem pravno in finančno nimamo osnovnih možnosti za uspeh, zato da bi botri koalicijske levice lahko ohranili vsaj osnovne možnosti, da obdržijo bankomat foruma 21.

NLB je bojda sistemska banka, sistemskih bank pa se ne prodaja. Sistemska banka pri nas pomeni predvsem možnost “sistema”, da intervenira, ko je treba odobriti kak tajkunski kredit, oprati denar kakšne države na mednarodnem seznamu sponzorjev terorizma, postaviti kakšnega zasluženega udbovca za svetovalca ali zaposliti kakšnega družbenopolitičnega delavca na posebej zanj izmišljenem delovnem mestu. KBC je spakiral kovčke in svoj delež praktično podaril, ko je videl, da se v takem poslovnem okolju preprosto ne da poslovati. Si bo po taki epizodi sploh še kdo upal?

Bi vi vložili svoj denar v luknjo brez dna?
Sam svojega denarja gotovo ne bi vložil v to zgodovinsko dokazano črno luknjo. Prepričan sem, da tudi v koaliciji nihče ni dovolj pogumen, da bi si upal del zasebnih prihrankov žrtvovati za nakup deleža. Očitno pa je slovenske tranzicijske strice še kako strah, da se bo res našel kak nesrečen zasebni  strateški investitor, čeprav dobički banke niso niti približno tako prepričljivi, kot vam razlagajo politiki in večinski mediji.

Če jih ne bi bilo strah, ne bi tako odločno postrojili čete svojih uslužnih vojakov v parlamentu. Niti ne bi medijem naročili, naj po predvidljivi zavrnitvi norih vladnih načrtov o odložitvi prodaje in plačilu de facto penalov začno pisati žaljive hujskaške članke proti EU in Evropski komisiji. Hudičevo usklajena akcija je bila to. Prvi dan je voditeljica RTV SLO brez sledu o kakšni novinarski objektivnosti poročala, da iz “Bruslja ne prihajajo spodbudne novice«, saj Evropska komisija vztraja pri izpolnitvi prvotnega dogovora o prodaji. Drugi dan že mastni naslov na prime-time domači strani MMC o neki čisto drugi temi: »Nova ideja Evropske komisije, kako ugoditi multikorporacijam.” Hujskaštvo in evroskepticizem kot nekakšno sredstvo izsiljevanja za birokrate v Bruslju, češ (prosto po Erjavcu): “Še ene evroskeptične države članice si ne morete privoščiti.” Skratka, sredstev se ne izbira. Nekomu gre očitno res za nohte. Zdaj potrpežljivo  čakam na fake news nacionalno-interesnega zanosa, ki bo preplavil Delo, Večer, Dnevnik, Mladino …

Seveda nikjer ne piše, da državna banka načelno ne more poslovati uspešno. Bank of Dakota, edina banka v državnem lastništvu v ZDA, po dobičku prekaša banke JPMorgan Chase, Goldman Sachs in Bank Of America, čeprav tudi tako, da izkoristi svoj privilegiran položaj proti bankam, ki nastopajo kot zasebni subjekti na trgu, a to je že druga zgodba. Dejstvo pa je, da slovensko državno bančništvo empirično dokazano NI dobičkonosno niti vzdržno na daljši rok brez finančnih injekcij.

Razlog za krajo je komunizem, ki je povzročil erozijo vrednot
Razlogi za to se skrivajo tudi v psihologiji naroda. Živimo v državi, kjer so 21 let samostojnosti vladali reformirani komunisti. Enaindvajset let kvazikomunizma na podlago 46 let čisto pravega komunizma je povzročilo erozijo osnovnih vrednot dobrih poslovnih običajev. Ne poznamo več tega, kar v angleško govorečem svetu imenujejo personal accountability – osebne odgovornosti za lastna dejanja. Smo narod, ki se skriva v nedrju državnoupravne anonimnosti, kjer nihče ni nič kriv in nihče ne odgovarja za svoje napake. V takšnem okolju pa poslovni subjekti ne morejo normalno nastopati na trgu.

Vsaj ne, ko trčijo ob tržno gospodarstvo naprednejših tujih držav. Svet, kjer veljajo visoki standardi poslovnega vedenja, ni kompatibilen s trenutno Slovenijo. Ko poslujete z Avstrijcem, vam plača vnaprej. Ko poslujete z Američanom, vam plača po preteku pogodbeno dogovorjenega roka. Ko poslujete s Kitajcem, plača takoj po opravljeni storitvi. Ko poslujete s Slovencem, se najprej pretvarja, da vas ne pozna, nato zapre d. o. o. in hkrati razglasi osebni stečaj. Tudi odurno pijana voditeljica večerne oddaje na nacionalki bo naletela na sočutje, ker je popivanje na delovnem mestu očitno stvar osebne stiske, ne pa huda kršitev poklicnih standardov. To se vendar lahko zgodi vsakomur, jo branijo stanovski kolegi. Čeprav je velika sreča, da se kaj takega ne zgodi srčnemu kirurgu ali pilotu potniškega letala, temveč le ljudem brez dejanske odgovornosti. Zakaj ne bi bili sočutni, saj bi tako radi živeli vsi. Pomanjkanje odgovornosti in osebne integritete je slovenski levičarsko navdahnjeni način življenja.

Ko kadri levice upravljajo z javnim premoženjem, denar izpuhti v zrak
Zato na tak način ne delujejo le goljufivi proizvajalci garažnih vrat, temveč je to splošna psiha naroda. In v taki državi je državno lastništvo družb obsojeno na razvrat sistemske korupcije, nepotizma in nesposobnosti. NKBM, NLB, Faktor banka, Abanka, Banka Celje … Koliko milijard bi nam bilo prihranjenih, če bi luknje iz zavoženih poslov in nasedlih kreditov krpal kak tuj investitor?  Očitno ne dovolj, ker levica še zmeraj pričakuje, da ji bodo volivci nasedli. Ni pomembno, kolikokrat so bili nategnjeni, zmeraj jim nekako uspe pozabiti. Dagmar Komar je v obdobju Pahorjevega trojčka vodila AUKN in tri državne družbe (Gen Energijo, Eles in Pošto Slovenijo) prisilila, da so dokapitalizirale NKBM z denarjem iz svojega uspešnega poslovanja. Vsi so vedeli, da bo ta denar izpuhtel v zrak. Vključno z direktorji posiljenih družb. Kdo danes še ve, da ta ženska obstaja? Da je nekoč v imenu SD pustošila po državnih bankah in v imenu reševanja le-teh po jugoslovansko jemala zdravim družbam? Nihče. Gospa se je umaknila iz javnega življenja. Denar je izginil. Ostal pa je SD. In Han. In uglašen zbor socialistov, ki vam bodo tokrat pa ZARES predstavili prave argumente, zakaj je v davkoplačevalsko dobro, da obdržimo državne banke.

Po tisti zanimivi razpravi sem raje ugasnil televizijo, preden me od obupa in besa začne metati božje. Prav nič več me ni zanimalo, kaj si zbrani mislijo o zdravstvu, ker so vse povedali že z razpravo o prodaji NLB. V državi se je zgodilo nekaj monumentalnega. Leva sredina je izpuhtela. Leva sredina in skrajna levica sta postali enoten monolit preživetih socialističnih idej. Vsa institucionalna levica je zdaj povsem odkrito in brezsramno res ZDRUŽENA levica. Spremenila se je v antifašistično koalicijo, naperjeno proti tujcem in kapitalu, ki jo je pred tremi leti predlagal NOB-jevski blaznež Tit Turnšek.

To je resničnost slovenske levice danes. Ste si tako želeli? 
Leta 2014 je 301.563 ljudi volilo novi obraz. So res vsi volili za to, da se leva sredina ideološko združi z (ra)združeno levico? 301.563 je prevelika številka. Tudi za državo, kjer so še pred slabimi tremi desetletji vladali avtokratski komunisti. Čeprav smo v desetletjih nadvlade socialistične miselnosti izgubili smisel za podjetništvo in poštenost, še zmeraj ne verjamem, da smo kot narod ideološko na ravni Kube, Nikaragve ali Venezuele. Veliko bolj verjetno je, da so volivci želeli neko sredinsko zmernost, kjer prostotržne reforme in privatizacija ne bi bile ravno v prvem planu, kljub temu pa bi se država po drnovškovo počasi plazila po poti evroatlantskega načina gospodarjenja in življenja. Upali so na Macrona. Dobili so jamrajočega neodločneža, ki se je hitro prepustil inerciji višjih sil globoke države in zaplul po znani poti Komunistične partije Slovenije … pardon … Združene liste socialnih demokratov … se opravičujem … Socialnih demokratov. Se pravi po poti državnega lastništva, navijanja davčnih bremen, jugo birokracije, nepotizma, korupcije, sovjetskih modelov zdravstva, pokojnin in javne uprave.

Koliko od teh 301.563 je danes dovolj razočaranih, da so uvideli ukano novih (starih) obrazov? Če jih je vsaj tretjina, je Slovenija rešena. Sto tisoč ljudi, sitih siljenja koruptivnih državnih hijen v sfero zasebnega gospodarstva, je ključ do normalizacije politike in družbe. Pa jih je tretjina? Bomo videli leta 2018. Stranka delovnega ljudstva Marjana Šarca bo lakmusov papir slovenske politične zrelosti.

Mitja Iršič