Na vprašanje, zakaj so zrušili kratkotrajno Janševo drugo vlado, je evropski poslanec dr. Milan Zver odgovoril, da “deloma tudi zato, da ne bi prišla na sled aferi stoletja s pranjem iranskega denarja v NLB. Danes so stvari jasnejše. Takrat pa nisem razumel, zakaj vseslovenski protesti proti vladi, čeprav je v enem samem letu obrnila kazalnike gospodarske in socialne situacije navzgor. Podobno je bilo pred afero Depala vas. Prišli smo na sled manipulacijam v zvezi s trgovanjem z jugoslovanskimi dolgovi. Janšo je bilo treba umakniti od virov informacij in tudi od siceršnjih virov politične moči. Eden najvišjih predstavnikov nekdanje kontraobveščevalne službe jugoslovanske armade je v sodelovanju s slovensko Udbo pripravil načrt, kako se znebiti Janeza Janše.”
Milan Zver je doktor političnih znanosti, univerzitetni profesor, poslanec v Evropskem parlamentu. Pred petindvajsetimi leti se je na povabilo dr. Jožeta Pučnika aktivno vključil v politiko in postal njegov svetovalec. Intervju z Milanom Zverom je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija 5. oktobra 2017. Pozneje se je Zver zaposlil na ministrstvu za obrambo in postal vodja kabineta ministra Janeza Janše. Po aferi Depala vas, ko so odstavili ministra Janšo, se je zaposlil na Mestni občini Ljubljana. Pozneje je bil izvoljen v ljubljanski mestni svet, državni svet in državni zbor. Bil je tudi minister za šolstvo in šport ter v času slovenskega predsedovanja EU leta 2008 predsednik Sveta EU za izobraževanje in šport. Leta 2009 je s SDS zmagal na evropskih volitvah in to ponovil še leta 2014. Leta 2012 je bil predsedniški kandidat. Že drugi mandat vodi slovensko delegacijo v Evropski ljudski stranki. Na kongresu v Mariboru leta 2017 je znova postal podpredsednik SDS. Vodi Strokovni svet SDS za zunanjo politiko. Je univerzitetni predavatelj in avtor številnih knjig, znanstvenih in publicističnih člankov.
Gospod Zver, nedavno ste kot predsednik Odbora za zunanje zadeve pri Strokovnem svetu SDS predstavili program Strokovnega sveta SDS za področje zunanje politike, pri čemer ste analizirali stanje na področju slovenske zunanje politike. Tako ugotavljate, da se je obdobje recesije ugleda in spoštovanja Slovenije v svetu začelo po letu 2008 …
Tako je. Ta recesija se je začela z zamenjavo vlade leta 2008. Tega leta je Slovenija visoko kotirala v evropski in svetovni politiki. Predsednik vlade Janša je v prvi polovici 2008 vodil Evropsko unijo in to priložnost odlično izkoristil. Slovenijo so takrat okusili, če uporabim ta izraz, vsi svetovni voditelji. Jasno, njen položaj je bil takrat izjemen, ne samo zaradi predsedovanja.
Pozneje pa so se začeli strateški zasuki. Unija je postajala za slovensko politiko vse manj pomembna, ZDA so napadali vplivni slovenski politiki, na zunanjem ministrstvu so se znova postavili v prvo vrsto jugodiplomati in udbovci, dogajali so se škandali v diplomatsko-konzularni mreži. Naj spomnim npr. na neprimerno gesto veleposlanika pri Natu in še drugih. Danes minister Erjavec slepo nadaljuje strateško preorientacijo slovenske zunanje politike. Na isti poziciji je tudi predsednik republike, ki vneto vabi ruskega predsednika v Slovenijo, čeprav je ta izgubil status partnerja Evropske unije. Poleg tega obiskuje Iran in Turčijo, ki na vse mogoče načine destabilizirata Evropo. Si lahko predstavljate, kako si to razlagajo v EU in Natu?
Verjetno realno …
… da, in ta razlaga ni dobra za Slovenijo.
Predstavili ste shemo, ki precej nazorno kaže vpliv in moč Slovenije znotraj EU.
Da, gre za uradne podatke. Nisem hotel biti subjektiven, ampak sem povzel uradno oceno. So manjše države, ki imajo neprimerno večji vpliv kot Slovenija, ker so verodostojni. Na svoji poti ne vklopijo desnega smernika, nato pa zavijajo levo, kot to počne Erjavec, če malo karikiram. Kdo bo na Zahodu stavil na Slovenijo, če igra dvojno igro? V Alde premalo vedo o razmerah v Sloveniji, v S & D vedo, a ji namenoma puščajo takšne ekskurze, ker se zavedajo, da v Sloveniji še ni mogoče oblikovati normalne socialdemokracije, kot je npr. nemška. Seveda pa imajo tudi Nemci težave na levici. So vse manj prepričljivi. Efekt Schultz ni bil zaznan, ni našel odgovorov na izzive sedanjosti. Boj z multinacionalkami je kot boj z mlini na veter … No, če se vrnem k izvirnemu vprašanju, ja, vpliv Slovenije je padel predvsem zaradi nas samih oziroma levih vlad, ki smo jih imeli v zadnjih letih.
V programu, ki ste ga predstavili v imenu odbora za zunanjo politiko, ste zapisali: »Stanje v MZZ je tako kot v ostalih ministrstvih, metaforično rečeno, stanje atrofije. Aparat deluje z vse nižjim tonusom.« Lahko to bolj preprosto pojasnite?
To pomeni, da ni jasnega strateškega vodenja, zaradi česar poteka delo na vse nižjih obratih. Pred dnevi mi je visok funkcionar na MZZ dejal – in vedite, da ni podpornik SDS –, da takoj podpiše, kot temu rečemo v žargonu, to mojo kritiko. Ministrstvo vse manj deluje kot povezana celota, saj je fragmentacija prevelika. Profesionalnih komunikacij med posameznimi enotami pa je vse manj. Strokovni aparat ni ustrezno udeležen v strateških razmislekih. Pravzaprav je odrinjen od procesov oblikovanja politik. Te so predmet arbitrarnih odločitev na politični ravni, vse pogosteje pa so rezultat vplivov iz ozadja, globoke države, kot se to zdaj imenuje.
Omenili ste ozadja, globoko državo.
Če je kdo v Sloveniji še menil, da pri nas ni odločilnega vpliva t. i. nevidne moči, udbomafijskega ozadja itd., se je na primeru Iran in afere NLB lahko dokončno prepričal, da ta obstaja. In to v veliko večji meri, kot smo lahko pričakovali. Če bi pravna država bolje delovala, bi takšne šume sistem hitro odpravil. Samodejno. Danes je takšno nezaupanje v pravosodni sistem, da ljudje obmolknejo, četudi zaznajo kriminal. Spet se bojijo.
Enako je na zunanjepolitičnem področju. Jasno je, da vlečejo vse niti ljudje iz F 21. Vplivni old boysi, kot jih je poimenoval že Drnovšek, se operativno poslavljajo, a so si našli zveste kadre, da nadaljujejo z uveljavljenim vzorcem, ki temelji na netransparentnosti.
Kaj pa odgovornost zunanjega ministra Karla Erjavca, ki zadnja leta vodi ministrstvo za zunanje zadeve?
Formalno da, dejansko pa ne. Vidovič, nekdanji generalni sekretar na MZZ, je bil svetlobna leta znan po vplivu na Erjavca, ki nima nobene strateške vloge v slovenski zunanji politiki. Je bolj izvajalec, ne kreator.
Kot največjo strateško napako navajate arbitražni sporazum in neuspešen način reševanja mejnega spora s Hrvaško …
Vsak normalen zunanji minister ima na vrhu svoje agende odnose s sosedi. Leva slovenska vlada, ki je bila tradicionalno bliže Beogradu kot pa Zagrebu, je to vprašanje spustila na najnižjo mogočo raven. Jasno je, da so ljudje na obeh straneh meje življenjsko odvisni od odnosov med državama. Poleti smo videli, da lahko le en ukrep slovenske vlade zagreni razmere v soseščini. Na žalost imamo na obeh straneh države politične modele, če se tako izrazim, ki tega nočejo razumeti. Odnose med Slovenijo in Hrvaško vodijo nagoni trebuha in čustveni izbruhi, nikakor pa glava oziroma modrost. Pri tem je najhuje to, da s svojim ravnanjem zastrupljajo državljane na obeh straneh meje. Na teh pozicijah bi potrebovali krepostnejše ljudi, ki bi za začetek spremenili svojo govorico.
Premier Miro Cerar je zaradi izjave hrvaškega kolega Andreja Plenkovića v splošni razpravi svetovnih voditeljev ob začetku 72. zasedanja Generalne skupščine ZN, da je odločba arbitražnega sodišča o meji med Slovenijo in Hrvaško primer spodkopavanja mednarodnega prava, odpovedal obisk v Zagrebu. Je to prava poteza?
Premier Plenković ni rekel nič, kar bi lahko presenetilo slovensko javnost. To govori, odkar poznamo sodni razplet na podlagi arbitražnega sporazuma.
S Hrvati na diplomatskem parketu tekmujemo v zbadljivosti. To je otročje. Gremo vsak sebi, namesto da bi naredili korake, ki bi koristili vsem. Slovenska in hrvaška javnost mora končno vedeti, da lahko vsi pridobimo, če imamo dobre odnose. Slovenija bi morala prav to dopovedovati Hrvaški. Grozno je, če pomisliš, da je protislovensko in protihrvaško razpoloženje še vedno politično produktivno stališče. Na teh valovih jadrajo politični koristoljubneži, katerih rok trajanja ni dolg.
Pri reševanju obmejnih vprašanj moramo biti strpni in odločni. Medtem ko očitamo Hrvaški, ki ne priznava odločitve sodišča, ta je celo njej v prid, mi je hrvaška poslanka v Evropskem parlamentu zabrusila, da tudi mi ne spoštujemo prava EU, če pa smo sodelovali z Iranom in njihovo banko, ki je bila pod embargom. In ima prav, pri tem smo kršili kar nekaj evropskih pravil.
Kako sploh doseči implementacijo arbitražne razsodbe, da nam stvar ne bo še bolj škodovala?
Le z dialogom. A sosedom moramo dati jasno vedeti, kakšna je naša pogajalska pozicija, da imamo prednosti in da jih bomo brez vsakega dvoma izkoristili, če bo treba. Pred leti jih nismo. Hrvati razumejo v sosedskih odnosih odkrit, moški diskurz. Najslabše je, če se naša stran vede klovnovsko ali pobalinsko. Takšen pristop seveda ne prinaša rezultatov.
No, po drugi strani pa se postavlja vprašanje, zakaj sploh implementirati nekaj, kar je v bistvu neuspeh. Na kopnem smo potegnili kratko, tudi na morju nismo dobili neposrednega teritorialnega stika do mednarodnega morja, ampak nekakšno služnostno pot? Da o dokončni izgubi dela nekdanje občine Piran južno od reke Dragonje sploh ne govorimo!
Dobili smo toliko, kot je predvidel že arbitražni sporazum, ki je bil potrjen na referendumu. Krivi smo si sami oziroma tista politika, ki je promovirala Pahorjev model. Predsednik SDS je na to opozarjal, tudi drugi iz SDS, a to ni pomagalo.
Implementacija bo stvar skupnega prizadevanja Hrvaške in Slovenije. Slovenija ne more implementirati odločbe sama ne na mehak, še manj na trd način. Če danes sodelovanja ni, bodo morda implementirali to čez deset ali sto let. Ampak do takrat bodo trpeli državljani obeh držav.
Opozarjate tudi na neučinkovito zunanjo politiko na področju Balkana in (ne)sodelovanje s t. i. Višegrajsko skupino …
Da, Slovenija je bila v začetku devetdesetih let, v obdobju torej, ko še ni bila članica Nata in EU, verodostojen partner, bolje rečeno informator in razlagalec razmer na Balkanu. Tudi Natu. Bil sem na ministrstvu za obrambo, ki ga je vodil Janez Janša, in iz prve roke vem, kako smo najrazličnejšim tujim delegacijam razlagali razmere na terenu. Predstavniki ministrstva, vključno z ministrom, so to počeli celo v Pentagonu. Danes ni več tako. Škoda. Še vedno imamo tovrstne resurse. Eden od njih je ljubljanska izpostava Ženevskega centra za demokratični nadzor vojska (DCAF), ki ima ogromno znanja o varnostni situaciji na Balkanu. Bolj bi jo bilo treba uporabiti. Tudi v evropskem merilu.
Kar se V4 tiče, lahko zagotovim, da se bodo v prihodnosti ponovile razmere, ko bomo še potrebovali te partnerje. Zato bi si želel maksimalno zbližanje odnosov.
Na nedavni tiskovni konferenci ste kot drugo večjo napako slovenske zunanje politike označili strateško preusmeritev z evroatlantskih integracij na vzhod. Kaj konkretno imate v mislih?
To ni posebno težko utemeljiti. Poglejmo samo frekvenco uradnih obiskov predstavnikov slovenske države v ZDA in Ruski federaciji in vse nam hitro postane jasno. Saj veste, morda tudi pod vplivom dela gospodarstva, ki ni suvereno na Zahodu, je politika pomagala iskati niše v Iranu, Turčiji. Spomnimo, Pahor je obiskal celo Gadafija. Kar sram me je, ko razmišljam o teh stvareh. Odnosi z Rusijo pa so še posebna zgodba.
Se pravi, da imamo po eni strani dobre odnose z Rusijo, po drugi pa se krhajo odnosi z ZDA?
Tako nekako. To se je zaznalo tudi ob odločitvi arbitražnega sodišča. Ameriški veleposlanik se je postavil na stran Hrvaške v tem smislu, da je zagovarjal njihov argument, ki je bil, da bosta državi morali dvostransko rešiti zadevo. Če bi zagovarjal stališče Slovenije, bi seveda poudaril, da državi morata spoštovati razsodbo mednarodnega razsodišča. Če bi hotel biti tako viden kot nevtralen, bi podčrtal oba argumenta.
V bistvu sta obe poziciji legitimni …
Drži. Toda zajec tiči v drugem grmu: vse bolj postaja jasno, da Hrvaško bolj skrbi način reševanja njenih obmejnih sporov z drugimi sosedami, z Bosno in Hercegovino, s Srbijo in Črno goro, kakor konkretna razsodba. Gre torej za način, za model. Če bi zmagal oziroma se uveljavil kot edino zveličaven model reševanja spora s Slovenijo s pomočjo arbitražnega razsodišča, bi Hrvaška imela večje težave z drugimi sosedami. Če bi Hrvaški uspelo zminirati mednarodno arbitražo, bi v dvostranskih pogajanjih z drugimi glede na njen močnejši položaj dobivala več. Jasna računica.
Pogosto opozarjate na agresivno politiko Putinove Rusije do njenih sosed. Kako pa odgovarjate tistim, ki pravijo, da se pretirava s t. i. rusko nevarnostjo, saj Ruska federacija niti približno ni konkurenčna ZDA. Po njihovo ameriški oboroževalni industriji ustreza »nova hladna vojna«, saj to prinaša nova vojaška naročila in s tem povezane dobičke?
Jaz sem hkrati odločen podpornik sankcij proti Rusiji in velik občudovalec Rusije. Morda se komu zdi to čudno, a zdi se mi edina verodostojna pozicija. Že nič kolikokrat sem poudaril, da je ruska kultura sestavni del evropske, da je zrasla iz nam skupnega krščanstva. Zato bi morali biti naravni partnerji. A od leta 1917 naprej se zdi, kot da je Rusija uročena. Ko smo že mislili, da je Jelcin prinesel spremembo, nas je Putin vse skupaj znova postavil pred realno dejstvo. Na trd in grob način poskuša obnoviti Sovjetsko zvezo. Varnost na vzhodu EU je ogrožena.
Res je, Rusija ni konkurenčna Zahodu v gospodarstvu ali življenjskem standardu svojih prebivalcev, je pa nevarna kot vojaška sila ne le konvencionalno, ampak tudi kibernetsko. V svojo agenturo so vložili ogromno denarja. Ta deluje ne le na vohunskem področju, ampak tudi na diplomatskem, gospodarskem, civilno-družbenem in seveda medijskem.
EU je tu preveč šibka. Imamo varnostni vakuum, ki smo ga zakrivili s tem, ko smo zanemarjali varnostni vidik.
No, verjetno je dolgoročno gledano za Evropsko unijo večja nevarnost demografska eksplozija v Afriki in na Bližnjem vzhodu in s tem povezane migracije na staro celino ter islamski fundamentalizem kot demografsko podhranjena Rusija. V mislih imam recimo dejstvo, da v sibirskem delu Rusije živi samo sedem milijonov ljudi …
Ja, z Rusijo imamo nekatere skupne probleme, pa to ni samo staranje družbe. Rusija bi zaradi skupnih problemov, ki jih ima z EU, tj. terorizem, nezakonite migracije, radikalni islamizem itd., morala postati tesna zaveznica Evropske unije in t. i. zahodnih družb. Iz teh nevarnosti se ne morejo rešiti sami, pa tudi mi ne. V prihodnje bomo prisiljeni sodelovati.
Evropska komisija je predstavila nov migracijski sveženj, ki vključuje poziv k nadaljnji solidarnosti pri premeščanju beguncev znotraj Evropske unije, za kar obljublja tudi finančno pomoč. Pomemben del svežnja so še pobude za preprečevanje nezakonitih in spodbujanje zakonitih migracij, vključno z novo shemo za preselitev najmanj 50 tisoč beguncev iz tretjih držav. Ali ne bi bilo bolj smiselno spodbujati stabilizacijo držav na Bližnjem vzhodu in v Afriki, kot pa nadaljevati s prakso prisilnega razporejanja migrantov po državah EU?
Imate prav. Prisilno razporejanje beguncev v državah članicah ni priljubljen ukrep za evropske državljane. Morda je delu politike to všeč, državljanom pa zagotovo ni. Meni se zdi pomembno, da je te zgodbe za zdaj konec. Nemška kanclerka ne bo nikoli več vabila beguncev v Nemčijo. V tem času smo okrepili zunanjo mejo EU. Prav tako notranji nadzor. Vsem, ki so tihotapili migrante in begunce ter služili z njihovim prevozom, smo dali jasno sporočilo: Dost’ je! Evropska unija je sprejela vrsto ukrepov proti novim migrantskim valovom v Evropo. Pomemben je sklad, ki financira ustvarjanje novih delovnih mest v državah izvora. To je po mojem mnenju ključni ukrep.
To, kar mene skrbi, je, da begunci in migranti zlorabljajo slovensko uslužnost: da bi si izboljšali položaj, se mnogi celo fiktivno vpisujejo na slovenske univerze. Takšnih je po mojih podatkih okoli tisoč. In tega sistem ne bi smel dopuščati. Po drugi strani pa ne priznavamo diplom z uglednih evropskih univerz.
Kako pa ocenjujete dosedanje delo ameriškega predsednika Donalda Trumpa in njegovo politiko »Najprej Amerika«?
Pozitivno, ne glede na sporadične spodrsljaje. Prinesel je precej novega v politiko, predvsem kritiko preveč etablirane demokracije, ki je vladavina uradnikov ter ni živa in pristna demokracija. Želim mu vse najboljše, pa ne samo zaradi tega, ker ima za ženo Slovenko, ki je prva dama Amerike, ampak ker je izviren in nekonvencionalen.
Kaj naj Trump oziroma mednarodna skupnost naredi s Severno Korejo in njenim komunističnim voditeljem Kim Džong Unom?
To ni tako preprosto vprašanje. Če bi bil cilj samo uničenje potencialnega morilca številka ena, bi bil to za ZDA relativno lahek zalogaj. Situacija pa ni tako enostavna. Prestolnica Južne Koreje, ki je le nekaj deset kilometrov stran od severne sosede, je preprosta tarča za njene rakete. Postavlja se večno vprašanje glede totalitarnih režimov: do kod se je zalezel v tkivo oziroma kulturo državljanov. Če je kritična masa demokratičnega refleksa, če se tako izrazim, večja, kot je videti iz uradnih komunikacij, potem obstaja upanje za izboljšanje situacije. Če pa je mentalna poškodovanost dosegla neslutene razsežnosti, potem na kratki rok ni mogoče računati na uspeh, to je na osvoboditev ljudi v Severni Koreji.
Ne glede na kompleksnost razmer mora imeti mednarodna skupnost pripravljene odgovore. Prav OZN je na primeru Severne Koreje na največji preizkušnji. Ne sme ostati samo pri resolucijah. Če OZN v primeru Severne Koreje, Irana in Sirije ne bo odločnejši, bo postal kopija neučinkovite organizacije Društva narodov, ki ni preprečila druge svetovne vojne.
Kmalu bo minilo sto let, odkar je takratni ameriški predsednik Woodrow Wilson predstavil znamenitih 14 točk, s katerimi je želel doseči pravičen in trajen mir ob koncu prve svetovne vojne. Glavna ideja 14 točk je bila pravica do samoodločbe, od katere so si mnogi narodi v Evropi obetali boljšo prihodnost. Slovenci smo to dosegli leta 1991. Ta čas je aktualno vprašanje neodvisnosti Kurdistana in Katalonije. Kako komentirate dejstvo, da mednarodna skupnost večinoma ni naklonjena nastanku novih držav?
Pred sto leti se je marsikaj dogajalo. Prva vojna svetovnih razsežnosti. Boljševiki so ob podpori nemške obveščevalne službe izvedli revolucijo, ki je vrgla dober del sveta s tečajev in spremenila potek zgodovine. Na Zahodu se je pojavil pravi val novih demokracij.
Wilson je bil takrat upanje za male narode. A njegova pričakovanja se niso uresničila. Za Slovenijo se je situacija poslabšala. O tem bi lahko sicer na veliko razpravljali, kaj bi bilo bolje, če bi se uresničila platforma prvaka tedanje SLS, Šušteršiča, da bi še naprej ostali v srednji Evropi, ali drugih politikov, ki so bili na projugoslovanskem stališču.
Danes je hvala bogu Slovenija samostojna. Seveda to ni samoumevno. Pravica lahko obstaja, a za to morajo biti zrele tudi razmere. In proces mora biti korektno izpeljan.
Primera Kurdistana in Katalonije zame nista podobna, še manj je zgodba Katalonije primerljiva z našo. Slovenija je takrat bežala iz totalitarne ter vse bolj centristične in unitarne Jugoslavije. Beograjski režim je postajal vse bolj brutalen. Poleg tega je bilo v Sloveniji skoraj 90 odstotkov ljudi za samostojnost, pa še ustavno pravico smo imeli do tega zgodovinskega dejanja. Predvsem pa je slovenski narod, svetopisemsko rečeno, bežal iz suženjstva v svobodo: v ekonomskem, političnem in kulturnem smislu. Zato smo imeli visoko legitimnost. Pri Kataloncih so razmere drugačne, zato sem tudi sam zadržan do tega, da jih kratko malo primerjajo z nami. Glede odcepitvenih teženj so precej bolj razdeljeni. Po prvih neuradnih podatkih je izstop podprlo manj kot 40 odstotkov vseh volilnih upravičencev. Kaj pa drugi, ti nimajo nobenih pravic? Ni treba posebej poudarjati, da španska ustava odcepitve ne predvideva, a jim zagotavlja največjo mogočo mero avtonomije. Referendum je pokazal, da odcepitev najbolj glasno podpirajo skrajno leve stranke, tisti torej, ki želijo destabilizirati projekt EU. Pri nas je katalonske separatiste podprl Kučan, čeprav je nedavno poudarjal, da osamosvojitev Slovenije ni bila njegova intimna opcija.
Gre torej za kompleksnejši problem, kot ga vidijo nekateri, ki razmetavajo poceni očitke, češ, vi ste se lahko osamosvojili, drugim pa te pravice ne dopuščate. Katalonci morajo ustvariti razmere za to. Za zdaj jih (še) niso. Ko jih bodo, bomo znova razmišljali o tem.
Španska vlada pa je po drugi strani naredila strateško napako. S tem ko so uporabili nasilje, so dvignili legitimnost separatistov. Ne dovolj pripravljena zgodba je nenadoma postala vseevropski problem, pa naj si Evropska komisija še tako zatiska oči.
Če se vendarle ustaviva pri Kurdih. Še včeraj so mednarodni skupnosti prav prišli v boju z Islamsko državo, danes pa na to pozabljajo …
Kurdi so bili vselej v zgodovini zatirani. So tudi danes in si zaslužijo svojo državo. Takšno stališče imam že desetletja. A še enkrat, za osamosvojitev morajo biti ustrezne mednarodne okoliščine.
Se boste, če boste postali slovenski zunanji minister, zavzeli za mednarodno priznanje Kurdistana in Katalonije?
Jaz samo vodim odbor za zunanjo politiko v naši vladi v senci. To v ničemer ne prejudicira, da bom kdaj zunanji minister. Sicer pa na vaše vprašanje v tem trenutku ne bi mogel odgovoriti pozitivno noben zmeren evropski politik.
Kako pa komentirate izide zveznih volitev v Nemčiji?
Pozitivno in pričakovano. Vsi smo vedeli, da bo zmagala CDU/CSU. Vprašanje je bilo le, s kakšno razliko in s kakšno možnostjo vzpostavitve nove vladajoče koalicije. V Nemčiji ni nihče zadovoljen z izidi volitev, razen morda Alternative za Nemčijo (AFD). CDU je naredila strateško napako, da je dovolila obstoj še ene stranke na desni. Vsi predhodniki Merklove so to skrbno preprečevali, njej pa to ni uspelo. Preveč lahkotno se je predala, na primer, filozofiji migrantske politike, ki je bila, to moramo priznati, humana na prvi pogled, a je povzročila globoke razpoke v nemški in evropski politiki.
Pogovarjal sem se z ljudmi iz CDU. Opozarjajo na težave pri oblikovanju nove vlade, ki je zagotovo ne bo pred božičem. Prvak CSU Seehofer je takoj po volitvah napovedal drugačno vižo v odnosih s koalicijsko partnerico. Ne bo lahko, želim pa si stabilno vlado, ki je zagotovilo za stabilno Evropsko unijo.
Kako bo to vplivalo na prihodnost Evropske unije? Bo imel dvojec Merklova-Macron v prihodnje težave?
Macron je še vedno vznesen zaradi svojih volilnih uspehov, čeprav je na vsej črti pogrnil na volitvah v senat, kar je dobro za ravnotežje v francoski nacionalni politiki. Vsekakor je dobro, da je proevropsko usmerjen tako kot Merklova. A zanašati se na minulo delo ni dovolj. Morala bosta poiskati odgovore za jutri, ki je še vedno precej negotov.
Je kaj novega glede brexita? Pogajanja Velike Britanije in EU glede tega so očitno na mrtvi točki.
Ne bi rekel, da so na mrtvi točki, morda dinamika ni prava. Pomenljiv je bil govor premierke Mayeve v Firencah, v katerem je predstavila pričakovanja britanske vlade. A vendarle v pravi smeri – in ta je nedvomen odhod Britanije iz Evropske unije. Britanci so se z referendumom odpovedali dosedanjim ugodnostim in tudi privilegijem, ki so jih imeli v Uniji. Nič od tega ne smejo ohraniti. Velika Britanija mora občutiti manko, ki ga prinaša odhod. In ta mora biti prepoznan v vseh državah članicah.
Vrniva se k predvolilnemu programu SDS v zunanji politiki. Katere konkretne ukrepe predlagate za dolgoročno izboljšanje stanja na tem področju?
Malo sva že prej nakazala ta odgovor: gre za preusmeritev slovenske zunanje politike na naše ustavno določene destinacije, če se tako izrazim. Se pravi na Zahod. Zdaj je obrnjena v drugo smer. Morda bi izpostavil potrebo po intenzivnejših pripravah na naše predsedovanje EU leta 2021.
Skratka, to, kakšna mora biti usmeritev slovenske zunanje politike, so definirali že slovenski državljani na več referendumih. Podrobnejši pregled analize in nabora ukrepov pa si lahko vaši bralci pogledajo na spletni strani SDS. Vabljeni.
Kako pa komentirate izid referenduma o zakonu o drugem tiru? Verjetno bi nas morala nizka volilna udeležba skrbeti?
Vlada je imela boljši položaj, saj je z davkoplačevalskim denarjem vodila referendumsko kampanjo. Še enkrat se je pokazalo, da četudi imaš prav, ne moreš računati na referendumski uspeh. Dvajsetodstotni prag je previsok glede na participativno kulturo Slovenk in Slovencev. Res mora biti zelo pomembno vprašanje, da se ljudje odločijo sodelovati na referendumu. Izgubili smo celo referendum o arhivih, čeprav je bila ogromna večina ljudi za njihovo odprtje. V Sloveniji se je t. i. aktivna politična družba skrčila na manj kot petino. Zato bi morali prilagoditi sistem: ali uvesti obvezno udeležbo ali pa odpraviti volilni prag.
Leta 2012 ste bili zelo prepoznaven predsedniški kandidat SDS in NSi na predsedniških volitvah. Tokrat se bodo z dosedanjim predsednikom republike Borutom Pahorjem pomerili Romana Tomc, Ljudmila Novak, Angelca Likovič, Maja Makovec Brenčič, Marjan Šarec, Boris Popovič in Andrej Šiško. Verjamete v presenečenje? Je mogoče, da tudi Slovenija dobi svojo Kolindo?
To bi bilo super in tudi mogoče je. Konkurenca je tokrat številčnejša, a ni tako huda, favorit Pahor pa postaja vse bolj ranljiv. Tokrat ne bo dobival desnosredinskih glasov. Predvolilna klima je težko primerljiva s tisto izpred petih let.
Meni osebno ta izkušnja veliko pomeni. Več mesecev je trajala neformalna kampanja. Bilo je naporno, a zanimivo. Ogromno ljudi mi je pomagalo, najbolj se je trudila z mano soproga Andreja. Ko zdaj gledam nazaj, kako sem predstavljal svojo politično platformo, ki je bila takrat precej uglašena z vladno, ugotavljam, da je bila kar v redu. Tudi moji nastopi so bili, enako soočenja. Tomčevi želim še boljši rezultat. Slovenija potrebuje spremembo na tej funkciji.
Kmalu po vašem neuspehu na predsedniških volitvah so zrušili tudi kratkotrajno Janševo drugo vlado …
… deloma tudi zato, da ne bi prišla na sled aferi stoletja s pranjem iranskega denarja v NLB. Danes so stvari jasnejše. Takrat pa nisem razumel, zakaj vseslovenski protesti proti vladi, čeprav je v enem samem letu obrnila kazalnike gospodarske in socialne situacije navzgor. Podobno je bilo pred afero Depala vas. Prišli smo na sled manipulacijam v zvezi s trgovanjem z jugoslovanskimi dolgovi. Janšo je bilo treba umakniti od virov informacij in tudi od siceršnjih virov politične moči. Eden najvišjih predstavnikov nekdanje kontraobveščevalne službe jugoslovanske armade je v sodelovanju s slovensko Udbo pripravil načrt, kako se znebiti Janeza Janše …
Mislite na zloglasnega Radojka Radojčića, ki je bil obsojen na Hrvaškem?
Da. To je dokumentirano v arhivih hrvaškega sodstva. Skratka, vselej je bil v ozadju denar. In mafija je znala nadzorovati finančno industrijo. Tako je bilo in tako je. Naša naloga pa je, da tako ne bo ostalo.