Znanje je moč: Drugi tir ali druga kultura (represija) pod krinko etike in morale?

Mojca Škrinjar (foto: STA).

Drugi tir je postal simbol za vse prikrite represije v Sloveniji, pod krinko etike in morale nam ukazujejo, kaj smemo poslušati in gledati, surovo, brez argumentov in protizakonito jemljejo osirotele otroke starim staršem in jih dajejo v rejništvo tujcem, brez predmeta obtožbe ali brez pravih dokazov zapirajo nedolžne ljudi, na vodilnih mestih dopuščajo ali tja postavljajo nesposobne ljudi, ki upravljajo z velikimi denarji, nagrajujejo izdajo, pritlehnost in zlobo, za migrante namenijo še enkrat več sredstev kot za upokojence po štiridesetih letih trdega dela, delavcem namenijo ušive plače, tajkunizirajo medije in odpuščajo novinarje, brez vprašanj nas zadolžijo, takole čez palec, za štiri milijarde evrov.

V vročini petkovega popoldneva zasopiha klima v mojem avtu, v daljavi zaslišim razposajene žvižge maturantov in se zaskrbljeno ozrem v vzvratno ogledalo, iščoč tisti »baba trapasta« pogled nestrpnega voznika za mano. Nič, pogled v avtu za mano mirno opazuje dogajanje. Kako naj zdaj z »navadne« ulice zavijem na desno, na cesto, kjer je na mestu, kamor bi se morala uvrstiti, rumeni pas za avtobuse, pa hkrati nobene puščice, ki bi mi dovoljevala vsaj nekaj metrov voziti po rumenem pasu in nato zaviti na navadni pas. Moj avto ni žaba, ki bi skočila čez, torej označitve pomenijo, da moram po križišču v notranjost in nato naravnost na navadni pas, ne da bi se dotaknila rumenega. Toda ne gre! Ker tam že stoji avto, ki je pripeljal z nasprotne smeri in želi po naravni poti s svojega levega pasu zaviti na svoj levi pas. Kdo ima zdaj prav, on ali jaz?

V Ljubljani je vsak takšen prehod unikaten in priložnost za nesporazume. Z nasprotnim voznikom se srečava s pogledi in izbereva pot sporazuma. Jaz mu nakažem, da ga bom počakala, on zavije, nato jaz za njim. Opazujem promet za seboj in opazim, da so najini nasledniki izbrali sistem zadrge. Vse je v redu, promet teče v zadovoljstvo dveh kolon, čeprav nimamo ali ne poznamo pravil ob teh unikatnih primerkih, zmagala sta razum in kultura odnosov. Stvari smo vzeli v svoje roke.

Drugi tir je postal simbol vse prikrite represije
Drugi tir buri duhove. Po vladnem predlogu bo stal najmanj 30 milijonov evrov po kilometru, kar je še enkrat več kot v razvitem svetu znašajo strokovno opredeljeni povprečni stroški najzahtevnejše gradnje proge s predori in mostovi. V fraze in relativizacijo zavite bravure »vodilnih« slovenskih medijev nas prepričujejo v samoumevnost visoke vsote, predsednik vlade rohni in udriha čez vse, ki si upajo pisniti zoper njegovo zgodbo, češ da se bo Slovenija ob zavrnitvi vsote tega projekta pogreznila v srednjeveško temo. Drugi tir je postal tako rekoč nova slovenska ustava, z enim stavkom: Mi smo drugi tir; kdor tega ne posvoji, ni naš, je protidržavni element, lahko ga zbrišemo z obličja zemlje, kot smo zbrisali Thompsona; lahko ostane brez službe ali pristane v zaporu; mi lahko vse!

Foto: Arhiv Nova24TV. Slika je simbolična.

Drugi tir je postal simbol vse prikrite represije v Sloveniji, pod krinko etike in morale nam ukazujejo, kaj smemo poslušati in gledati, surovo, brez argumentov in protizakonito jemljejo osirotele otroke starim staršem in jih dajejo v rejništvo tujcem, brez predmeta obtožbe ali brez pravih dokazov zapirajo nedolžne ljudi, na vodilnih mestih dopuščajo ali tja postavljajo nesposobne ljudi, ki upravljajo z velikimi denarji, nagrajujejo izdajo, pritlehnost in zlobo, za migrante namenijo še enkrat več sredstev kot za upokojence po štiridesetih letih trdega dela, delavcem namenijo ušive plače, tajkunizirajo medije in odpuščajo novinarje, brez vprašanj nas zadolžijo takole čez palec, za štiri milijarde evrov – za kaj že? -, o tem se jim ne zdi vredno niti jasno obvestiti javnosti. Kaj pa ve povprečen človek, kaj so to štiri milijarde, in kaj ve o skoraj milijardo evrov preplačani progi drugega tira?

Kaj vse bi lahko naredili s tem denarjem?
Prosim vas, dragi sodržavljani, vzemite papir in svinčnik ali pa računalo in izračunajte, koliko stanovanj po 100 tisoč evrov bi lahko kupili za eno milijardo! Preverite, če imam prav – deset tisoč stanovanj je to! Kaj, če bi takšen denar dali v sklad za pomoč pri nakupu stanovanj za mlade družine z več otroki? Kaj, če bi takšen denar namenili kot pomoč pri udejanjanju inovativnih idej in odpiranju novih podjetij? Namesto tega bomo dobili preplačano progo, s preplačilom pa omogočili razkošje, ki si ga niti ne znamo predstavljati, izbrani eliti, ki bo živela po ustavi drugega tira. Državljan K., ki se vsak dan sprašuje o smislu slovenske stvarnosti, je z iniciativo za referendum o drugem tiru zakopal prvo lopato v grob samopašnosti drugotirne elite, aroganci, popolni odtujitvi in neobčutljivosti za sodržavljane, elite, ki si na krvavih rokah svojih dedov gradi zlate stolpe.

Mi, devetindevetdeset odstotkov državljanov Slovenije, ki ne sodimo v takšne elite, pa lahko, namesto da izgubljamo energijo in se jezimo eden na drugega, medtem ko čakamo v kolonah, običajno ob petkih, ko že petič, brez potrebe, menjajo ograjo ob cesti, desetič prekopavajo cesto za deseti kanal, ko se znajdemo na križiščih z nejasnimi pravili, ko nam trapajo glave z reklamo o falconu, ki je bojda edino, čeprav neznansko drago sredstvo za prevoz organov, namenjenih presaditvi in v letu naredi celo 26 takšnih prevozov, mi, pa lahko uberemo drugo pot. Vzemimo stvari v svoje roke, sporazumimo se, kakor vozniki na cesti, ki se, ne zaradi predpisov, temveč zgolj zaradi svoje kulture, ker ne mislijo zgolj nase, temveč tudi na druge, samoorganizirajo v tekoči promet in si olajšajo življenje.

Dragi sodržavljani! Več kot devetindevetdeset odstotkov (99 %) nas je navadnih državljanov, brez posebnih privilegijev, ki si želimo samo normalnega življenja. Zbudimo se, vsako jutro se poleg nase ozrimo še na druge ter vzemimo svinčnik in papir v roke in s krepkimi številkami izračunajmo, kaj je nam, običajnim državljanom, namenila oblast. Pravico imamo do resnice in pravice, do blaginje in dobrih odnosov. Ne bo šlo brez tega, da vzamemo stvari v svoje roke in si končno ustvarimo svobodno, pravično družbo blagostanja, kjer nam bo mar za drugega toliko kot zase. Zagotavljam vam, za vse bo dovolj vseh dobrin, pa tudi miru. Le v sodelovanju je moč, zato podprimo državljana K. in v ponedeljek pojdimo na upravne enote in podpišimo, da si želimo drugačen drugi tir in drugačno družbo! Čas je za drugačen drugi tir, sodelovanje in drugo kulturo!

Mojca Škrinjar