Znanje je moč: Obračun – Quo vadis, šola slovenska?

Najbolj pridni so se  ob zgodnji zori že napotili v hribe, mi zamudniki, zalivamo vrtove po  prvem nedeljskem zvonjenju. Rahel vetrič prinese upanje, da bo moč preživeti še en, peklensko vroč dan. Maturanti so zaključili maturo, študenti opravili izpite in si vzeli čas za počitek pred jesenskim rokom.

Nič novega  v deželi tej,  aktualna oblast ponuja izobraževalne rešitve nekdanje vlade, ki jo je vrgla slovenska ekstremistična levica, iz vrst, podobnih onim, ki rušijo danes Hamburg. Drugi obvezni tuji jezik v osnovni šoli, vrtci pri podjetjih, vse to so privzeli kot dobro in prepisujejo rešitve. No, vsaj na glas  se ne hvalijo, da so zrasle na njihovem zelniku, kar je drugi plus. Bilo bi pa lepo,če bi povedali, da so ideje prepisali od vlade, ki jo je vodila SDS.

Ukrepi, ki bodo zmanjšali kakovost izobraževanja
Ocenjevanje rezultatov Nacionalnega preverjanja  znanja (NPZ) v osnovni šoli, tokrat originalni izum te oblasti, izsiljeno od ravnateljev, ki ne znajo učnega in vzgojnega procesa izpeljati tako, da motivirajo učence, starše in učitelje, da bi bili odgovorni, ne bo povečalo kakovosti izobraževanja. Nasprotno, zmanjšalo jo bo. Toda, saj jih je za razumeti. Ker ni inštrumenta zunanje evalvacije, ki bi vključevala predvsem, koliko in kako se učitelji ukvarjajo z učenci, temveč je ta hip edini zunanji pokazatelj zgolj povprečna ocena šole na NPZ ali maturi, starši in javnost ocenjuje šolo zgolj po teh rezultatih.

Torej, prisilimo učence, da se bodo pripravili na NPZ in izkazali boljše ocene, ki bodo na voljo javnosti, in ugled šole bo rešen! Ravnatelji in kolektivi pa se bodo še naprej igrali samoevalvacijo (zagotavljam vam, da  se kljub frazam o kakovosti slovenske osnovne šole razlikujejo med sabo kot noč in dan) in  govorili, da imajo vsi po vrsti najboljše šole ter šli na zasluženi dopust. Slovenski učenci pa bodo še naprej  zavzemali prva mesta v  raziskavah PISA kot tisti, ki med ostalimi evropskimi in drugimi učenci najbolj sovražijo šolo. Namesto, da bi  bilo izobraževanje in poučevanje predano strokovno delo, ki  temelji na  individualnem pristopu k  učencu, ki vsak nosi svoj nahrbtnik genetske, socialne in čustvene dediščine, je z vsakim takim korakom bolj podobno mešanju betona v hruški. Vsi enaki, vsi isti, vsi nesrečni, vsi neumni, vsi vodljivi.

Društvo staršev, ustanovljeno v intelektualni pomladi pred leti, ki je verjelo, da je učenje prvobitna radostna lastnost človeka, pa že zdavnaj ukročeno in ponižno sledi velikemu stricu in prizna, da pouk ni nič drugega kot prisila. Dobro, nekateri ravnatelji, učitelji, starši, ki znajo in razumejo namen izobraževanja in znanja,  se bodo temu uprli in dobili gnev neuke množice. V resnici bi bilo prisiljevanje popolnoma nepotrebno, če bi šole ne imele vzgojnega načrta v predalih, temveč bi ga izvajale. To bi bilo lažje za njih, ko bi se projekt pred leti na izvedbeni ravni  uspešnega uvajanja in podpore šolam  Zavoda za šolstvo z nastopom slovenske izrojene levice ne ustavil. Tako pa se nebogljeni ravnatelji pred odvetniki branijo tako, da napravijo šolo še bolj priskutno učencem.

Ustavna odločba bo uveljavljena, a ne zadostno
Ustavna odločba o zagotovljenem  stoodstotnem financiranju programa osnovne šole, bo, kot kaže, uveljavljena, toda nezadostno. V zasebni šoli bodo starši, kot kaže, morali plačati podaljšano bivanje otrok, dopolnilni in dodatni pouk, interesne dejavnosti, po novem, neobvezne izbirne predmete (še en intelektualni biser uničevanja kakovosti šole). Vsi ti našteti stroški  skupaj, za  te od države preklete otroke, ki so zagrešili ta zločin, da hodijo v zasebno šolo, ne znašajo več kot 100.000 evrov letno, kar je mačji kašelj v primerjavi z ogromnim nepotrebnim ovinkom vladnega drugega tira, za katerega nihče ne zna razložiti, čemu bi služil.

Zakon o  poklicnem izobraževanju je ponudil rahitične in neučinkovite rešitve. Vajenci bodo še vedno dijaki z malenkost več prakse, to ne bo niti od daleč primerljiv sistem z  izjemno uspešnim gospodarsko izobraževalnim nemškim sistemom.

Veseliti se ne morejo niti zasebne fakultete, postale so grdi rački s prezrtimi  študenti, ki jim država v nasprotju z javnimi fakultetami ne sofinancira doktorskega študija. Za znanost je kljub  malenkostnemu  izboljšanju  namenjeno mnogo premalo sredstev, da bi lahko Slovenija dosegala mednarodne preboje,  uspešni znanstveniki in uspešni diplomanti odhajajo v tujino. Preganja se  nekdanjega ministra, ki je pripravil razpis za izvajanje programov zasebnih fakultet in se  mu poskuša obesiti kazensko odgovornost, druge njegove nekdanje sodelavce se šikanira in se jim krati človekove pravice.

Ne zapuščajo nas le mladi
Ne zapuščajo pa nas le vrhunski mladi,  za bagatelo se prodajajo nekoč uspešna podjetja, ki so jih vodilni zavozili,  sposobne in predane vodilne se odstranjuje s položajev, da bi jih zasedli gnili in nesposobni  produkti stricev, ki jih ne zanima prav nič razen lastnega bednega egoizma in brezobzirnega pohlepa pod krinko milega videza oziroma, trenutno aktualne humanitarnosti. Direktorica TV Slovenija bo razrešena zgolj zato, ker ni izvajala  totalitaristične uredniške politike, kar pa je  zgolj eden od razlogov, da bomo jeseni odpovedali program javne TV in prenehali plačevati slabo storitev. V tej luči  lahko parafraziramo stavek Nič ne bo več tako , kot je bilo, v stavek – Vse je tako, kot je bilo in še huje je.

Na okensko polico prileti mladi kos, ki ga je mama prvič napodila iz gnezda v opuščenem žlebu. Radovedno zre v prostor.  Vročino nedeljskega dopoldneva lajša  majhen vetrič upanja, rahlo valovi slovensko zastavo pred mojim oknom. Ta kar visi, iz dneva v dan, vse leto in opozarja, da imamo izjemno vrednoto, svojo državo, kjer se govori in piše slovenski jezik. Letos je bilo po mestu  ob največjem državnem prazniku več zastav. Letos se  je v  Sloveniji  zbudilo več kritičnih mladih. To pa je pravo upanje.

Lepe počitnice  želim vsem učencem, dijakom, študentom, učiteljem in vsem, ki  s pametjo in občutkom  skrbijo za  mladi rod!

Mojca Škrinjar