Znanje je moč: Zmagali smo! Kaj pa zdaj?

Mojca Škrinjar (Foto: osebni arhiv)

Energija  proslavljajoče množice se je še čutila na Kongresnem trgu, ko se je mladina čez vikend preselila nekaj korakov stran, v Cankarjev dom, na Svetovni kongres odprtih učnih gradiv. Toda mladine je bilo bolj za vzorec, več je bilo proizvajalcev, pedagogov in uradnikov. Naša mladina je takrat tičala v učilnicah, sprejemajoč tisto, kar so jim predavali bolj ali manj  napredni učitelji, malce bolj odrasla in zelo napredna slovenska mladina pa se je zabavala po svoje, z delom v Silicijevi dolini ali v inovativnih podjetjih, o katerih pa »vplivni mediji« ne poročajo prav veliko.

Veseli smo lahko, da je Slovenija gostila ta dogodek, drugi po vrsti, potem ko se je leta 2012 na istovrstnem kongresu prvič sama predstavila. Ponosna sem bila, da sem takrat v Parizu predstavljala napredno Slovenijo, ki je bila ena boljših na tem področju. Vse se je začelo s projektom Računalniško opismenjevanje v devetdesetih letih, v času med letoma 2004 in 2008 pa se je uveljavil projekt e-šolstvo, ki je opolnomočil učitelje in ravnatelje, da znajo ravnati in dobro uporabljati IKT-orodja.

Toda žal še danes prevladujoči učbeniki v šolah niso elektronski, temveč papirnati. Cela množica jih je, poleg delovnih zvezkov in vsi skupaj so predragi. Slovenija je majhen trg in naklade so seveda majhne, zagonski stroški, povezani z avtorstvom in tiskom ter stroški založbe, pa visoki. Ob vrsti konkurenčnih založnikov se naklade posamičnega učbenika še zmanjšajo in cena poveča. Če prištejemo k temu še neverjetno birokracijo potrjevanja učbenikov in stroškov ljudi, ki presojajo, ali je učbenik primeren ali ne, se ne gre čuditi cenam učbenikov in gnevu staršev ob sramotnem razsojanju, koliko denarja bi dali za delovne zvezke. Razumljivo je, da založniki papirnatih učbenikov najamejo kup strokovnjakov, ki za dobro plačane ekspertize o tem, kako bodo majhni otroci prikrajšani za razvoj grafomotorike, zagotovijo preživetje okostenelemu sistemu učbenikov. Toda elektronski učbeniki se razlikujejo zgolj po mediju, kakovost pa zagotavljajo dobri avtorji. Enako velja za odprta učna gradiva, ki jih ustvarjajo učitelji in dajo na splet. Znova in znova se pojavi dvom o tem, kako kakovostna so ta gradiva, če jih ne licencira priznani, dobro plačani strokovnjak. Menim, da za kakovost učiteljevega gradiva odgovarja fakulteta, ki mu je dala diplomo. Zato bodo odprta učna gradiva prispevala k tisti nujno potrebni kakovosti, ki je Nacionalna agencija za kakovost visokega šolstva  v Sloveniji (NAKVIS) niti ne preverja ali jo preverja zgolj posredno. Od odprtih učnih gradiv do nujno potrebne reforme poučevanja pa je pravzaprav le nekaj korakov.

Ob postanku pri teh dijakih človeka zgrabi navdušenje s Kongresnega trga
Tistega, kar je bilo videti na Kongresnem trgu, navdušeno mladino, ni bilo videti v Cankarjevem domu. Premalo je bila kranjska šola, ki je predstavila šolsko torbo, ki hodi za dijakom, njihovo idejo in praktično stvaritev. Navdušujoče! Učenci in dijaki bodo razbremenjeni, ko bodo v šolo hodili zgolj s prenosnikom, pa torbe ne bodo potrebovali. Nič zato, pomembno je, da so dobili  super idejo in jo udejanjili. Na koncu se to lahko aplicira na otroške vozičke, ki se bodo vozili ob mami, da ne bo treba na prehod za pešce, v nevarnost, materi najprej poriniti otroka pred sabo. Če bodo dijaki znali to pravilno avtorsko zaščititi in spraviti v proizvodnjo, bo odlično, to bo še pravo podjetništvo! Naslednja skupina dijakov iz druge kranjske šole je pripravila možnost, da se s hologramom ponazori stvari, ki jih sicer ne moremo videti z očmi, ker lahko iz fizikalnih pojavov samo sklepamo o njih. Mladi s šole na mariborskem koncu navdušujejo s svetovnimi dosežki pri obvladovanju informatike. Ob postanku pri teh dijakih človeka zgrabi navdušenje s Kongresnega trga.

Mnogo premalo vključujemo v aktivni učni proces dijake, učence in študente, še manj imajo možnosti prikaza na velikih platnih, čeprav imajo nekaj več priložnosti za to študenti, bistveno manj pa dijaki tehničnih strokovnih in poklicnih šol, saj se praksa prikaza njihovih dejavnosti od leta 2012, 2013 ni pomembno širila in izpopolnjevala. Ampak za to so še priložnosti.

Dokazujejo tisti, ki se nam oglašajo iz tujine
Bistveno težje bo dobiti nazaj tiste, ki so odšli v tujino s svojimi idejami, znanjem, potencialom. Nekaj zato, ker še posebej v Silicijevi dolini in podobnih centrih na univerzah delajo s temi ljudmi, kot si zaslužijo, torej jih motivirajo z dobro plačo, odličnimi delovnimi pogoji in enakovrednimi ter zanimivimi sodelavci. Nekaj pa zato, ker domovina ni prepoznala njihovih potencialov, v nekaterih okoljih pa so bili celo prezrti in zatrti zaradi nesposobnih ter zavistnih šefov, ki ne vidijo dlje od svojega fikusa in novoletne ikebane.

Reforma izobraževanja je zato tako zelo potrebna, kot ni bila še nikoli. Nismo največji, kot je rekel nekdo, nismo najbogatejši, smo pa lahko najboljši. Peter Prevc, Tina Maze, zlati košarkarji, da ne naštevam dalje, so to dokazali. Dokazujejo tisti, ki se nam oglašajo iz tujine. Dajmo jim glas še v domovini, ohranimo zlato vzdušje s Kongresnega trga in postanimo najboljši!

Mojca Škrinjar