Nečaki in vnuki 

Ciril Ribičič (foto: STA)

Nesposobnost ali pa brezbrižnost Slovenije, da dostojno pokoplje žrtve množičnih povojnih pobojev, je nepredstavljiva in nerazumljiva. Kot da bi obema stranema državljanske vojne koristilo, da se to vprašanje venomer odpira. Namesto da se vse mrtve že končno enkrat izkoplje, identificira, ugotovi vzrok smrti, izda mrliške liste in pokoplje, da bodo počivali v miru. Ter se na tak način zrelo, civilizacijsko in humano zapre to žalostno poglavje naše zgodovine. 

Kot smo lahko prebrali v lucidni kolumni Slovensko “rdeče plemstvo” in njihove perverzne igre, nam sedaj vlada druga generacija povojnega rdečega plemstva, ki počasi prenaša vajeti v roke tretje generacije. Sinovi in nečaki revolucionarnih krvnikov in nosilcev privilegijev prenašajo oblast na vnuke in pranečake.

Dinastični prenos oblasti od stare na novo elito
Žalostno lahko pripomnim, da beseda tranzicija v slovenskem primeru ne pomeni prehoda iz enega, politično totalitarističnega in enostrankarskega ter gospodarsko planskega sistema v drugega, torej politično večstrankarsko demokratičnega in gospodarsko tržnega, ampak gre le za dinastičen prenos oblasti od stare na novo elito. V tem, drugotnem pomenu besede tranzicija, seveda še kako drži, da je Slovenija zmagovalka tranzicije.

Kolumnist Gal Kušar (Foto: osebni arhiv).

Kolumnist Gal Kušar. Foto: osebni arhiv

Zanimivo je, da revolucionarni heroji Kidrič, Dolanc, Kardelj, Maček, Kraigherji, Ribičič, Bebler, Vidmar, Pirjevec, Polič, Zemljarič, Vrhunc, Ambrožič, Bulc in Kocijančič … svojih otrok niso usmerili na izpostavljene politične funkcije, ampak so jim raje namenili druge kariere, večinoma v udobnem zavetju varnega javnega sektorja.

Ni pričakovati, da bi se otroci odpovedali privilegijem
Tako njihove otroke, za katere na splošno sploh ne vemo, da so potomci staršev herojev revolucije, najdemo zaposlene kot univerzitetne profesorje, raziskovalce na inštitutih, novinarje, sodnike ali visoke uradnike na katerem od neštetih slovenskih uradov in agencij. Če ne verjamete, lahko “poguglate” Jurko Kidrič, Igorja Dolanca, Jadrana Mačka, Hojko Kraigher, Živo Vidmar, Simona Vrhunca ali Lada Ambrožiča

Zdi se, kot da niti prvoborci komunizma niso verjeli, da bo njihova oblast večna, in so zato otroke, ko je bil še pravi čas, raje usmerili na manj izpostavljena in bolj varna mesta. Cena, ki jo otroci plačujejo za ohranjanje dednih privilegijev, je predvsem njihova neprepoznavnost in anonimnost. Seveda je jasno, da otroci ne morejo biti in nikakor niso odgovorni za dejanja svojih staršev. Ker pa kri ni voda, seveda tudi ni pričakovati, da se bodo otroci odpovedali privilegijem, ki jim zaradi statusa staršev pripada.

Komunistična dedna dinastija Ribičič?
Ali pa, da bodo poskušali poiskati resnico, ki bi morda zrušila mite, na katerih temeljijo njihovi privilegiji. Ker bi z zrušitvijo mitov seveda padli vsi privilegiji. Tako otroci lepo ostajajo varuhi družinske srebrnine in izročila o brezmadežni revoluciji ter o tem, “kako nam je bilo v prejšnjem režimu bolje, kot nam je sedaj”. Malo drugačno strategijo kot večina revolucionarnih herojev pa je za svojega sina izbral zloglasni oznovec Mitja Ribičič.

Zakaj tudi on s svojim sinom Cirilom ni postopal enako in ga skril bolj v anonimnost in manjšo izpostavljenost, lahko samo ugibamo. Morda se je počutil (politično) dovolj močnega, da je svojega potomca postavil na čelo Zveze komunistov Slovenije, in s tem želel osnovati dedno dinastijo, kot jo lahko vidimo v Severni Koreji ali kakšni bolj južno ležeči bivši republiki Sovjetske zveze. Lahko pa tudi ni dovolj zaupal v sinove sposobnosti in je bila to edina možnost za primerno zaposlitev.

Aristokrat Ciril
Vsekakor je sin pokazal zanimanje tudi za aristokratski slog življenja in že v času komunizma pridno igral tenis. Prav gotovo je bilo za heroje revolucije dobro in koristno imeti Cirila Ribičiča na Ustavnem sodišču. Če ne drugače, za vsak primer, če bi preiskovanje povojnih pobojev in iskanje krivcev ter odgovornih zanje prestopilo mejo “reševanja ekoloških problemov” in bi pristojni organi zares začeli preiskovati povojne poboje.

 Gal Kušar

Save

Save

Save

Save

Save

Save