Petindvajsetletnica osamosvojitve Slovenije je primeren trenutek za analizo preteklega obdobja, še bolj pa za strateški premislek o prihodnosti. Čeprav ne spadamo med “stare” države, smo uspeli prestopiti mejo polnoletnosti in nam zato romantična naivnost v razmišljanjih ne pritiče več.
Že poenostavljen pogled pokaže, da smo Slovenci še vedno ponosni na osamosvojitev, ne pa na stanje v državi. Po četrt stoletja je povsem jasno, da smo od lastne države (ne samo v ekonomskem smislu) pričakovali bistveno več. Eden najbolj problematičnih signalov zadnjega obdobja je množično izseljevanje mladih in izobraženih, skratka najbolj perspektivnih kadrov. Njihovo sporočilo je jasno: “Ker v Sloveniji ne vidimo več svoje prihodnosti, jo zato iščemo v tujini.” Po nekaterih najbolj pesimističnih ocenah gre za kadrovsko katastrofo enake dimenzije, kot jo je v devetdesetih doživljala Srbija. Odhajajoči intelektualni potencial kot najpogostejši razlog za izselitev navaja brezizhoden položaj, saj zaradi klientelističnega modela kljub nesporni strokovnosti ne more napredovati.
Nastanek rdečega plemstva
Plemstvo je družbeni sloj, ki uživa podedovane ali podeljene pravice in privilegije. V Evropi je doživelo svoj vrhunec od srednjega veka vse do poznega 18. stoletja. Z razvojem meščanstva po francoski revoluciji je plemstvo izgubilo prejšnje privilegije in moč, čeprav si je v številnih evropskih državah do danes ohranilo veljavo, zagotovilo koeksistenco in pomemben položaj v družbi. V preteklih letih smo v Sloveniji dokončno ustoličili tako imenovano rdeče plemstvo. Začetek negativne selekcije se je pričel že precej prej in je svoj cilj dosegel v desetletja dolgem procesu, v katerem so bili najbolj vneti nagrajevani za svoja gnusna ravnanja s slovensko poslovno in intelektualno elito. Njihova vloga pa se je v slovenski družbi – ob spoznanju, da do lustracije nikoli ne bo prišlo – trajno utrdila šele desetletja po osamosvojitvi.
V svojem bistvu gre za eno najbolj perverznih iger slovenske politične in gospodarske scene. V maniri Severne Koreje smo vzpostavili nasledstveni sistem krvave elite. Gre namreč za potomce tistih ljudi, ki so zavirali ali se odkrito borili proti slovenski samostojnosti. Največkrat za sinove in hčere tistih, ki so odgovorni za sistematično uničenje resničnega slovenskega intelektualno-gospodarsko-kapitalskega potenciala. Svoj status so si pridobili z režiranimi sodnimi procesi, disciplinskimi preganjanji, onemogočanjem akademskih karier, medijskim uravnavanjem prostora … Njihovi očetje so morili z orožjem, tretja generacija pa za svoje mračno poslanstvo uporablja predvsem medije in upravljanje z državnim premoženjem. Z zvrhano mero cinizma lahko trdimo, da je opisano rdeče plemstvo pomembno prispevalo k procesu naše “osvoboditve”. Sistematično in zelo učinkovito so nas osvobodili tradicionalnih slovenskih vrednot, kulture in – enako pogubno – naše lastnine.
Pravi plemiški naziv je, poleg z dedovanjem, mogoče pridobiti z izrednimi vojaškimi sposobnostmi, podjetnim grajenjem ekonomske moči in drugimi zaslugami za državo in vladarja. Vstop v rdeče plemstvo se pridobi v času vladanja trde levice (in z njeno pomočjo) ter seveda na račun davkoplačevalskega denarja. Skupna značilnost rdeče aristokracije je, da se nihče od njih za preživetje nikoli ni pomeril na resničnem trgu! Čeprav javno radi citirajo Pikettyja, v vsakodnevnem življenju počnejo nasprotno – svoje nekorektno pridobljene privilegije želijo za vsako ceno zadržati in jih prenesti na naslednjo generacijo. Pri tem uporabljajo model tristopenjskega kolobarjenja med politiko, državnimi podjetji in/ali javnim šolstvom ter športnimi zvezami.
Večina klanov ima v “igri” že tretjo generacijo. Če jim bo prenos tudi drugič uspel, bo to z veliko verjetnostjo prva generacija, ki bo čez nekaj časa smela pokazati realno finančno moč in premoženje svojih družin. Nekako v slogu ameriških mafijskih družin iz časov prohibicije: “Ne sprašuj me, kako sem zaslužil svoj prvi milijon, in pošlji vnuke na pravno fakulteto!” Bogastvo slovenskega rdečega plemstva je plen, prisvojen v netransparentnih krogih razvlečene slovenske tranzicije – od kraje zlatnine, ur, pohištva in slik preganjanih po drugi svetovni vojni, do “privatizacije” na račun poceni kreditov iz državnih bank.
Kvote
V širši javnosti in z obilno pomočjo medijev se zaradi opravičevanja statusa omenjenih družin drži neupravičena podoba svetovljanstva. Večina teh »strokovnjakov« si je svoje mednarodne reference nabirala po svetu v času socializma. V tujino so odšli kot predstavniki (delegati) bivše države na delovna mesta v mednarodnih organizacijah (Svetovna banka, IMF…). Položajev torej niso pridobili na podlagi selektivnega pristopa, temveč zaradi kvotnega sistema in notranjih odločitev takratnega političnega vrha. Te vrste kadrovska politika je izbirala kandidate z jasnim (največkrat udbovskim) poreklom in relativno solidnim intelektualnim potencialom. Zaradi dolgoletnega službovanja v mednarodnih organizacijah in največkrat zgolj zaradi znanja tujih jezikov se je iz njih pričelo oblikovati strokovnjake in jim tlakovati pot na vrhove v domovini. To sistematično produciranje lažnega svetovljanstva se nadaljuje še danes. Stopnja družinskega nasledstva je povsem primerljiva s srednjeveškim sistemom vladanja. Nedavno dogajanje v Cancunu, o katerem smo pisali v prejšnji kolumni, je zgolj sarkastična predstava treh družin, ki spadajo v vrh slovenskega rdečega plemstva.
Kako nazaj v prihodnost?
Kako se iz srednjega veka vrniti v 21. stoletje? Ker se bojim, da je za proces lustracije prepozno, bi bilo resno razmisliti o širšem projektu “crowdsourcing” razgrnitve podatkov o ljudeh, ki nam dejansko vladajo. Tako kot v Cancunu je kvazi elite najlaže razkrinkati tako, da se jim prepusti oder pred očmi javnosti. Prav zato se slovenski sodniki, aktivni upokojeni politiki in nečaki iz ozadja kot hudič križa bojijo javnih nastopov. Nihče namreč ne zna ljudem predstaviti njihove nesposobnosti tako dobro kot oni sami!
Warren Bufett je v provokativnem slogu opisal problem učinkovitosti upravljanja velikih, mednarodnih podjetij v družinski lasti: “Prenos pravice vodenja na temelju dedovanja, ne pa sposobnosti, pomeni isto, kot da bi ekipo za olimpijske igre leta 2020 sestavljali iz najstarejših sinov olimpijskih zmagovalcev leta 2000.” Opazka, ki sodi v aktualni slovenski vsakdan – kot da bi bila po meri narejena zanj. Saj me razumete. Ne jamram. Iščem rešitve. Peace. Love. Bok!
Edvard Ofentavšek