Spoštovani bralci te kolumne, da bo naslov od vsega začetka kar najbolj jasen, imam v mislih pakt Ribbentrop-Molotov. Pakt o nenapadanju med nacistično Nemčijo in Sovjetsko zvezo sta 23. avgusta 1939 podpisala takratna zunanja ministra teh dveh držav. Formalno je pakt predstavljal dogovor med obema zločinskima in totalitarnima sistemoma, kako si bosta razdelila srednjo in vzhodno Evropo. V svojih tajnih dogovorih pa je šel še bistveno dlje, bil je dogovor, kako bosta ti dve zločinski ideologiji uničili zahodno civilizacijo in demokracijo.
Najboljši dokaz za zadnjo trditev je, da je Sovjetska zveza s svojimi dobavami hrane kljub lakoti doma in kritičnih surovin nacistom omogočila napad na zahodnoevropske demokracije Francijo, Belgijo in Nizozemsko. Po zmagi nacistov nad temi demokracijami pa se je začel pakt krhati. Vzroka sta bila dva. Nacistom ni uspel napad na Veliko Britanijo in s tem dokončno uničenje zahodne civilizacije vsaj v Evropi. Drugi pa je bil, da je bila komunistična Sovjetska zveza prepričana, da na novo pridobljena ozemlja niso bila pravično razdeljena med oba pogodbenika. Spor med obema v začetku prijateljskima totalitarnima sistemoma se je postopoma zaostroval do te mere, da je nacistična Nemčija 22. junija 1941 napadla Sovjetsko zvezo, kar je pomenilo konec sodelovanja obeh zločinskih totalitarnih sistemov.
Kaj je propadu pakta sledilo, je splošno znano. V drugi svetovni vojni so komunisti in demokrati skupaj premagali nacistično Nemčijo in si razdelili Evropo. Tej razdelitvi je sledila hladna vojna med zahodnimi demokracijami in komunističnim vzhodom, v kateri je slednji zaradi svoje gospodarske neuspešnosti potegnil krajši konec. Komunistični režimi so v letih 1989–1990 drug za drugim propadli in države, ki pripadajo zahodni civilizaciji, so se demokratizirale. To slednje pa je v privržencih ene ali druge zločinske ideologije obnovilo spoznanje, da lahko zahodno civilizacijo uničijo samo povezani in nikakor vsak zase.
In kdo so ti ponosni nasledniki obeh zločinskih ideologij? Ponosnih naslednikov komunistov mi ni treba posebej identificirati, saj se za take razglašajo kar sami. Pri ponosnih naslednikih nacistov pa je stvar nekoliko zahtevnejša. Za njihovo identifikacijo se moramo vrniti več let nazaj. Med drugo svetovno vojno so palestinsko vodstvo in z njim še številni arabski voditelji jasno stopili na nacistično stran. Vodja arabskih Palestincev Al Huseini je to pokazal s tem, da je sam odšel v Berlin in na poti tja v Bosni ustanovil dve SS-diviziji Handžar. Svojega nečaka in naslednika Jaserja Arafata pa je poslal na “izobraževanje” k Mussoliniju v Rim. Prav tistega Arafata, s katerim je tako očitno prijateljeval Tito. To medvojno sodelovanje je predvsem v Palestini pa tudi drugje v arabskem svetu ustvarilo neko kvazinacistično jedro. To jedro po drugi svetovni vojni ne bilo – vsaj ne v celoti – uničeno.
Leta 1947 je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela resolucijo o delitvi Palestine na judovski in arabski del z utemeljitvijo, da dva naroda, od katerih je eden toliko pretrpel pod nacizmom, drugi pa je z njim tako odkrito sodeloval, ne moreta živeti v isti državi. Na judovskem delu Palestine je bila oblikovana država Izrael, ki so jo vsi arabski sosedi takoj po umiku Velike Britanije leta 1948 napadli, vendar so bili poraženi. Na arabskem delu Palestine ni bila oblikovana neodvisna država, ker so si njeno ozemlje prilastile sosednje arabske države. Temu prvemu napadu Arabcev na Izrael je sledila še vrsta novih napadov, a so bili vsi odbiti. Posledica tega je bila, da je kvazinacistična ideologija v sosednjih arabskih državah postopoma odmrla, v vsej svoji intenzivnosti pa se je ohranila v različnih terorističnih skupinah, kot sta npr. Hezbolah in Hamas. Njihovo privrženost nacizmu najlepše pojasnjuje njihovo geslo: “From the river to the see …” (Od reke do morja bo ena Palestina). Ne samo, da je to geslo v jasnem nasprotju z resolucijo Združenih narodov, je tudi z drugimi besedami izražen nacistični cilj pomora vseh Judov. Nacisti so temu rekli Endlösung (končna rešitev), ki se je npr. udejanjala v Auschwitzu.
Neverjetno in žalostno je, da je tudi slovenska levica podprla arabsko varianto Endlösung. Na propalestinskih demonstracijah tudi v Ljubljani smo lahko videli kvazinacistična gesla: “From the river to the see …” To vsaj zame pomeni povezovanje slovenske in evropske levice, ponosnih naslednikov komunistov, z arabskimi kvazinacisti. To nadalje pomeni oživljanje pakta Ribbentrop-Molotov, torej pakta, ki je bil namenjen uničenju evropske civilizacije in demokracije. Zato vas, spoštovani bralci, prosim, da podprete močno Evropo, njeno civilizacijo in demokracijo in na bližajočih se volitvah volite tiste, ki si prizadevajo za te vrednote. Hvala.
Dr. Andrej Umek