Je Udbi zmanjkalo denarja? “Smeltova” letala, ki so nekoč nesla zlata jajca, zdaj prodaja država

Kaj se je zgodilo s podjetjem GIO Poslovna aviacija, enim izmed paradnih konjev slovenske udbo-mafije, sicer hčerinske družbe podjetja GIO (nekdanji Smelt), s katerega prestižnimi letali so svoj čas leteli vplivni slovenski politiki in drugi ugledni poslovneži? GIO je najemal letala in se zapletal v tožbe, zaradi česar je nekoč zelo uspešna letalska družba finančno strmoglavila, prešla v državno last in se znašla v likvidacijskem postopku, podjetje GIO Poslovna aviacija pa je država očistila in prodala – družba se je znašla v rokah menedžerja Miroslava Gnamuša, tistega poslovneža, ki že dve leti ne plačuje prispevkov svojim zaposlenim v ljubljanskem podjetju Litrostroj Jeklo. Kot kaže, pa mu je uspelo dokončno na kolena spraviti podjetje, s katerim so udbovci svoj čas mastno služili, saj se je novi lastnik podjetja GIO Poslovne aviacije, podjetje ACMG, znašlo v prisilni poravnavi. Večina denarja, ki ga je udbo-mafija tako ali drugače izčrpavala iz Smeltovih hčerinskih podjetij, je že zdavnaj na švicarskih računih, njeni posli pa so državo stali na desetine milijonov evrov.

Smelt je bil v času pred osamosvojitvijo republiški center obveščevalno-varnostne službe. Ustanovili so ga slovenski udbovci iz GIO (Gradbeni Inženiring Operavita), ki je opravljal številne vohunske posle tako v Jugoslaviji, kot tudi v tujini, saj so zaposleni kot “gradbinci” seveda imeli dostop do številnih uporabnih podatkov in oseb. Več kot 20 let je Smelt vodil Jože Žagar, tesen prijatelj Milana Kučana in njegove soproge Štefke, ki je po osamosvojitvi med letoma 1991 in 1999 vodil tudi podjetje Smelt Intag v Zürichu, kjer je eno od ključnih vlog igral tudi nekdanji minister za zdravje, Borut Miklavčič, v navezi z albanskim paraposlovnežom Hajdinom Sejdo (Ilirija Holding s.a.)

Kako je slovenska udbomafija načrtno izčrpavala Smelt in trgovala z orožjem
Žagarju so v navezi s Stanetom Dolancem in posredno tudi Kučanom očitali partijsko načrtovani propad Smelta, ki so ga povsem oplenili, da je več let pozneje končal v stečaju. Premoženje je bilo preneseno v Zürich v času Žagarjevega vodenja podjetja Smelt Intag, v sklad Ivana Mačka, v kantonu Aarau, del denarja pa je romal tudi v Ženevo. Del te organizirane in na videz humane hobotnice pa so bili tudi partizansko-partijski krogi Janeza Stanovnika, povezani z diplomacijo OZN. Žagarjevi najožji sodelavci so sodelovali tudi v orožarskih poslih v Libiji in Rusiji, smo izvedeli iz zaupnih virov.

Ko je bil Jože Žagar direktor družbe Smelt Intag v Zürichu, ustanovila ga je družba Smelt International (Žagar je bil predsednik nadzornega sveta), se je na veliko plenilo družbeno lastnino, kar je razvidno že iz poročila preiskovalne komisije iz leta 2000.  Ugotovljeno je bilo, da je bil Smelt International, d. o . o., tipično obvodno podjetje (by pass), ustanovljeno za finančno izčrpavanje matičnega podjetja, Smelta, p. o. Z njim je bil vzpostavljen primer nelojalne konkurence in nespoštovanje načela konkurenčnosti.

Žagar se je celo znašel pred švicarskim sodiščem zaradi odliva 10 milijonov švicarskih frankov neznano kam, toda razpleta nikoli ni bilo. Delni odgovor, kam vse se je stekal denar, se zdaj razkriva tudi s tri milijone evrov vredno ugledno vilo v Torovem pri Vodicah, pa je pred leti poročal Reporter. Jože Žagar je sicer danes resda že pokojni, njegovi dediči pa že več let vilo neuspešno prodajajo in oddajajo v najem.

GIO najemal draga letala in se zapletal v tožbe, “nasadil” pa jih je Andrej Toš
V aferi Smelt  (pozneje GIO) sicer pomembno vlogo igra tudi odvetnik Andrej Toš, ki je v sredini devetdesetih let od takratnega Sklada za razvoj dobil generalno pooblastilo za zastopanje Smelt Intaga, Udba pa ga je v resnici najela že prej, v času razpadanja SFRJ, da je “urejal zadeve za nekdanja jugoslovanska podjetja”. Naj spomnimo. Afera ima veliko podobnosti z afero lastninjenja Trga republike, a tudi veliko razliko: v prvem primeru je bil Toš član ekipe, ki je iskala podatke o Smeltovih poslih, v drugem pa ekipe, ki je skrila podatke o končnem lastniku garaž.

Formalna lastnica ljubljanskih garaž je bila švicarska družba FC Meinrat Holding, vendar posredno – Dnevnik je poročal, da je družba nekoč kupila Toševo podjetje To To iz Ljubljane, To To je bil lastnik družbe BSL, tudi ta je bila nekoč v Toševi lasti, BSL pa je lastnica Trga republike. Sporni Toševi posli so bili morda še najbolj javno izpostavljeni, ko se je izkazalo, da sta imela  Smeltova švicarska enota, Smelt Intag, kot tudi družba FC Meinrat Holding, sedež v isti stavbi, na istem naslovu – Stampfenbachstrasse 52 v Zürichu.

Podjetji sta imeli domicil pri isti družbi, odvetniški pisarni Suter Services oziroma z njo povezani SH Service, ki ima sedež prav tako na Stampfenbachstrasse 52. Toš je sicer ves čas zanikal, da bi imel kdajkoli pozneje še stike s FC Meinrat Holdingom, kakor je vedno zanikal tudi lastninjenje podjetja BSL.

V obeh upravah, Smelt Intaga in FC Meinrat Holdinga, se je pojavljalo tudi ime švicarskega pravnika Petra Nestija, ki je bil pred časom direktor Crown Resources, družbe, ki so jo kasneje povezovali z več aferami, med drugim s pranjem denarja, izmikanjem plačila davkov in tudi z nafto iz nasedlega tankerja Prestige, ki je pred leti onesnažil špansko obalo.

GIO se je zanimal celo za nakup vladnega falcona, preden je potonil zaradi visokih izgub
Andrej Toš pa je vpleten v še eno nerazčiščeno afero z GIO iz časa, ko je bil predsednik uprave Savo Tatalovič (ta je sicer postal tudi direktor hčerinske družbe GIO Poslovna aviacija). Leta 2011 je v slovensko javnost pricurljala novica, da so državni lastniki podjetja Gio – Kad, Sod in DSU na skupščini soglasno sprejeli sklep, da bodo prenehali plačevati obroke za lizing za letalo liechtensteinskemu podjetju Interflight Anstalt, dokler se ne razkrijejo lastniki tega podjetja.

Pogodba o najemu letala je bila z Interflightom sicer sklenjena leta 2005 in je bila veljavna do leta 2015. Po tej pogodbi  je moral Gio za uro letenja plačevati 1.300 evrov, kar je po ocenah poznavalcev krepko presegalo tržno vrednost. Kdo je lastnik Interflighta, uradno ni znano, po nekaterih informacijah pa naj bi v ozadju stal prav Toš, ki je ob podpisu pogodbe z Giom zastopal Interflight. Toš je vse skupaj večkrat zanikal, čeprav naj bi za posle vedel. Letalo, za katerega je mesečne obroke plačeval GIO, pa je ves čas uporabljala družba GIO – poslovne aviacije.

Z Gnamušovimi menedžerskimi prevzemi dokončen potop prestižne letalske družbe
GIO Poslovne aviacije so se nazadnje znašle v rokah menedžerjev Litostroja Jeklo, zbranih v podjetju ACMG, katerega največji družbenik je Miroslav Gnamuš, sicer še vedno predsednik uprave Litostroja, čeprav se je zapletel v afero neplačevanja prispevkov svojim delavcem, ki ob pomoči Cerarjeve vlade tako lahko “deluje” že praktično dve leti.

Ker je moral Gnamuš Litostroj Jeklo po propadlem lastninjenju prepustiti slabi banki (DUTB), se je s sodelavci odločil nov kapital poiskati v letalski industriji. Na njihovo žalost so kmalu spoznali, da za letalske prevoze potrebujejo novo letalo in da se z letalskimi posli ne bi mogli ukvarjati v takšnem obsegu, kot so si zamislili leta 2011, ko so ocenjevali, da bi na leto lahko ustvarili 100 tisoč evrov dohodkov, vse za poplačilo odvetnikov in sodišč.

Ker je ACMG jamčil za plačilo pet milijonov evrov dolgov Litostroja, zdaj nima več dovolj premoženja za njihovo vračilo. Menedžerji so se skušali dolgov znebiti s poslovnim prestrukturiranjem, a se je družba leta 2015 znašla v poenostavljeni prisilni poravnavi, z dolgovi v višini 4,8 milijona evrov. Ocenjuje se, da so samo Gnamuševi propadli posli državo, s tem pa vse davkoplačevalce, stali več 10 milijonov evrov. To je še vedno samo kaplja v morje v primerjavi z denarjem, ki so si ga v vseh teh letih v aferah Smelt in GIO uspeli nagrebsti “stari udbovci”. Nekoč finančno zelo donosna letalska družba pa je zdaj tudi zanje samo še lep spomin.

L. S.