Ko je v začetku maja odjeknila novica o odpovedi treh od štirih otroških kardiologov v Pediatrični kliniki UKC Ljubljana, je upravičeno zavladala panika, saj je to prizadelo najbolj ranljive, otroke, in to še bolne, s srčnimi težavami. Predstavljajte si agonijo staršev (ki imajo tudi brez tega dovolj skrbi), ko so to izvedeli, ne vedoč, ali bodo kljub temu, da plačujejo zdravstvo, morali zaradi nesposobnosti zdravstvene politike na preglede s svojimi bolnimi otroki hoditi v tujino. Na to je opozoril tudi nekdanji generalni direktor Onkološkega inštituta, Janez Remškar, dr. med., ki je opisal katastrofalno dogajanje na otroški srčni kirurgiji in kardiologiji, in pravi, da je ljudi treba seznaniti z neodgovornostjo tudi stroke in seveda politike pri urejanju tega problema. Največjo odgovornost za takšno stanje očita ministrici Milojki Kolar Celarc, saj je v zadnjih štirih letih postavljala popolnoma neizkušene ljudi in ni dopustila sprememb v vrhu otroške klinike, in pa seveda Miru Cerarju, kot predsedniku vlade.
Opozoril je, da se tako naša zdravstvena politika kot stroka že vrsto let obnašata nespoštljivo, neodgovorno do bolnih otrok in njihovih staršev. “Ne vem, kaj bi naredili predstavniki enih in drugih kot starši, če bi bili sami izpostavljeni očitno povsem neurejenim razmeram?”
Remškar je že v začetku opozoril, da je mednarodna komisija že leta 2015 jasno zapisala, da znotraj služb dejavnosti otroške srčne kirurgije vlada nered, zapisi v dokumentaciji so pomanjkljivi, nekateri celo neresnični, med ekipami je veliko napetosti, sodelovanja sploh ni ali je hudo načeto – in to na področju, kjer je sodelovanje ključnega pomena. “Nasproti so si stali otroški kardiologi in zdravniki intenzivnega otroškega oddelka na eni ter otroški srčni kirurgi na drugi strani. Zanimivo je, da so bili zapisi komisije takoj problematizirani, tako kot je problematizirano vse, kar je vročega, neprijetnega za politiko ali stroko, namesto da bi se soočili s problemom in poiskali rešitve.”
“Da se razmere niso uredile, sta odgovorna ministrica za zdravje in z njo tudi predsednik vlade”
“Ministrica je ukrepala tako, da je na mesto generalnega direktorja UKC LJ v zadnjih štirih letih postavljala popolnoma neizkušene ljudi in ni dopustila sprememb na vrhu otroške klinike,” je dejal Remškar in ji očital, da bistvenega problema ni razumela: “Vse se je osredotočilo na nesoglasja med zdravniki, v ozadju pa je stroka bolj ali manj uspešno prekrivala dejstvo, da ne izpolnjujemo niti minimalnih pogojev glede potrebnega števila operacij za ustrezno usposobljenost zdravnikov. Brez dvoma je za to, da se razmere niso uredile, odgovorna ministrica Milojka Kolar Celarc in z njo tudi predsednik vlade Miro Cerar. Žal pri nas nihče ne prizna napake in prevzame odgovornosti.”
Remškar se zaveda, da so se razmere začele zapletati že veliko prej, a ne glede na to je odgovornost zadnje vlade največja, kajti pred očmi je imela rezultate nadzora, ki bi jim morali slediti takojšnji ukrepi. “Žal so se dogajale le zamenjave direktorjev UKC LJ, in to zaradi nerazumevanja problema, navideznega reševanja.”
V Sloveniji smo si v preteklosti morali pomagati s tujimi kirurgi
Otroška srčna kardiologija v ljubljanskem UKC je pred osamosvojitvijo “pokrivala” potrebe operacij otrok s težjimi srčnimi napakami celotne Jugoslavije. Otrok, ki so potrebovali obravnavo, je bilo torej več. Po osamosvojitvi in nesrečni bolezni izurjenega otroškega kirurga je takoj nastopila kriza. “Najprej smo si skušali pomagati s kirurgom iz Slovaške, ki nas je nezadovoljen zapustil. Za tem smo si pomagali s kirurgom iz Izraela, ki v organizacijskem smislu ni zadovoljil upravičenih zahtev pediatrov. Šolanje naših mladih kirurgov se ni posrečilo in zaradi nesoglasij so odšli v tujino. V vsem tem obdobju je bilo povsem jasno, da v Sloveniji nimamo (na srečo) dovolj težkih otroških srčnih bolnikov, da bi se lahko kirurg usposobil in bil povsem suveren pri svojih odločitvah, ko bi delal sam. Tega stroka UKC LJ ni nikdar jasno sporočila javnosti.”
Potvarjali so rezultate zdravljenja – o neuspehih!
V svetu izurjeni kirurgi opravijo tudi od 200 do 250 operacij, najboljši celo več, zato je iz strokovnega zornega kota pomembna obravnava pred in po operativnem posegu, in seveda natančni zapisi in poročila. “V svetu se natančno poroča o rezultatih zdravljenja, tudi neuspehih. Pri nas pa je komisija na tem področju ugotovila celo potvarjanje rezultatov!? Natančno vodenje dokumentacije zahtevajo tudi akreditacije, ki jih imajo, kot vem, vse naše bolnišnice. In kakšna je teža, verodostojnost teh dokumentov in s tem akreditacij? Kako je mogoče, da ob veljavni akreditaciji nadzor ugotovi take anomalije? Kje so predstavniki, ki so podelili akreditacijo? Kje so predstavniki našega združenja za kakovost, sekcije za zdravstvo? Zakaj se ne oglase? Se boje? Ali se morda boje, da ne bi dobili ponovne priložnosti meriti kakovost, torej zaslužka, če bi bili kritični? Tako je stanje pri nas v medicini in marsikje primanjkuje poštenosti!”
Remškar: “Ali se Cerar norčuje s svojo izjavo, da je dve tretjini zdravstvene reforme realizirane?”
“Sedanji premier v odstopu je prišel do velike volilne zmage prav z obljubami o poštenosti. Ne da je na to pozabil takoj po izvolitvi, celo sedaj je Cerar pred vso slovensko javnostjo brez zadržkov izjavil, da je dve tretjini zdravstvene reforme realizirane. Ali misli resno? Iz koga se norčuje? Kje to čutijo bolniki in zakaj ga niso novinarji ‘neodvisne’ medijske hiše takoj prijeli za besedo, da to razloži?” se sprašuje Remškar in dodaja, da je predsedniku koalicijske SD Židanu pomembnejše, da so se ob interpelaciji proti ministrici držali koalicijske pogodbe, kot pa same težave bolnikov v neurejenem sistemu zdravstva, ki ga ministrica ni niti najmanj uredila. “In sedaj se sprašuje, ali so ravnali prav?” Predsedniku DeSUS-a Erjavcu pa očita, da je v istem stavku povedal, da so pri izbiri direktorjev UKC LJ zaupali ministrici, istočasno pa dodal, da bi moral na takem mestu biti strokovnjak medicinske stroke.
A. G.