Nova Cerarjeva laž: Že Anton Rop je dal poroštvo za NLB, ko jo je hotel prodati, aktualna vlada pa želi pretentati celo Evropsko komisijo

Foto: YouTube. Miro Cerar.

Vlada Mira Cerarja je v ponedeljek odrekla poroštvo za morebitne obveznosti za prenesene vloge hrvaških varčevalcev, kar bi po ocenah večine slovenskih ekonomistov povečalo kupnino ob prodaji polovice NLB vsaj za 100 milijonov evrov. Vlada v javnosti nastopa z argumentom (tu je izjema zgolj finančna ministrica Mateja Vraničar Erman), da bi s poroštvom priznali obveznosti v zvezi s staro Ljubljansko banko, ki bi lahko dosegle celo 400 milijonov evrov. Časnik Finance pa razkriva, da je  paradoksalno  vlada Antona Ropa že leta 2002 ob prodaji tretjinskega deleža NLB belgijskemu kupcu KBC omogočila takšno poroštvo za prenesene vloge, saj so tudi takrat obstajali pomisleki o morebitnih odškodninah. S tem pa Slovenija ni priznala obveznosti do hrvaških davkoplačevalcev, saj je bilo v kupoprodajni pogodbi jasno zapisano, da NLB obveznosti do stare LB nima; država je zgolj jamčila za kakršnekoli obveznosti, do katerih bi slučajno lahko prišlo. Poraja se vprašanje, zakaj torej po Ropovem vzoru ne ravna tudi Cerarjeva vlada, razmišljanje vseh priznanih slovenskih ekonomistov pa vodi k istim zaključkom – pred 15 leti je obstajala precej bolj resna namera prodaje deleža v banki, medtem ko se trenutna politična garnitura svojemu “bankomatu” za izčrpavanje davkoplačevalskega denarja nikakor ne želi odpovedati. Toda slovenska javnost si vseeno ne zasluži, da se ji glede prodaje NLB še naprej tako grdo laže!

Ko je pred 15 leti vlada Janeza Drnovška prodala 34-odstotni delež NLB belgijskemu kupcu, je država jamčila s poroštvom za karkšnekoli stroške, ki bi lahko nastali v odnosu terjatev do stare LB, čeprav obveznosti do hrvaških davkoplačevalcev nikoli ni priznala. Pri časniku Finance se sprašujejo, zakaj enako ne ravna tudi Miro Cerar. Na vladi sicer ves čas zatrjujejo, da bi s takšnim poroštvom priznali vse morebitne obveznosti, a takšni izgovori po mnenju našega sogovornika, ekonomista Anžeta Burgerja s Fakultete za družbene vede, nikakor ne zdržijo, saj je potemtakem takšne obveznosti priznala že Ropova vlada leta 2002.

Anže Burger, s katerim smo se danes pogovarjali po telefonu, se boji, da vlada že nekaj časa načrtuje dober izgovor, s katerim bi se izognila prodaji 50-odstotnega deleža banke. “Prodajo se potiska v situacijo, ko bo voda že tekla v grlo in bo cena delnice že tako nizka, da bodo potem to na vladi uporabili kot izgovor za neprodajo. Češ da se nam s prodajo preveč mudi in so zaradi tega investitorji lahko ceno znižali pod realno vrednost,” pravi naš sogovorec, ki predvideva, da bodo Cerarjevi za nastalo situacijo nato krivili trge, Evropsko komisijo in ostale deležnike, samo sebe ne.

Burger: Kaj je vsa ta leta počela vlada, da NLB še ni prodana?
Naj spomnimo. Ministrica za finance Mateja Vraničar Erman ni več prepričana, da se NLB lahko proda do 15. junija, torej še v spomladanskem prodajnem oknu, ko bi po časovnem načrtu delnice banke že morale kotirati na londonski in ljubljanski borzi. V takšnem primeru bi se po njenih besedah situacija morala na novo ovrednotiti, predvideti bi se morali tudi alternativni ukrepi.

Jesenska prodaja bi po poročanju Financ pomenila t. i. “fire sale”, ker bi vlagatelji vedeli, da se s prodajo mudi, toda Burger meni, da je to neprimeren izraz, saj je vlada vse od trenutka, ko je Evropska komisija odobrila pomoč v obliki dokapitalizacije, vedela, da se banka mora prodati. “Če vsa ta leta na vladi odgovorni niso izkoristili, da bi se banka pravočasno proda, potem odgovornost pade na vlado in ne na komisijo. Tako da težko govorimo o ‘fire salu’,” pravi Burger.

Nekdanji gospodarski minister Matej Lahovnik pa meni, da obstajata samo dve možnosti za zavlačevanje pri prodaji NLB: ali so na vladi popolnoma nesposobni, da so spregledali dejstvo, da bo vsak resen kupec želel imeti poroštvo za potencialne obveznosti v višini pol milijarde evrov (kar je, mimogrede, skrajno nenavadno, da je to vprašanje na mizi šele pet pred dvanajsto, saj se v vseh resnih prodajnih postopkih to ne počne na koncu, ampak na začetku prodajnega procesa), ali pa se že od samega začetka išče razloge, zakaj banke ne bi prodali in kupcem ne omogočili tistega, kar jim je bilo omogočeno že pred 15 leti.

Matej Lahovnik pravi, da želi država iz svojih ljudi znova napraviti osle. Foto: STA

Lahovnik: Nihče ne bo kupoval okostnjakov v omari
“Povsem jasno je, da noben potencialni kupec ne bo kupoval banke z nekimi dodatnimi okostnjaki iz omar. Prav tako je jasno vsem pravnikom, da s tem, ko država izda poroštvo za potencialne obveznosti, ki bi nastale ob morebitnih uspešnih tožbah, še ne prizna avtomatično, da obstaja realna podlaga za takšne tožbe. Za iskanje izgovorov, zakaj banke ne prodati, pa obstaja zelo enostavna razlaga. NLB mora ostati v lasti države in pod kontrolo vladajoče politike, da bi lahko še naprej služila kot bankomat za financiranje različnih političnih projektov,”
trdi Lahovnik.

Naš drugi sogovornik meni, da živimo v času paradoksov, ko imamo na čelu države premierja, ki naj bi bil celo ustavni pravnik, a vseeno dovoljuje teptanje ustavnih pravic posameznikov. Lahovniku se zdi nedopustno, da Cerar na javni televiziji napada celo pobude za ustavne presoje določenih zakonov. “Toda bolj, kot se bližajo volitve, več bo takšnih neracionalnih nastopov premierja in njegovih ministrov!”

Paradoksalno je, da Cerar v javnosti ves čas govori o tem, da želi vlada maksimizirati višino cene delnice, hkrati pa s privatizacijo daje vedeti, da ostaja s političnimi vzvodi v banki. “Nihče ne bi vlagal svojega denarja v državno banko, da bi namesto njega imela ključno vlogo v banki še naprej politika. Na Slovenskem velja lep, star pregovor, ki pravi, da iz stare finte nastajajo novi osli. Tako lahko opišemo vse zaplete pri prodaji NLB, ko na vladi mislijo, da bodo državljani spet nasedli,” se je slikovito izrazil Lahovnik.

Slovenija izgubljala sodne bitke s hrvaškimi davkoplačevalci zaradi nesposobnosti svojih organov
Kakšne terjatve do NLB pa lahko zaradi zapleta s hrvaškimi varčevalci v stari LB dejansko nastanejo? Lahovnik pravi, da gre predvsem za terjatve, ki izhajajo iz starih deviznih vlog. Če bodo slovensko državno pravo branili vsi organi, ki zastopajo slovenijo v sukcesiji, potem ne bi bilo nobenega stroška. V preteklosti pa organi svojega dela niso opravili korektno, Slovenija je posledično izgubljala tožbe na sodiščih kot za stavo, ker so stari devizni varčevalci Ljubljansko banko tožili za poplačilo svojih vlog.

NLB (slika je simbolična). Foto: STA

V resnici ne LB ne NLB nista izpeljali ustreznih postopkov, da bi se krediti, ki jih je stara Ljubljanska banka dajala hrvaškim pravnim osebam na Hrvaškem, poplačali. Ker hrvaška država ni izdala dovoljenja za poslovanje NLB zaradi zapletov z deviznimi varčevalci, so Hrvati s tem premeteno onemogočili poplačilo terjatev do naslednice NLB, zaradi česar pa so izpolnjeni tudi vsi pravni temelji za tožbo proti hrvaškim regulatorjem oz. hrvaški državi.

Bo Evropska komisija znova nasedla Cerarjevim lažem?
Ključno vprašanje je, kakšna je odgovornost vodstva stare Ljubljanske banke iz 80-ih let, ki je takrat v Zagrebu in Sarajevu oblikovalo podružnici in ustvarilo temelj za vse zaplete, ki so kasneje nastali.  Lahovnik opozarja, da je treba odgovornost iskati v političnem vodstvu Slovenije in takratnem vodstvu banke: “Vemo, da takrat v Sloveniji ni bilo demokracije, vemo pa tudi, kdo so bili politiki, ki so imeli škarje in platno v svojih rokah.” Kasneje sicer ni bilo volje in pripravljenosti, da bi se te zadeve razrešile v slovensko korist.

Kakorkoli, zdi se, da je trenutni cilj vlade samo eden  da s pomočjo izbranega modela neizdaje poroštva doseže, da bodo ponudbe za delnice tako nizke, da banke ne proda, vprašanje pa je, kako bo na to reagirala Evropska komisija. “Če bo nasedla vladnim igricam, potem bo dovolila odlog prodaje, če pa bo vztrajala pri svojem in zahtevala prodajo bodisi slovenske NLB bodisi drugih družb NLB, ki dobro poslujejo na Balkanu, potem pa se lahko ‘fire sale’ dejansko uresniči,” še zaključuje Lahovnik. Tedaj se bo škoda merila v stotinah milijonov evrov, že tako ali tako pa bo Slovenija zaradi izbranega modela prodaje dobila vsaj 100 milijonov evrov manj, kot bi iztržila v primeru prodaje strateškemu vlagatelju.

Luka Svetina