Biti vodja Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu je gotovo sanjska služba. Ste minister „za Slovence po svetu“, imate ugleden in visok politični položaj, pripada vam večina ministrskih privilegijev, prejemate ministrsko plačo … In čeprav ste „minister brez listnice“, vaš glas na sejah vlade šteje enako kot glas kateregakoli ministrskega kolega, ki vodi „močnejši“, „zahtevnejši“, „odgovornejši“, „bolj državotvoren“, „finančno težji“, „pomembnejši“ ali preprosto „zanimivejši“ resor.
Karkoli kot minister za Slovence po svetu v svojem mandatu naredite, je dobro. Politična odgovornost, ki jo kot minister imate, je minimalna. Opozicija ne bo izgubljala časa in energije z vami ter vas gnjavila z interpelacijami ali neprijetnimi poslanskimi vprašanji. Ker so zahtevnejše mednarodne zadeve, kot na primer zaščita pravic slovenskih manjšin v zamejstvu, prepomembne za državo, bo te zadolžitve namesto vas raje opravljalo ministrstvo za zunanje zadeve, ki razpolaga z aparatom izkušenih in vrhunsko usposobljenih diplomatov.
Položaj za mlajšega upokojenca ali častiželjnega akademika …
Vam pa bodo za tolažbo ostale lažje zadeve, kot so obiski veselic, praznovanj, prireditev ter sestanki v Sloveniji in tujini, kjer skrbite za povezavo med Slovenci v Sloveniji in tujini. Torej ste plačani zato, da potujete in obiskujete Slovence po svetu. Ste nekakšen mali zunanji minister.
Položaj ministra za Slovence po svetu je zaradi svoje zahtevnosti idealen za kakšnega mlajšega upokojenca, ki čuti še dovolj energije in volje ter želi služiti domovini. Ali pa za kakšnega akademika, ki želi za zaključek svoje lepe kariere v življenjepis dodati še ministrski položaj ter si morda zagotoviti možnost pogreba z državnimi častmi.
… za zaslužnega podpornika ali predsednika stranke
Ali za kakšnega zaslužnega strankarskega podpornika ali visokega člana, ki ga je treba postaviti na visok položaj ali ga začasno parkirati v dobro plačano državno službo ali se mu preprosto oddolžiti za kakšno uslugo. Položaj ministra za Slovence po svetu je idealen tudi za katerega od bivših predsednikov Slovenije. Edini problem je, ker gre vseeno za „drugorazredno“ ministrstvo, kar pa je za prvorazrednega kandidata očitno premalo zanimivo ….
Položaj ministra za Slovence po svetu je zelo primeren tudi za predsednika koalicijske stranke, če se stranke dogovorijo, da bodo vsi predsedniki koalicijskih strank tudi ministri. Včasih se namreč zgodi, da se kateri od predsednikov koalicijskih strank ne čuti dovolj sposobnega ali preprosto noče prevzeti odgovornejšega ministrskega mesta.
Vsak prvak stranke sposoben za premierja, za ministra pa ne?
Strankarske kvote pri razdelitvi ministrov so v Sloveniji eden bistvenih elementov koalicijskih pogajanj. Najprej si stranke razdelijo število ministrov. Če se aritmetika ne izide, se po potrebi ustanovi še kakšno ministrstvo brez listnice, da se koalicijska enačba po številu in teži izide. Šele nato pridejo na vrsto usklajevanja strankarskih programov in pisanje koalicijske pogodbe.
Izgleda, da je v Sloveniji za predsednika vlade sposoben vsak predsednik stranke, za ministra pa to pač ne drži. Ne predstavljam si resne stranke, ki gre na volitve, nato pa njen predsednik kot koalicijski partner ni sposoben ali zmožen prevzeti katerekoli ministrske funkcije. Ministrska funkcija je po definiciji politična in ne strokovna. Mislil sem, da gredo vse resne stranke na volitve zato, da zmagajo ter da predsednik zmagovite stranke dobi priložnost kot mandatar za sestavo vlade.
Kakšno je merilo za izbiro stranke pred volitvami?
V preteklosti sem imel težave, kako se odločiti na parlamentarnih volitvah. Pregledovanje strankarskih programov in volilnih obljub je v Sloveniji, kjer smo zaradi asimetričnega volilnega sistema obsojeni na koalicijske vlade in neverodostojnosti politikov, izguba časa. Koalicijska pogodba in zaveze iz koalicijske pogodbe so navadno čisto nekaj drugega kot programi strank, ki koalicijo sestavijo. Na televizijskih soočenjih so vprašanja novinarjev navadno edina stvar, ki je še bolj bedna od nastopov kandidatov …
Ko pa sem kot edini kriterij, katero stranko bom na volitvah izbral, začel uporabljati: „Katerega predsednika stranke si želim kot predsednika vlade?“ oziroma „Kateri predsednik stranke bi bil najboljši predsednik vlade?“ nisem imel več problemov. Tudi sami lahko preizkusite ta kriteriji. Torej kdo od aktualnih predsednikov političnih strank, ki so v parlamentu, bi bil najboljši predsednik vlade?
Zakaj Slovencev po svetu ne privabimo domov?
Naj jih naštejem po abecednem redu: Alenka Bratušek (ZSLD), Miro Cerar (SMC), Karl Erjavec (DeSUS), Janez Janša (SDS), Ljudmila Novak (NSi) ali Dejan Židan (SD)? Po želji lahko izbor razširite še na predsednike treh strank, ki sestavljajo koalicijo Združene levice, torej Franca Žnidaršiča (DSD), Matjaža Hanžka (TRS) in kolektivno predsedstvo Iniciative za demokratični socializem …
Seveda ni rečeno, da si Slovenci po svetu ne zaslužijo skrbi matične države in svojega ministrstva. Ob izjemni skrbi in denarju, ki ga slovenska država in družba namenjata za migrante – v letu in pol jih bo prva trajnostno sprejela, namestila in 567-im zagotovila delo –, bi pričakoval, da državi povabilo nazaj in omogočanje vrnitve v Slovenijo vsem Slovencem, ki si to želijo, ne bi smel biti problem.
Večina slovenskih izseljencev bolj izobražena od večine migrantov
Zanima me, če je vlada, ko se je pred nekaj meseci panično iskalo anesteziologe za mariborski UKC, o tem obvestila tudi Slovence po svetu (Argentina, ZDA, Kanada) in jih povabila, da pridejo v Slovenijo? Prepričan sem, da je večina slovenskih izseljencev in zdomcev bolje izobraženih kot večina migrantov. Da večina bolje govori slovenski jezik ter da tudi diplome, pridobljene na Univerzi (Edvarda Kardelja) v Ljubljani, niso toliko boljše od tistih, pridobljenih na primer na Univerzi v Buenos Airesu. Lahko pa, da je problem naših rojakov njihova politična primernost? In so zato v Sloveniji preprosto nezaželjeni.
Morda bo minister za Slovence po svetu še naprej raje hodil po veselicah, tekmovanjih pevskih zborov in folklornih prireditvah, kot pa resno ukrepal. Tako bomo počakali še nekaj desetletij, da četrta generacija Slovencev po svetu ne bo več govorila slovensko. Potem pa bomo prošnje za zaposlitve v Sloveniji uradniško zavračali, ker ne izpolnjujejo pogoja „znanje slovenskega jezika“. Za ohranjanje privilegijev in omejitev konkurence se kriterij znanja slovenščine že uporablja pri habilitacijah univerzitetnih profesorjev in v upravah ter nadzornih svetih bank.
Gal Kušar