Gašper Mihevc je mlad nadarjen voznik, ki se počasi prebija proti življenjskemu cilju, to je – voziti v moštvu formule ena. Zaenkrat mu gre odlično, saj bo letos prvič nastopal na italijanskem prvenstvu formule 4, ki je le dve stopnički oddaljena od famoznega sveta formule ena. Čeprav gre za zelo obetavnega mladeniča, pa problem nastane drugje – pri denarju. Za sedež v formuli ena mora namreč voznik zbrati 30 milijonov evrov sponzorskih sredstev.
Gašper Mihevc je dijak 1. letnika gimnazije Poljane in najboljši slovenski karting voznik. Sanje mladeniča so zagotovo dirkati v formuli ena in s športnega stališča mlademu fantu zaenkrat kaže odlično, saj kljub omejenim finančnim sredstvom uspešno parira vrstnikom iz drugih držav, za katerimi stojijo multinacionalke in cele države. Toda eno izmed glavnih vprašanj – ali se bo mladeniču uspelo prebiti v svet formule ena – je pogojeno z denarjem. Bo 15-letnemu Gašperju uspelo zbrati znesek, ki ga potrebuje za sedež v formuli ena? Njegova čelada je zaenkrat prazna, cilj zbrati 30 milijonov evrov pa je oddaljen svetlobna leta – toda v družini Mihevc so prepričani, da ni nič nemogoče.
Ste precej mladi, vendar lahko rečeva, že zelo uspešni. Kakšna je Vaša dosedanja pot?
Začel sem v Sloveniji, bil sem pri nekaterih slovenskih ekipah, ampak sem takoj po enem letu odšel trenirat v Italijo. Pol leta sem z eno slovensko ekipo vozil nekje v Italiji. Potem sem šel vozit ta »baby race« in potem sem začel voziti v Italiji, eno dirko italijanskega prvenstva in potem še nekaj italijanskih dirk. Novembra 2014 sem prvič peljal v WSK (World Series Karting), naslednjo sezono pa sem odpeljal že celotno sezono.
Zakaj že po enem samem letu odhod v tujino?
Ker v Sloveniji za to pač ni bilo pogojev. Ni bilo proge – na primer: na ravnini so bile korenine. Nisi mogel voziti na ravnini, ampak si moral zavijati levo in desno, ker so bile korenine kar sredi ravnine. Boljše proge za učenje so v Italiji, kjer hitreje napreduješ, če si na dobrih progah, in je vse boljše.
Kakšen je proračun za celoten ustroj, da lahko fant uspešno tekmuje?
Gašperjev oče: “To je zelo drag šport, ki zahteva izredno veliko organizacijo v ozadju – to pomeni ogromno moštvo, ogromno materialnih zadev, ki stanejo veliko. Vsak dirkač mora v svoje moštvo prinesti dobršen del sponzorskih sredstev. Koliko, je odvisno od tega, za kateri nivo se odločiš, vendar najvišji nivo kartinga zahteva eno manjše premoženje. Seveda tukaj brez sponzorjev, ki smo jih tudi do sedaj imeli na svoji poti, ne bi šlo. Recimo, nek povprečen proračun za tekmovalca za tekmovanje na takšnem nivoju je nekje okrog 100.000 € .”
Od kod sploh ta ljubezen za ta motošport? V Sloveniji se redkokateri fant odloči za tovrsten šport.
V šestem razredu nisem vedel, kaj bi treniral – prej sem se preizkusil že v veliko športih – pa sem si rekel, da grem poizkusit. Najprej sem odšel v BTC na akademijo, potem pa mi je bilo vedno bolj všeč in sem nadaljeval.
Katere športe ste prej trenirali?
Košarko, nogomet, atletiko, tenis, morda še kakšnega, vendar me nobeden od njih ni tako zelo pritegnil. Bili so zanimivi, niso pa bili neka posebnost.
Kaj Vas najbolj vleče v ta šport?
Hitrost, zanimiv in bolj sodoben šport, pa tudi spoznaš veliko ljudi iz celega sveta. Ko si v Italiji na svetovnih prvenstvih, imaš prijatelje iz celega sveta, kar je dobro.
Zdaj boste dirkali v formuli 4, kjer so hitrosti tudi do 240 km/h.
240 km/h je na koncu ravnine. Jaz še nisem šel toliko, sem pa že šel 200 km/h.
Saj bi Vas vprašal, če ste tudi na cesti divji voznik, pa ste še premladi, da bi imeli izpit za avto.
Ne, ne morem ga še imeti. Sem pa že razmišljal, da bi šel delat izpit za 50-kubična vozila, ki so za 15-letnike.
Ste si kdaj ‘sposodili’ avto in dirkali po kakšnih njivah?
Ne.
Na stezah ste zelo uspešni – ste namreč prvi Slovenec po 40 letih, ki je nastopil na svetovnem prvenstvu v kartingu.
Ko sem prvič prišel na to svetovno prvenstvo, sem jim povedal, da sem iz Slovenije, ampak so me potem naslednjič, ko smo se srečali, že spraševali, če smo se pripeljali iz Slovaške. Tako zelo neprepoznavna je Slovenija v tem športu – 500-krat si jim lahko povedal, da si iz Slovenije, ampak so še vedno mislili, da prihajaš s Slovaške.
So Vam pa tudi pri televizijskih prenosih poleg Vašega imena ‘prilepili’ vse možne zastave, samo slovenske ne. V televizijskem prenosu so Vas označili za Japonca, Čeha, Slovaka itd.
Res je, drži.
Koliko denarja bi bilo potrebnega, da bi Gašper lahko vozil v formuli ena?
Gašperjev oče: “Danes, recimo, za sedež v formuli ena potrebuješ med 30 in 40 milijoni sponzorskih sredstev. Toliko potrebuješ, da lahko prideš v ta cirkus formule ena.”
Zaupajte nam to zgodbo.
V bistvu se je začelo novembra 2014 na ‘final cupu’ WSK-ja. To je bila moja prva dirka v tekmovanju WSK. Ko sem prišel domov, sem na Youtubu pogledal posnetek – ker jih pač vedno objavijo in takrat sem kar naenkrat videl svoje ime, ob njem pa neko drugo zastavo. To pa še ni vse – ko sem gledal dirko še naprej, se je zastava ob mojem imenu menjala iz kroga v krog. To sem povedal na naslednji dirki. Ko smo šli tja, kjer imajo prenose in urejajo te zadeve, sem jim povedal, da sem iz Slovenije in da sem imel ob svojem imenu napačno zastavo. Tako sem odpeljal tudi to dirko, ko pa sem doma pogledal videe, sem videl, da imam ob svojem imenu spet vse druge zastave, samo slovenske ne. To se je potem vleklo še tri, štiri dirke, potem pa sem končno dobil slovensko zastavo.
Se bojite tega, kaj bo zadonelo iz zvočnikih ob Vaši zmagi?
Ja, tudi to sem razmišljal, kako bi našli to himno. Smo se tudi malo pošalili in dejali, da bi jo zapeli, če je ne bi imeli.
Z vsemi uspehi orjete ledino in postavljate nove slovenske mejnike. Kateri pa je za Vas osebno največji uspeh?
Moj največji uspeh je tretje mesto na tekmi WSK, in sicer na nočni tekmi, zato sem zelo vesel in ponosen. Je bilo kar težko, sploh ker je bila to moja prva WSK dirka po poškodbi.
Gašper Mihevc na ‘delovnem mestu’:
Omenili ste poškodbo – zlomili ste si rebri, eno celo dvakrat.
To je bila moja četrta dirka v sezoni, tretja v WSK “Super master series”. Bilo je v finalu ravno nekje na sredini dirke. Minila je slaba polovica dirke, ko se je pred mano zgodila nesreča in se je nekdo zavrtel in bil obrnjen pravokotno na smer vožnje. Jaz sem prišel iz ovinka, kjer je bila hitrost 80–90km/h. Kar naenkrat sem ga videl, da je pred mano – hotel sem se mu umakniti na notranjo stran, vendar se je tudi on želel umakniti, tako da sem jaz zapeljal direktno vanj. Nekako me je vrglo v zrak, potem pa me je pribilo nazaj na tla in takrat so se zlomila rebra.
Po približno treh mesecih ste se vrnili nazaj na dirkališče in od tod sledi nova zanimiva zgodba.
Ja, takrat sem bil tretji, prisotna pa je bila zelo velika bolečina v rebrih. Vzel sem tudi zelo močne protibolečinske tablete, imel pa sem tudi dve plasti spominske pene, ampak so bile bolečine še vedno prisotne. Vendar je bilo vredno potrpeti.
Vas je pa ta bolečina pripeljala do srečanja z lastnikom enega najboljših moštev.
Ja, v bistvu res. Obstaja namreč več različnih kategorij ščitnikov – eni so boljši, drugi so slabši. Jaz nisem imel najboljšega ščitnika in tisti, ki je bil boljši, je imel več pene. Nihče v moji ekipi ni imel tega ščitnika, tako da so šli mehaniki pogledat po drugih ‘boksih’, če je kje kakšen. In takrat je lastnik enega najboljših moštev rekel, da mi lahko posodijo ščitnik od enega izmed svojih voznikov. Poizkusil sem s tem ščitnikom – bilo je sicer nekoliko boljše, ampak sam sem še vedno čutil bolečino, tako da sem si potem prilepil še dve spominski peni.
Ali je realno, da bi Gašper ali kdo drug iz Slovenije kadarkoli dirkal v formuli ena?
Gašperjev oče: “Realno je. Če bi bil interes – tako gospodarstva, politike in splošne družbe – bi lahko prišli tudi do tega, da bi imeli voznika formule ena. Seveda pa bi moral biti temu prirejen sistem praktično že od mladih nog naprej. Mislim, da bi se dalo priti tudi do tega, da bi zbrali tudi ta sredstva, ki niso nedosegljiva. Že Gašper je imel sponzorje iz tujine in v takem primeru, če bi bila ta družba tako zainteresirana za to, bi lahko tudi pomagala pri pridobivanju sponzorskih sredstev v tujini.”“Skratka, če bi obstajala volja, bi lahko prišlo tudi do tega. Če bi bila pa podpora neke širše družbe, bi lahko posameznika spravili tudi do formule ena. Tako, da to ni nemogoče, jaz vedno govorim – v življenju ni nemogočih stvari.”
Vlada v svetu kartinga neka solidarnost, sočutje, pomoč – ste velika družina?
Ja, v kartingu smo vsi prijatelji. Ne glede v kateri kategoriji – ali si najmlajši, najstarejši ali si spredaj ali si zadaj – nihče se iz nikogar ne norčuje, vsi smo prijatelji. Če je potrebna pomoč, če česa ne veš, kako na primer speljati kakšen ovinek, ti bo kdo drug z veseljem pomagal.
To se Vam je tudi zgodilo.
Na moji prvi tekmi v WSK-ju – ko je bil v moji ekipi svetovni prvak iz leta 2013 – je sam prišel do mene in rekel: “Pridi z mano, ti bom pokazal, kje delaš napake.” In mi je pokazal, kje sem delal napake – to sem popravil in izboljšal čas.
Tekmovali ste tudi z enim izmed zdajšnjih zvezdnikov formule 1.
Prvega maja leta 2013 sem peljal z Maxom Verstappnom. To je bil res nek poseben občutek, posebej zdaj, ko vem, s kom sem peljal. Že takrat je bil zvezda, ker je vozil v dveh kategorijah, pa je bil star 15 let. V bistvu je dominiral še v najboljši kategoriji in res je bil dober občutek, posebej potem ko je prišel v formulo ena, jaz pa sem pred tem vozil z njim.
Letos boste dirkali s še enim zvednikom – Mickom Schumacherjem, sinom slovitega Michaela Schumacherja.
On je Nemec, zato je bolj osredotočen na svojo prvenstvo v Nemčiji, ampak je tudi podpisal pogodbo z italijansko ekipo Prema, ki pa je osredotočena bolj na italijansko prvenstvo, tako da bo vsaj pol sezone – če ne že celotno – odpeljal z mano v italijanskem prvenstvu.
Koga iz sveta motošporta ste že vse spoznali?
Spoznal sem brata Michaela Schumacherja, Ralfa Schumacherja. Ne na dirkališču, ampak enkrat na smučanju in potem spet čez dve leti. To je bilo lani okrog februarja ali pa sredi marca, ko sva ga srečala na progi in sem ga vprašal, če se me spominja izpred dveh let, da smo bili skupaj na smučanju v istem hotelu. Najprej je rekel, da ne, potem pa se je čez pet minut spomnil in me vprašal, kako sem. Potem smo se tudi čez celotno sezono veliko pogovarjali.
Gašper Mihevc bo letos prvič tekmoval v formuli 4, ki je najnižji razred formule. Njegov tekmec v italijanskem prvenstvu bo med drugimi tudi sin slovitega Michaela Schumacherja, Mick Schumacher. Prva dirka sezone, ki je sestavljena iz 21 tekem, je na sporedu 10. aprila.
Do kam lahko prilezete v svetu formule?
Formula 4 je najnižja stopnička formule, potem je tu formula 3 in pa seveda formula ena. Če bom vsaj dve leti vozil formulo 4, bo to zelo veliko, ker za formulo 3 pa se potrebuje že dobrega pol milijona evrov.
Pred Vami je premierna sezona v formuli 4. Kaj pričakujete od nje?
Za to sezono imamo v planu samo učenje, ker je to pač moja prva sezona – učenje in spoznavanje novih prog. Če se mi bo uspelo še drugič vpeljati v formulo 4, bi pa takrat štartal na rezultate.
Postavili ste nove mejnike slovenskega motošporta. Vam je kdo iz zveze ob tem čestital?
Ne, niti eden.
Zakaj mislite, da je temu tako?
Ne vem, verjetno se imajo za takšne, da bi to lahko zmogli tudi oni, čeprav to ni res.
Rok Virag