Jesenski meseci pred tridesetimi leti so bili zelo kritični za vladajočo koalicijo DEMOS, saj je na tretjem kongresu Slovenske demokratične zveze (SDZ) 12. oktobra 1991 prišlo do razkola v stranki. Ta se je razdelila na prevladujočo desno in manjšinsko levo frakcijo. V soboto, 12. oktobra 1991, se je v Cankarjevem domu začel tretji, predčasni kongres SDZ, za katerega se je že vnaprej vedelo, da ne bo običajen, saj je imela stranka intelektualno zelo močno vodstvo, ki je bilo liberalno usmerjeno, navadno članstvo pa je bilo bolj konservativno. Hkrati so znotraj stranke obstajale razlike v odnosu do privatizacijske zakonodaje, do ideoloških in kadrovskih vprašanj. Stranko je že pred kongresom bremenil odnos med zunanjim ministrom in predsednikom SDZ Dimitrijem Ruplom ter predsednikom SKD in hkrati predsednikom vlade Lojzetom Peterletom.
Nova programska usmeritev je bila kamen spotike
Vprašanje je bilo, kot je zapisala Rosvita Pesek v knjigi Osamosvojitvena vlada – Kako so gradili državo (2012), ali bo to kongres preusmeritve stranke ali kongres njenega razkola. »Že konec septembra se je na seji Sveta SDZ tehtnica prevesila v prid predloga nove programske usmeritve, ki so ga podpisali Janez Janša, Rajko Pirnat, Borut Korun in Peter Volasko in je kmalu postal znan kot dokument o novi identiteti stranke z naslovom Identiteta SDZ.« V tekstu, ki je bil objavljen v začetku oktobra tudi v glasilu SDZ Demokrat, je bilo ugotovljeno, da so ostanki desetletja grajenih struktur enopartijskega sistema ostali ponekod bolj, drugje manj trdno zasidrani v različnih družbenih podsistemih in da vzpostavljanje demokratičnih struktur terja spremembe v organizaciji političnega sistema in uvedbo tržnega gospodarstva.
Prvi člen dokumenta je govoril o izvoru stranke in odnosu do preteklosti. Pri tem je bil poudarek na protikomunizmu, demokraciji in osamosvojitvi ter dejstvu, da gre za »narodno« in »demokratično« stranko. V drugem poglavju z naslovom Politični profil in socialna baza pa je pisalo, da NDS pojmuje narod kot celoto, da je slovenska družba odprta za sodobne vplive, zaradi česar je potrebno oblikovanje jasnih nacionalnih strateških programov na vseh pomembnih področjih. V nadaljnjih poglavjih je NDS priznala še pomembno vlogo slovenski vojski, zagovarjala načelo strpnosti do političnih, etičnih, nacionalnih, kulturnih in drugih manjšin ter priznavala Cerkvi njeno vlogo pri ohranjanju slovenske nacionalne identitete. V poglavju z naslovom Odnos do koalicije pa je pisalo, da bo NDS vstopala v tiste koalicije, ki ji bodo dopuščale ustvarjalno avtonomnost, »zato NDS vztraja v Demosu kot bloku demokratičnih strank na Slovenskem«.
Na kongresu so prišla do izraza vsa razhajanja
Obrambni minister Janez Janša (Pesek, 2012), ki je kot predsednik Sveta SDZ na kongresu predstavljal dokument, je poleg vsebine med drugim kritično ost usmeril še v vodstvo stranke, ki se je premalo ukvarjalo s stranko. V njem je bilo tudi poglavje, ki je opredeljevalo notranjo demokracijo in organizacijo stranke in to, da mora NDS v svojih vrstah negovati demokratične odnose in spodbujati sveže konstruktivne iniciative ter da mora vodstvo uresničevati legitimne pobude članstva. Poleg predlaganega dokumenta naj bi se spremenil statut in tudi kongresna resolucija, ki bi morala biti taka, da se bi se v njej videli tako verniki kot ateisti.
Dimitrij Rupel, ki se je v tistem času kot zunanji minister precej zbližal s takratnim predsednikom republike Milanom Kučanom, je na kongresu jasno povedal, da nasprotuje spremembi imena, če pa je komu »pretežko vzdržati na prepihu in v položaju odločilne sredinske stranke, se lahko odloči za levo ali desno«. Poudaril je, da on ostaja zvest tradiciji SDZ, predlagano novo ime – Narodno demokratska stranka − pa je ocenil kot neproduktivnega, še posebej v času, ko smo si Slovenci ustvarili lastno državo. Spomenka Hribar pa je med drugim dejala, da je bilo v osemdesetih letih treba govoriti o narodu, v tem trenutku pa je njegovo poudarjanje retrogradno. Podobno naj bi po njeno veljalo za antikomunizem.
SDZ se je usodno razcepila na dva dela
Notranji minister Igor Bavčar se je na kongres trudil (Pesek, 2012), da bi omejil napetosti, in je apeliral, da stranka potrebuje tako članstvo kot intelektualce, in s tem verjetno zadel v bistvo problema v SDZ, kjer večji del članstva ni več kazal razumevanja za nekatere leve poteze strankarskega vodstva. »Njegova teza je namreč bila, da se je vodstvo oddaljilo od članstva. Ko je kar 60 razpravljavcev izreklo svoje mnenje, je Janša predlagal, naj se sestavi komisija, ki bo ponoči skušala uskladiti razlike, in opozoril, da bo v primeru razcepa zapustil tako ene kot druge.«
A zeleni kartoni za glasovanje so bili po Peskovi že pripravljeni. In ko so člani stranke kljub pozivanju Janše, naj z glasovanjem počakajo do nedelje, z večino glasov izglasovali dokument o identiteti, je Rupel s somišljeniki (France Bučar, Marjan Cerar, Spomenka in Tine Hribar, Marko Kos, Dušan Keber, Igor Omerza, Tone Peršak, Franček Rudolf, Rudi Šeligo …) zapustil dvorano in se preselil v eno sosednjih dvoran Cankarjevega doma.
Narodni demokrati Slovenije in Demokrati Slovenije
No, tisti, ki seje niso zapustili, pa so se preimenovali v SDZ-Narodno demokratsko stranko, ki ji je predsedoval minister za pravosodje Rajko Pirnat. Dan zatem, v nedeljo, 13. oktobra, so se zbrali oboji, a pravi kongres je nadaljevala le SDZ-NDS. Ruplova skupina je namreč napovedala, da bodo imeli kongres šele novembra. Večina kongresnih delegatov je po Peskovi (2012) povsem zmedena hodila sem in tja ter se spraševala, kaj naj stori. Upali so, da bo novi predsednik SDZ-NDS postal Janez Janša.
Ta pa je s svojim jutranjim nastopom na kongresu dal jasno vedeti, da ne sprejema nobene funkcije, in hkrati ocenil, da se je Pirnat z glasovanjem o dokumentu o identiteti SDZ prenaglil in da je vplivni krog mnenjskih voditeljev odšel skupaj z Ruplom. Tudi on je kot Tine Hribar napovedal, da razhod SDZ pomeni začetek konca Demosa. No, Ruplova skupina, katere koordinator je postal Igor Bavčar, pa je sprejela poročilo, da bo sredinsko usmerjena. A že tisti dan se je začel boj za premoženje in članstvo SDZ. Predsednik SDZ-NDS je postal Rajko Pirnat, predsednik novoustanovljenih Demokratov Slovenije pa novembra 1991 Igor Bavčar. In razkol v SDZ se je z vsakim dnem bolj čutil tudi v delovanju vladne koalicije DEMOS, s tem pa tudi osamosvojitvene vlade.
Metod Berlec