Evropa še zdaleč ni prva, ki se sooča z navalom ljudi na mejah. Do sedaj se je s tem problemom še najbolj uspešno soočila Avstralija, katere primer velja podrobneje preučiti.

“Tragedija se povečuje zaradi tega, ker se Evropa ne želi učiti na lastnih napakah in na trudu tistih, ki so se s podobnim problemom že soočili,” je v The Australian ostro zapisal Jim Molan, upokojeni general major, snovalec avstralske mejne politike. Molan je v istem članku poudaril, da je bil ključ do uspeha onemogočenje tihotapcev ljudi in striktno prestrezanje tihotapskih ladij, ki so se približevale avstralskim vodam. Dosedanjo politko Evropske unije je v luči človeške tragedije na Mediteranu označil za nič manj kot nesposobno.

Primer avstralske migrantske krize
Avstralija je do sedemdesetih let prejšnjega stoletja vodila politiko spodbujanja priseljevanja v državo. Ta politika je bila še posebej izrazita po drugi svetovni vojni. Želeli so povečati število prebivalcev in hoditi v korak s hitro industrializirajočim zahodom. Z izjemo povojnega priseljevanja, ki je dajalo prednost priseljencem anglo-saxonskega izvora, je vzorec narodnosti, ki so se priseljevale, ustrezal vzorcu svetovnih kriznih žarišč. Do preloma v razmišljanju je začelo prihajati šele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat se je prvič zgodilo, da je bilo prosilcev za vstop več, kot je bilo politične volje za sprejem. Avstralska politika je začela postopoma zaostrovati pogoje za vstop in imigracija je postala čedalje težja.

Pobudo so prevzeli tihotapci ljudi, ki so se naslanjali na medlo politiko takratne avstralske oblasti. Končni rezultat neodločnega uveljavljanja mejne politike je bila dobičkonosna tihotapska trgovina in vrtoglavo število utopljenih migrantov.

Ladje in čolne so prestrezali in pošiljali nazaj
Avstralci so se problema lotili kot reševanja vprašanja suverenosti države. To je v praksi pomenilo konec permisivne mejne politike. Ladje in čolne, ki so prevažali nezakonite migrante, so dosledno prestrezali. Ladje so nato pošiljali nazaj v njihovo izhodiščno točko ali pa v centre za procesiranje na avstralskih otokih. Kdor je hotel vstopiti nezakonito, ni nikoli več dobil možnosti za naselitev v Avstraliji. Omejili so tudi socialne transferje. Imeli so tudi – kar je morda ključno – politično voljo za sprejetje in udejanjanje nujno potrebnih ukrepov.

Priseljenci so dobrodošli, vendar po legalni poti
Danes Avstralci izvajajo transparentne programe priseljevanja, saj se zavedajo, da Avstralija priseljence potrebuje – iz zelo podobnih razlogov kot Evropa – zaradi problema starajoče se populacije. Nudijo širok nabor viz, ki temeljijo na predhodno zagotovljenih zaposlitvah, študiju, družinskih povezavah in usposobljenosti. Število viz, ki so na voljo, je v skladu s potrebami na trgu dela.

Rešitev migrantske krize je dosledno varovanje meja
Dosledna in odločna politika je obrodila sadove. Med letoma 2008 in 2013, ko je bila na oblasti delavska stranka, je bilo varovanje meja opuščeno. Končni izplen permisivne politike na meji je bil prihod 800 ladij s 50 tisoč ilegalnimi migranti. Utonilo je okoli 1400 ljudi. Po implementaciji zgoraj omenjenih ukrepov pa je število utopljenih padlo na nič.

Sporočilo je bilo jasno: Nezakonitega priseljevanja ne toleriramo! To jasno sporoča tudi posnetek, ki so ga v ta namen razširili po spletu.

https://www.youtube.com/watch?v=rT12WH4a92w

»Politika in praksa avstralske vlade je, da prestreže vsako plovilo, ki želi nezakonito vstopiti v Avstralijo in ga varno odstrani iz naših voda. Če boste potovali z ladjo brez vize, Avstralija ne bo postala vaš dom. Pravila veljajo za vse, družine, otroke, otroke brez spremstva, izobražene in izurjene. Izjem ni. Ne verjemite lažnjivim tihotapcem ljudi. Ti kriminalci vam bodo ukradli denar in spravili vas in vašo družino v nevarnost. Sporočilo je preprosto. Če v Avstralijo pridete nezakonito s čolnom, Avstralija ne bo nikoli vaš dom.«

Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni
Seveda so Avstralci naleteli na številne kritike. Mnogi so jim očitali pomanjkanje sočutja, a pri tem se moramo vprašati, ali je prav, da ima politika dobrih namenov prednost pred politiko reševanja človeških življenj. Jim Molan, zgoraj omenjeni general in snovalec avstralske mejne politike, pravi, da je varovanje meja moralno upravičeno. Glede na uspeh mu kaj drugega kot prikimati niti ne moremo.

Žiga Korsika