Namestnik glavnega urednika nemškega Bilda Timo Lokoschat je danes objavil komentar, v katerem navaja deset dejstev (resnic) o palestinski Gazi, za katere ne želi nihče slišati. “Tisti, ki gledajo, morajo imenovati tudi tiste, ki so povzročili trpljenje, in tiste, ki ga brezvestno izkoriščajo za svoje namene,” je zapisal v uvodu.
Njegova dejstva (resnice) objavljam v celoti.
(1) Hamas želi, da je prebivalstvo v Gazi lačno
Pretekli teden se je zgodilo nekaj zanimivega: Izrael je prvič od izbruha vojne hrano dostavil neposredno prebivalcem Gaze; ne da bi pomoč izročil Hamasu. Reakcija: histerična jeza teroristov in njihovih simpatizerjev, celo grožnje s smrtjo vsakomur, ki si je drznil sprejeti kruh, testenine in moko.
Zakaj? Ker se je večmilijonski poslovni model zamajal. Hamas že desetletja bogati s humanitarno pomočjo, preprodajo hrane po visokih cenah in s tem financira terorizem in bogatenje svojih voditeljev.
Poleg tega so tisti, ki so lačni, v medijih učinkovitejši. In lažje je z njimi manipulirati. Dejstvo, da so celo predstavniki ZN kritizirali to oskrbo brez Hamasa, še enkrat dokazuje, kako globoko sega tudi njihova sokrivda.
(2) Nemčija je soodgovorna za katastrofo v Gazi
Zahodni svet je podpiral Hamas, medtem ko so teroristi neovirano spremenili obalni pas v območje terorizma. Ni bila skrivnost, da je Hamas izkopal na stotine kilometrov predorov in lociral štabe v bolnišnicah, vrtcih in stanovanjskih stavbah.
In kaj je storila Evropa? Še naprej je vestno nakazovala milijarde evrov humanitarnim organizacijam, ki so bodisi gledale stran bodisi so se strinjale s takim načinom delovanja Hamasa. Rezultat: Hamas se je lahko v miru pripravil na 7. oktober. Humanitarni bianco ček za terorizem.
(3) Logika Hamasa je: več trpljenja, boljše je
Trpljenje palestinskih otrok je najmočnejše orožje Hamasa proti Izraelu. Zato so se teroristi vkopali med njimi in jih uporabljali kot živi ščit; zato si želijo, da bi njihovo prebivalstvo stradalo. Ker vedo, kako deluje Zahod: večje, kot je trpljenje palestinskih civilistov, večji je pritisk na Izrael. Prav zato je treba Gazo osvoboditi izpod oblasti Hamasa.
Ali to pomeni, da Izrael deluje brezhibno? Seveda ne. Ali je mogoče ostro, celo zelo ostro kritizirati izraelska vojaška dejanja in vlado? Da, seveda! Nešteto izraelskih strokovnjakov in politikov počne prav to, s to razliko, da predlagajo alternative in ne kažejo s prstom le z varne razdalje. Ne, Izrael ne počne vsega prav. Toda razlika med njim in Hamasom je v tem, da Izrael dejansko želi storiti pravo stvar.
(4) Tisti, ki pozivajo le k “premirju”, dajejo Hamasu možnost oddiha
Kancler Friedrich Merz, zunanji minister Johann Wadephul in drugi zahtevajo, da Izrael začasno ustavi napade. Sliši se civilizirano, a je cinično. Vsak premor pomeni, da si Hamas lahko opomore, reorganizira, popravi predore in načrtuje naslednji 7. oktober. To ni mirovna strategija; to je zagotovilo za teror. Kdor tega noče videti, živi v udobnem berlinskem mehurčku. Strukture so tam, volja do uničenja je tam in žal je tu tudi mednarodna naivnost. Brez razlastitve Hamasa ne bo nikoli trajnostne obnove Gaze, nikoli dostojanstvenega življenja in blaginje za prebivalstvo.
In če Izraelu ne bo dovoljeno končati vladavine terorja na palestinskih ozemljih, bo to moral storiti nekdo drug.
(5) Zahod nima načrta za Gazo – le zahteve do Izraela
Lahko je pozivati k premirju. Kje je načrt za Gazo od Merza, Wadephula in drugih? Kaj se bo zgodilo, če se bo Izrael umaknil? Hamas bo ostal na oblasti in – kot nekateri zahtevajo – morda bo za svoj teror celo nagrajen z lastno državo. Kakšna entiteta bi to bila? Zagotovo ne druga riviera, ampak Kabul ob Sredozemlju. Demokracija: nezaželena. Pravice žensk: izbrisane. Sobivanje: nikoli predvideno.
In ne, v Gazi se ne dogaja “genocid”. Izrael namreč noče izbrisati palestinskega ljudstva, želi uničiti teroristično organizacijo, ki grozi z drugim holokavstom. Gaza bi lahko bila kot Tel Aviv: moderna, odprta in polna življenja. Namesto tega je območje talcev, ki ga nadzoruje kult smrti. Isti islamizem, ki ubija v Evropi in propagira “kalifat kot rešitev”.
(6) Hamas zmaguje v informacijski vojni
Vojaška bitka je le ena fronta. Druga je medijsko utemeljena, čustvena in ideološka. In na tej stopnji je Hamas žal zmagovalec. Ker mnogi zahodni mediji še vedno sprejemajo Hamasovo “ministrstvo za zdravje” kot svoj vir, čeprav to vedno znova širi vojne laži. Ker se za vsako smrt civilista brez dvoma krivi Izrael, četudi ni dokazov, kot se je nedavno zgodilo z domnevnim izraelskim “pokolom” pred centrom za pomoč. Ker mnogi mediji tukaj celo nekritično navajajo “Hamasovo civilno zaščito”.
To Nemcem nakazuje, da islamistični teroristi ščitijo svoje civiliste, čeprav je resnica ravno nasprotna; propagandna zmaga za Hamas.
(7) Talci – odstranjeni iz razprave
Hamas še vedno drži skoraj 60 talcev – vključno z Nemci. Mučijo jih, zlorabljajo in slabo ravnajo z njimi. Vendar so oni in številni umorjeni skoraj popolnoma izginili iz javne razprave. Ker kažejo, kdo je začel to vojno – in zakaj se Izrael bori.
(8) Hamas ni prebivalstvo? Žal je bolj zapleteno.
“Hamas ni ljudstvo” – to se sliši pomirjujoče, a pogosto gre za samoprevaro. Desetletja indoktrinacije s strani režima, ki ohranja intelektualno zapuščino nacionalsocialistov, so imela svoj učinek. Celo malčki v šolskih igrah vadijo, kako umoriti Jude ali se razstreliti. Veselje nad pokolom 7. oktobra ni bilo spodrsljaj. Prebivalstvo je pogledalo stran ali pa se je navdušeno pridružilo umoru. Gaza potrebuje več kot le hrano. Potrebuje osvoboditev. Razstrupljanje. Politično denacifikacijo; kot Nemčija po letu 1945.
(9) Arabski svet ne pomaga – in nihče se ne vpraša, zakaj
Medtem ko je Izrael pod pritiskom in se od njega pričakuje, da se bo moral moralno opravičiti, Egipt, Jordanija, Savdska Arabija in drugi ostajajo tiho. Nobenega upora proti Hamasu. Nobenega sprejema beguncev. Nobenih resničnih pobud za mir. Arabska solidarnost se konča na (dobro zavarovani) meji. Ker točno vedo, s kom imajo opravka – s Hamasom. Toda Zahod raje opazuje Izrael, kot pa da bi stopil na prste lastnim “partnerjem”.
(10) Muslimanske žrtve so pomembne le, če je vpleten Izrael
Milijoni muslimanov so bili ubiti – v Siriji, Iraku, Iranu, Jemnu, Nigeriji, Afganistanu, Mjanmaru in na Kitajskem. Pa vendar ni nobenih demonstracij. Nobenega protesta. Nobenega bojkota. Nobenih hashtagov. Šele ko so vpleteni Judje – kot branilci lastne države – to postane globalni vzrok za ogorčenje. To selektivno ogorčenje se razgali: Ne gre za človekove pravice. Gre za Izrael.
Jože Biščak, Kavarna Hayek