Prav zanimiv je bil pogled na lepo rumeno šolo, umirjeno je ždela tam za lipami, nekaj začudenja so povzročala sredi zime odprta okna, skozi katera so otroci spuščali padala, narejena iz plastičnih vrečk. Ne, niso ostali sami v razredu in nagajali, medtem ko bi bil učitelj kjerkoli. Učitelj je bil lepo v učilnici, ob skupini učencev, ki so iz epruvet izpustili neko penečo tekočino, nato pa vneto nekaj zapisovali v kariraste zvezke. To je bil projekt Tempus, ki ga je zasnoval danes žal pokojni dr. Ferber s Pedagoške fakultete.
V devetdesetih letih so šole z velikim zanimanjem poprijele za omenjeni projekt, ki je uvedel začetno naravoslovje na zanimiv način- učenci so se predvsem učili pri poskusih v naravi. Vsi so se veselili pouka naravoslovja na razredni stopnji, učenci in učitelji. Prenova učnih načrtov v uvajanju devetletke je bila najbolj uspešna ravno pri naravoslovju tudi v preostanku osnovne šole do zaključka devetega razreda.
Lahko smo veseli za uspehe naših učencev
Danes nas lahko veseli uspeh naših učencev, ki so se pri bralni pismenosti in znanju matematike povzpeli v prvo petnajsterico držav OECD, potem ko smo beležili nekaj dolgih neslavnih ciklov podpovprečja predvsem pri bralni pismenosti. Z naravoslovjem nikoli ni bilo tako- že od začetka uvrstitve na mednarodne lestvice primerjav je naravoslovje pri naših učencih kotiralo visoko in to zlasti zaradi projekta Tempus.
Manj razveseljujoče je dejstvo, da so pa prav ti učenci, ki so tako napredovali pri bralni pismenosti ali matematiki, kar nesrečni in nemotivirani za delo pri teh predmetih. To nasprotje pa je zelo kritično, saj je dober uspeh pri predmetu lahko napovedovalec nadaljnje kariere učenca.
Kolikšna je vrednost kakovostnega znanja v gospodarstvu?
Tu trčimo zopet ob občutljivo področje naše družbene stvarnosti – kolikšna je dodana vrednost kakovostnega znanja v gospodarstvu, če nismo prav prepričani, ali so kompetence, ki jih pridobi posameznik v nadaljnjem šolanju res tiste, ki jih trg potrebuje. Kako široko je znanje in kako fleksibilna je množica izobražencev, da se lahko v relativno hitrem času prilagodi nenadnim spremembam potreb trga glede na to, kako majhna ekonomija smo in kako negotove so lahko finančno gospodarske okoliščine ob vseh svetovnih pretresih.
Univerza bi morala poskrbeti, da študent pridobi širok temelj, na katerem gradi bodoče poklicne kompetence. Pospešen tehnološki razvoj in spremembe povzročijo, da so znanja hitro zastarela in ključna kompetenca, ena od sedmih evropskih, je učiti se učiti. Tako imenovane mehke kompetence so tiste, ki študenta osebnostno obogatijo, mu dajejo možnosti za razvoj novih znanj. To pa pomeni, da se univerza ali kampus ukvarja s študentom, ga vključuje v različne obštudijske dejavnosti, ga socialno vključuje in mu podeljuje nove odgovornosti. Tak študent bo bolj intelektualno gibek, bolj empatičen, smisel vsega, kar počne, mu bo bolj jasen.
S šolajočimi se je potrebno ukvarjati na vseh področjih
In morda bi tudi učenci v osnovni šoli, ki so danes uspešni, zraven pa nesrečni prav zaradi teh predmetov, laže zadihali, če bi jih naučili videti smisel v tem, kar delajo. Kar pomeni, da se je potrebno veliko ukvarjati s šolajočimi, tako na strokovnem, kot tudi na duhovnem in socialnem področju. Da je to uspešen pristop, kažejo uspešne ameriške univerze z uvrstitvijo na lestvico uspešnosti. Če zaključim, kakor sem začela, z lestvico: danes smo uspešno preplezali šele prvi klin. Če želimo biti ambiciozni, bomo inovativno in vztrajno nadaljevali našo pot.
Mojca Škrinjar