Če kdo, potem Slovenci vemo, kako je videti začaran krog: kapital – javno mnenje – oblast – kapital … Lastnik monopolističnih medijev, ki nimajo konkurence, je tudi lastnik javnega mnenja. Če so njegovi mediji ideološko ozko profilirani in sovražno nastrojeni do drugače misleče manjšine, lahko brez težav vzpostavi ideološko ozko profilirano javno mnenje, ki je sovražno razpoloženo do vseh še tako skromnih poskusov kritičnega razkrivanja resnice. V takem okolju ni težko vzpostaviti ideološko ozke profilirane oblasti. S tem, ko ta oblast nadzira lastništvo teh medijev, je krog sklenjen. Če pa pri tem nadzira še ideološko plat šolstva, kulture in novinarstva, postane javno mnenje, ki je edini garant demokracije, največja žrtev tega “circulus diaboli”.
V prejšnjem režimu so bile stvari preproste. Centralni komite je neposredno obvladoval vse elemente tega kroga in s tem javno mnenje. Če je kdo preveč razmišljal s svojo glavo, je bil tako ali drugače kmalu ob njo. Celo s pomočjo uslužnega sodstva.
Po padcu režima in pojavu svobodnih volitev je ta “avantgarda” lahko preživela le tako, da je v novih okoliščinah ponovno vzpostavila omenjeni krog. Zato je hitro lastninila osrednje časopise, tistim, ki niso sposobni preživeti na trgu, pa je zagotovila trajni finančni vir. Če ne z državnimi, pa z nekdanjimi udbovskimi viri, kot na primer v okviru sistemske korupcije v zdravstvu.
Kako torej v teh razmerah ohranjati patološko izkrivljeno javno mnenje, ki edino omogoča primat avantgarde? Kako, če ni mogoče prepovedati kritičnih spletnih strani? Kako, če par zaposlenih ljudi v skromnih prostorih nekega nadstropja redno oddaja konkurenčen televizijski informativni program? Kako, če permanentna revolucija s pregonom oporečnikov in prepovedjo oddajanja ni več mogoča? S temi vprašanji so se ukvarjale že prejšnje leve vlade. A šele Šarčeva ima pogum, kako v t. i. demokratični Sloveniji s pomočjo circulus diaboli zatreti kritično misel.
Končno pa je nastopil sam predsednik vlade in storil to, česar doslej ni upal noben še tako zadrt levi predsednik. Podjetjem, ki so v državni lasti, je na svoj način ukazujoče sugeriral, naj v teh motečih medijih ne oglašujejo. Najprej so torej javnost pregnetli z mislijo, da so ti mediji glavni izvor sovražnega govora, kot je Goebels prepričal Nemce, da so Židje izvor vseh težav. Za totalitarno oblast so nato ukrepi jasni in opravičljivi.
Premier, ki očitno gradi na opisanem circulus diaboli, dobro ve, da te finančno skromne medije lahko prizadene že z ukinitvijo oglaševanja. Tega spoznanja mu ne zamerimo. Zelo pa mu zamerimo, da pri tem uporablja državna podjetja. Ta podjetja namreč niso njegova, ampak so last vseh državljanov. Tudi desnih. Zlorabljati državno lastnino v svoje politikantske namene pa je skrajno sprevrženo početje.
V naslednji fazi lahko pričakujemo, da bo premier od državnih podjetij “pričakoval”, da bodo oglaševali le v Mladini in drugih režimskih medijih ali celo financirali propagando zanj in njegovo stranko. Morda bo tudi nacionalno TV in celo državno sodstvo smatral za svoj vrtiček in jima namigoval, kaj in kako naj delata. Končno manjka samo še zahteva, da vsi zavodi in nevladne organizacije pridobijo certifikat Legebitre, če želijo biti deležni javnih sredstev.
Zdi se, da je novi premier že takoj na začetku padel v druščino “Novega razreda”, za katerega je že pred več kot šestdesetimi leti rekel Milovan Đilas, da državno lastnino smatra kot svojo osebno lastnino.
To pa za Slovenijo ne pomeni nič dobrega!
dr. France Cukjati