Da se bo Milanu Kučanu državni dodatek k pokojnini povišal za tisoč evrov, če si bodo funkcionarji za tri razrede povišali plačo, je bil daleč najbolj bran članek Spletnega časopisa v letu, ki se izteka. Pa tudi sicer je Kučan zaznamoval leto. Njegovi politični dediči so po nepričakovanem porazu na volitvah poslancev vladali državi z manjšinsko vlado, ki je sredi leta ostala brez pomoči Levice Luke Meseca iz opozicije. Jim pa, kot je že pogosto v zgodovini levosredinskih vlad, iz opozicije še pomaga Zmago Jelinčič s SNS, ki pa je ostal brez poslanke Lidije Ivanuša. Prestopila je k SDS. Jelinčičevi poslanci in poslanke so na podoben način v preteklosti migrirali v skoraj vsakem mandatu.
Ob zgodbi o Kučanovi pokojnini, ki se na koncu ni povišala kot plače zaposlenim v javnemu sektorju, je pa dober simbol mini antireforme pokojninskega sistema, ki so jo uzakonili vladajoči in bo obveljala z novim letom, so bile najbolj brane nedeljske kolumne, v katerih sem opisoval težave vladanja Marjana Šarca. Tudi tiste z lepo Natašo, ki je bila nekoliko mimo pravil in za najprej precej visoko plačo poleti nenadoma zaposlena na Sovi. Še vedno ni povsem jasno, kako je uslužbenki občine Škofljica, ki je bila na bolniški, nenadni karierni skok uspel. Dogajanje je, kot še številne nenavadnosti kar vlada Šarec, razkril novinar Bojan Požar.
Preostali tisk je sčasoma Požarjeva odkritja prepisoval in objavljal odzive, vmes pa so odpuščali novinarje (Delo) in se poskušali združevati (Večer in Dnevnik), bolj malo pa raziskovali in delali. Vsaj po tem, koliko je bilo objavljenih odmevnih zgodb, ki bi imele resne posledice. So pa politiki tisku po novem letu znižali obdavčitev.
Erjavec izstopal po odmevnosti
Med politiki v Šarčevi vladi je po odmevnosti izstopal Karl Erjavec, ki se bo januarja v Desus na kongresu boril, da bi se obdržal na vrhu. Povsem zanesljivo to ni, ker je bil DeSUS ob SMC Mira Cerarja in SLS Marka Zidanška največji poraženec parlamentarnih volitev leta 2018. Zidanšek je odstopil takoj. Cerar se je umaknil čez leto, ko je SMC izgubila še evropske volitve. Erjavec se še drži. Junija je šef Desus prestal celo interpelacijo. Za odstavitev Erjavca z vrha ministrstva za obrambo je bilo takrat 35 poslancev, podprlo ga je le 39. Leto pa je Erjavec zaznamoval s tem, da je tri mesece po imenovanju nenadoma odstavil poveljnika sil slovenske vojske Miho Škerbinca, ki ni bil prorusko usmerjen. Pa tudi z ostrimi spori s šefom komisije za nadzor obveščevalcev Matejem Toninom (NSi), ki je ugotovil, da je Erjavec, da bi se znebil Škerbinca, uporabil kar vojaško obveščevalno službo in to nezakonito.
Precej burne odnose sta Erjavec in Tonin imela tudi ob preverjanju arbitražnega uspeha naše države, ko je tisk na Hrvaškem in v Srbiji objavil posnetke pogovorov arbitra Jerneja Sekolca in predstavnice zunanjega ministrstva Simone Drenik, te objave so bile še v času prejšnje vlade Mira Cerarja (SMC), v kateri je bil Erjavec zunanji minister.
Med Bratuškovo in Vilfanom
Zunanji minister je Erjavec prvič postal v drugi vladi Janeza Janše, ko je ob nižanjih privilegijev in pravic politikov in sicer varčevanju levim in liberalni strankam iz opozicije Kučanu uspelo ubraniti dodatek, ki ga zakon od takrat daje le in samo nekdanjemu šefu partije iz prejšnjega sistema. O tem dodatku veliki mediji zelo redko pišejo. Če že, pa predvsem o neto vsoti, ki je videti manj spotakljiva. Ubranili so Kučanu ta dodatek leta 2013 politiki, ki so danes oblast. Ne le iz SD, ki jo je nekoč, ko se je imenovala še zveza komunistov, Kučan vodil. Dopolnilo je predlagala in odločno zagovarjala predvsem Pozitivna Slovenija Kučanovega prijatelja ljubljanskega župana Zorana Jankovića, v kateri je bil takrat Brane Golubović, ki je danes vodja poslanske skupine LMŠ Marjana Šarca. V PS je bila tudi zdaj infrastrukturna ministrica za težave Kolektorja in šefica SAB Alenka Bratušek, pa tudi vodja poslanske skupine SAB Maša Kociper. Da o velikem preiskovalcu SDS in Janeza Janše Janiju Möderndorferju, ki je trenutno v SMC, niti ne govorim.
Zraven je bil celo Peter Vilfan, ki je pozneje prestopil k Erjavčevem DeSUS, tam zrihtal privilegirane pokojnine športnikom in športnim delavcem, a potem ni postal premierov državni sekretar, ker smo v medijih opozorili na njegove zasebne posle, ki so mu jih v DZ v več mandatih dovolili, da bi se lahko naglo vrnil nazaj v svoj poklic. Ko res ni bil izvoljen za poslanca, pa se ni vrnil, namesto tega je pol leta prejemal nadomestilo, ker si kot bivši poslanec nikakor ni mogel najti službe. Izgubil jo je na koncu še pri premieru, ki ga je celo že zaposlil.
Na posnetku sta nekdanja predsednika republike Milan Kučan in Danilo Türk na slavnostni seji državnega zbora ob obletnici plebiscita, ko je opozicijski podpredsednik Jože Tanko (SDS) opisal manj svetle plati delovanja države v zadnjih desetletjih, tudi to, kako je sodstvo v državi nedotakljivo in dela, kar hoče, resen zunanji nadzor je ukinjen, vladavine prava pa ni. Da je ta ocena o sodstvu lahko precej točna, v Spletnem časopisu opozarjam že dalj časa.
Dejan Židan ni slabo igral
Zadnji dogodek, ki kaže, da se sodstvo vrača v preteklost, so prikrivanja, kdo je sodil in kakšna je bila sodba za rop migrantu Aliju Safiniju, ki je osumljen, da je po prihodu iz zapora posilil dve študentki, ki ju je srečal na Metelkovi. Posilstvi je že prej javnosti prikrivala policija. Objavila pa novinarska ekipa Dnevnika. A brez imena Ali Safini, ker ga je oblast prikrila. Varujejo zasebnost kršilcev zakona. Prikrivanje podatka, kdo je sodil, je običaj iz časov socializma, ko so bili praviloma vsi sodniki člani Zveze komunistov, niso pa takrat skrivali, ali so sploh sodili in kdo je obsojen. Še posebej zanimivo postane, če vemo, da je migrantu iz Maroka pred leti sodila nekdanja soproga pravosodnega ministra Aleša Zalarja (LDS) Mojca Kocijančič. To je tisto, česar ne smemo vedeti. To je zasebno. Ali bo kritika na sodišča in politiko kaj vplivala, bomo še videli. Drugo leto.
Pozitivna novost leta, ki se izteka v politiki, pa je, da je bila prvič, kar imamo državo, prenovljena dvorana državnega sveta, ki ga vodi Alojz Kovšca. To je bila zadnja dvorana v poslopju parlamenta, ki je ostala nedotaknjena iz socializma. Zasluge za to, da ni več povsem zanemarjena in zapuščena, ima tudi predsednik DZ Dejan Židan (SD), ki na posnetku igra kot glasbenik ob otvoritvi.
Peter Jančič, Spletni časopis