Volitve za ameriškega predsednika se bližajo in čeprav smo v zadnjem času predvsem osredotočeni na predsedniške debate in Trumpovo okužbo s covid-19, se vsake toliko pojavi kak članek, ki nas spomni, da obstaja možnost, da Joe Biden postane predsednik. Ker je doslej bilo že veliko empirične evidence, da Biden svojega uma nima več dovolj pod nadzorom, se postavlja smiselno vprašanje, kdo bo zares vladal, če zmaga. To vprašanje si je v kolumni v The Spectatorju zastavljal tudi Fredy Gray.
V The Spectatorju je izšel članek Fredyja Graya, v katerem razmišlja o tem, kdo bi ZDA lahko zares vladal, če zmaga Joe Biden, z ozirom na to, da omenjeni očitno ni več pri optimalnih kognitivnih močeh, potrebnih za opravljanje takšne funkcije.
Gray v članku špekulira, da bi predsednikovanje Joeja Bidna najverjetneje pomenilo obnovitev Obamove administracije. To pomeni povratek Susan Rice, Johna Kerryja in Michele Flournoy na takšne ali drugačne funkcije v administraciji.
Ga bodo med mandatom zamenjali?
Z ozirom na to, da si je Donald Trump kmalu po izvolitvi zadal, da spremeni mnoge mednarodne dosežke Obamove administracije, Gray domneva, da bi lahko prišlo do “povračilnih ukrepov”, od “iranske pogodbe”, pa vse do ponovnega pristopa k pariškemu sporazumu in veliko blažje obravnave Pekinga. Starost Bidna in njegove vedno bolj ogrožene kognitivne kapacitete potrjujejo domneve nekaterih konzervativcev, da bi Bidna že kmalu po izvolitvi lahko zamenjala Kamala Harris in z njo še radikalnejši del ameriške demokratske levice. Joe Biden navkljub vsemu na trenutke deluje kot centrist ali vsaj nekoliko levo od centra, kar je poleg antipatije do Trumpa, ki ga goji določen del ZDA, tudi dokaj močan faktor za to, da bi se bili Američani pripravljeni sprijazniti z izvolitvijo, blago do vedno bolj, dementnega predsednika.
Svoj članek pa zaključuje s spoznanjem, da volitve za ameriškega predsednika kljub vsemu, vsaj praviloma, ne prinašajo zmag izzivalcev brez lastne vizije Amerike in po tej plati Joe Biden povsem pogori. Ob svojih lastnih deficitih s seboj prinaša obnovitev Obamove administracije, s tem a tudi Obamove vizije sveta. Za nekatere očitno kljub vsemu dovolj dobro ali dovolj ne – katastrofalno.
Aleš Ernecl