Če kaj, je pernata vlada v deželici na sončni strani Alp tragikomedijo povzdignila na višjo raven. Pri tem je najbolj zaslužen kar elektrogenij, ki se ta čas dela, da je premier mile nam domovine. Začetek najnovejše tragikomedije sega v čas, ko mu je očka po partijski liniji zrihtal vodenje državnega elektrokolhoza, genij pa je kmalu ustanovil še zasebno podjetje, prek katerega je sklepal posle tudi s kolhozom, katerega šef je bil.
Tako si je poleg mastne plače in še bolj mastnih bonusov za izredne poslovne dosežke − kot je recimo prodaja desetletne proizvodnje električne energije po bolj ali manj dumpinških cenah − v žep stlačil še nekaj svežnjev ekstrabankovcev.
Kasneje je po partijski liniji celo napredoval in postal predsednik vlade ter s tem tudi šef vseh državnih kolhozov, se pravi nadkolhoznik, in biznis njegovega zasebnega podjetja teče še bolj gladko kot poprej. Idilo je zmotila nebodijetreba opozicija, ki je stvar spravila v javnost, in elektrogenij se je znašel v zadregi. Takoj so seveda vskočili varuhi njegovega lika in dela ter začeli zadevo spinati, češ da je bila formalno direktorica njegova žena, tako da ni nič narobe. Delno drži, a lastnik podjetja je vseeno elektrogenij, kar je dokazal s tem, da je ženo, potem ko jo je med rjuhami zamenjal z novejšim modelom, brcnil tudi z direktorskega položaja, kar pomeni, da je šef on.
Geniju v bran so stopili tudi učeni pravniki, in kot je razumeti njihovo globokoumno razglabljanje, lahko nadšef državnih kolhozov z le temi posluje, proti zakonu bi bilo le, če bi posloval z vlado. Kaj naj zdaj to pomeni? Da bi kršil zakon le, če bi ministrom ukazal, naj od njega kolektivno kupijo elektriko, ker pa tega (kolikor vemo) ni storil, pa je vse čisto? Tako smo priča še ene v nizu tragikomedij aktualne vlade, ki razkraja našo družbo, še posebej pa je tragično, da je ljudstvo postalo tako apatično, da se elektrogeniju in njegovi tolpi ni bati, da bi pristali tam, kamor spadajo − za rešetkami ali pa vsaj na smetišču zgodovine …
Bogdan Sajovic