Osrednja proslava ob 35. rojstnem dnevu domovine je ponudila ogledalo, v katerem sta se na enem odru izrisali dve povsem različni Sloveniji. Praznovanje bi moralo biti trenutek globokega poklona državi in generaciji, ki je pred petintridesetimi leti brez jamstva, a z neizmerno vero, stopila na pot samostojnosti. Namesto dostojanstva pa smo dobili ideološki teater globoke države.
Milan Kučan je na prsih ponosno razkazoval rdečo zvezdo, relikt premaganega sistema, pred katerim smo pobegnili, ne pa simbole države, ki jo slavimo. Predsednica republike pa je oder zlorabila za cenen politični obračun z drugače mislečimi in državljanom pokroviteljsko žugala, da nižji davki menda niso zanje. Izžvižgali so jo, in upravičeno. Kdor narodu pridiga zviška, naj se ne čudi, ko mu ljudstvo nastavi ogledalo.
To je čisti odmev zloglasnega Dolančevega reka: »Vsem mora biti jasno, da smo pri nas na oblasti mi, komunisti, kajti če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, vendar temu ni tako in nikoli ne bo.« Ta virus tranzicijske levice se aktivira vsakič, ko oblast izgubi Kučanov klan. Takrat se na ukaz prebudi ulična vojska nevladnikov z Jenullom na čelu in zlorabljeni sindikati, ki pod levo vlado spijo, pod desno pa instantno stavkajo.
A na istem odru je stala tudi druga Slovenija. Tista ponosna, državotvorna, ki gleda naprej in se zaveda, da smo si samostojno državo izborili sami in da njen edini lastnik ni nobena partija, ampak narod, ki je nehal čakati na dovoljenje. Slovenija, v kateri bodo znova cenjeni delo, znanje in poštenost, in ki jo bomo prihodnjim rodovom predali boljšo, kot smo jo prejeli. Ko gledamo mlade, ki danes ponosno prevzemajo vrednote osamosvojitve, je jasno, da je rdeča zvezda le še bleda preteklost na srajci prvega predsednika, ta mladina pa naša svetla prihodnost. Slovenija je naša, ne njihova. In velika bo toliko, kot je bil velik pogum, ki jo je ustvaril.
Dominik Štrakl