“Nikakor mi ni jasno, zakaj nekateri nasprotujejo določbam interventnega zakona in zakaj te spremembe označujejo kot spremembe za bogate, če to ne izhaja iz zakona. Ta zakon je pozitivna sprememba in zato ga je treba glasovati ZA njegovo uveljavitev,” v zvezi z Zakonom o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije, ki mu nasprotujejo sindikalne centrale, vključno z nevladniki in levim političnim polom, poudarja davčni strokovnjak mag. Ivan Simič.
Odkar je bil v parlamentarni postopek vložen interventni zakon, lahko poslušamo očitek, da gre za zakon za bogate, in opozorila, da ta prinaša milijardni manko v proračunu. S to oceno se nekdanji direktor FURS-a Ivan Simič ne strinja. Ocenjuje, da lahko ta znesek znaša med 200 in 300 milijonov evrov. “Kar pa je približno toliko, kolikor je proračun izgubil s prenosom prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja v obveznega, pa se zaradi tega nihče od sedanjih kritikov ni razburjal in se še zmeraj ne razburja. Če pa k temu dodamo še zvišanje plač v javnem sektorju, za katere še danes ne vemo, ali gre za 1,3 milijarde ali za dve milijardi ali tri milijarde minusa v proračunu.”
V zakonu ne vidi darila bogatim
Simič poudarja, da je zakon prebral v celoti in da v besedilu ne najde darila bogatim, “saj gre za ureditev oziroma ureditve, katere bi že morali imeti, ne pa da se uvajajo šele sedaj”. Preden je v svojem zapisu na blogu začel pojasnjevati, čemu podpira uveljavitev zakona, je v zvezi s pričakovanim očitkom, da ima sam interes v zvezi s tem zakonom, pojasnil, da to drži v delu, ki določa, da če se upokoji in nadaljuje z delom, to prinaša polno pokojnino, ne pa 40-odstotne oziroma 20-odstotne. “Toda če izhajam iz ureditev v preostalih 26 državah EU, potem se lahko vprašamo, zakaj je Slovenija edina država, kjer ni možno delati in prejemati polne pokojnine.” Ker se pri nas dogaja, da tisti, ki se upokojijo in prenehajo z delom, prejmejo polno pokojnino, ostalim, ki pa se odločijo za nadaljevanje dela, pa se jim navkljub dodatnemu vplačevanju v proračun vzame pridobljena pravica (60 % oziroma 80 % pokojnine), zagovarja prepričanje, da se tukaj vrši kršenje ustavne pravice do enakosti.
Interventni zakon ne posega v plače v javnem sektorju
V luči pozivov Sindikata za šolstvo in drugih sindikatov javnega sektorja k podpori referendumu o zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije Simič izpostavlja, da “interventni zakon NE posega v plače v javnem sektorju in NE vsebuje nobene določbe, ki bi zniževala plače v javnem sektorju ali ustavljala napredovanja”. “Zakon prav tako NE vsebuje zamrznitve izvajanja plačne reforme v javnem sektorju,” je ob tem tudi jasen. Kritike glede načina sprejemanja zakona v obliki “omnibus” se davčnemu strokovnjaku ne zdijo utemeljene. Spominja, da je najvišje sodišče v državi glede Zakona za zmanjšanje neenakosti in škodljivih posegov politike ter zagotavljanje spoštovanja pravne države, ki ga je pripravil Inštitut 8. marec, prišlo do zaključka, da “izbira načina noveliranja ni predmet ustavnega urejanja in spada v polje proste presoje zakonodajalca”. “Zakaj danes odgovorni menijo drugače, ne vem in ne razumem.”
Ko gre za zakon o dohodnini, pravi, da kot primerne ocenjuje spremembe pri normiranem s. p. Pripombo ima le na višino normiranih odhodkov. Sam namreč zagovarja poenostavitev, “to je eno stopnjo višine normiranih odhodkov, ne pa tri, kot je sedaj predlagano”. A to je mogoče urediti tudi naknadno, pravi. Strinja se z znižanjem stopnje dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem s 25 % na 15 %, saj meni, da bo to dolgoročno gledano, zlasti ob sklepanju novih najemnih pogodb, prispevalo k znižanju najemnin. “Se pa strinjam, da bo pri obstoječih najemnih pogodbah ta razlika ostala najemodajalcem, razen če najemnik ne bo vztrajal pri dodatku k najemni pogodbi in s tem pri prilagoditvi višine najemnine glede na spremembo zakona o dohodnini,” je ob tem pristavil. Primeren se mu zdi tudi predlog 5-odstotne stopnje dohodnine od dohodka iz oddajanja stanovanja ali stanovanjske hiše v najem rezidentu, ki vzdržuje vsaj enega otroka do dopolnjenega 18. leta starosti, če s tem otrokom dejansko prebiva v tej nepremičnini in ima v njej prijavljeno stalno prebivališče, ali rezidentu do dopolnjenega 30. leta starosti, ki v tej nepremičnini dejansko biva in ima v njej prijavljeno stalno prebivališče. S tem se namreč prispeva k znižanju najemnin za mlade.
V zvezi z očitki na račun 6.a člena (“Najvišja osnova za obračunavanje in plačevanje prispevkov za socialno varnost za vse zavezance in za vse prispevke po tem zakonu mesečno znaša 7.500,00 evrov. Če osnova za obračunavanje in plačevanje prispevkov presega znesek iz prejšnjega odstavka, se prispevki obračunavajo in plačujejo od zneska 7.500,00 evrov.”), da naj bi ta prinašal darilo bogatim in rušil solidarnost pri plačevanju socialnih prispevkov, Simič opominja, da je višina pokojnine navzgor omejena. To pa po njegovih besedah pomeni, da ti z visoko plačo ne bodo nikdar deležni pokojnine v višini, ki bi jim pripadala glede na višino bruto plače in glede na višino plačanih pokojninskih prispevkov. Za ostale socialne prispevke pa pravi, da velja podobno.
“Kritiki te spremembe trdijo, da se s tem ruši solidarnost, kar ne drži, saj je do 7.500,00 EUR dovolj solidarnosti, nad tem zneskom pa je še dodatna dohodnina. Kritiki pozabijo povedati, da vsi tisti, ki ne bodo plačevali prispevkov za socialno varnost nad zneskom 7.500,00 EUR, bodo plačevali dohodnino po stopnji 50 % od zneska davčne osnove nad 7.500,00 EUR, ki jo predstavlja znesek socialnih prispevkov, ki jih ne bodo plačali, saj se za ta znesek poveča njihova bruto plača. To pomeni, da se 50 % socialnih prispevkov, ki ne bodo plačani nad mejo 7.500,00 EUR, vrne v državni proračun prek dohodnine,” je davčni strokovnjak pojasnil v nadaljevanju in dodal, da obstaja pričakovanje, da bodo delodajalci v prihodnje v primeru uveljavitve pri sklepanju novih pogodb upoštevali to dejstvo in da bo to posledično privedlo do znižanja zneskov bruto plač. Ker ima kar 18 držav članic EU od 27 neko vrsto zgornje meje za obračunavanje socialnih prispevkov, ga preseneča tolikšno nasprotovanje takšni ureditvi.
Trditve o prisilnem upokojevanju po uveljavitvi zakona so predmet zavajanja
Ker interventni zakon prinaša polno pokojnino ob delu za tiste, ki želijo delati še naprej, lahko poslušamo očitek, da naj bi se s tem delavce prisililo, da se upokojijo, čeprav bi še radi naprej delali. Tovrstne trditve so po njegovem pretirane oziroma predmet zavajanja. Opominja, da je junija letos po upokojitvi delalo 3,37 odstotka vseh upokojencev. “Tistih, ki prejemajo 40-odstotno pokojnino, jih je delalo 17.435 oziroma 2,65 % vseh upokojencev, in tistih, ki prejemajo 20-odstotno pokojnino, jih je delalo 4.709 oziroma 0,72 % vseh upokojencev. Kot lahko vidimo, se za nadaljevanje dela, kljub temu da izpolnjujejo pogoje za upokojitev, v času, ko ni prisilnega upokojevanja, odloči zgolj 3,37 % upokojencev,” je ob tem pojasnil.
Sicer pa opominja, da interventni zakon določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati po zakonu, ko delavec izpolni pogoje za pridobitev starostne pokojnine (starost 60 let in 40 let delovne dobe ali 65 let in najmanj 15 let delovne dobe). Najpozneje 90 dni pred dnem izpolnitve pogoja za upokojitev ima delavec možnost, da predlaga nadaljevanje z delom. V roku 30 dni mora delodajalec sprejeto odločitev sporočiti, če pa se tega roka ne drži, se delovno razmerje nadaljuje brez prekinitve in pod enakimi pogoji. “Če se delavec ne strinja z odločitvijo delodajalca, da ne želi nadaljevati dela z delavcem po izpolnitvi pogojev za upokojitev, lahko delavec v 30 dneh od pisnega odgovora delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Torej ne drži, da bodo delavci, ki želijo še delati, avtomatsko ostali brez dela,” je jasen in opominja, da se pozablja, da smo sicer pri nas priča prisilnemu upokojevanju pri sodnikih in notarjih. Ti se namreč morajo upokojiti do konca leta, v katerem dopolnijo 70 let.
V luči očitka o nastanku minusa v pokojninski blagajni pa Simič izpostavlja, da če noben upokojenec ne bi nadaljeval z delom in bi se vsi upokojili, bi imela pokojninska blagajna identične odhodke, kot jih bo imela sedaj, ko še naprej delajo in jim bo z interventnim zakonom pripadala cela pokojnina. “Če bi vsi, ki sedaj delajo in prejemajo 40 % ali 20 %, prejeli 100-odstotno pokojnino, bi to pomenilo cca 240 milijonov višji odhodek iz pokojninske blagajne, ampak to je znesek, ki jim pripada v vsakem primeru. Če se odločijo, da po upokojitvi ne bodo delali, bodo prejeli to pokojnino, če pa še naprej delajo in prejemajo polno pokojnino, pa s svojim delom in plačevanjem prispevkov za socialno varnost in dohodnine polnijo proračun,” še dodatno pojasnjuje.
Ne more razumeti kritik na račun znižanja stopnje DDV za določeno vrsto hrane in energente
Simič pozdravlja tudi rešitev z malim s. p., zlasti za tiste, ki želijo začeti z dejavnostjo in na začetku ne bodo imeli dovolj visokih prihodkov; interventni zakon namreč določa najnižje zavarovalne osnove za samozaposlene in kmete. “Zavarovalna osnova za zavarovanca, pri katerem letni prihodek ne preseže letne minimalne plače, ki znaša 17.782,56 EUR, se določi največ v višini 45 % minimalne letne plače,” pri čemer pa velja, da je mogoče ta ukrep koristiti enkrat za obdobje dveh let. Ker se mu zdi prav, da nekdo po 40 letih plačevanja prispevka za dolgotrajno oskrbo le-tega ne plačuje več po upokojitvi, pozdravlja spremembo, ki uvaja, da se od pokojnin konkretnega prispevka več ne plačuje. “S spremembo zakona o davku na dodano vrednost je predvideno znižanje stopnje DDV z 9,5 % na 5,0 % za določeno vrsto hrane in meni kritike v zvezi s to določbo niso jasne in jih ne razumem. Podobno velja tudi za začasni ukrep znižanja stopnje DDV za energente z 22,0 % na 9,5 %,” še pravi Simič.
Ž. N.