Nedavno tega so nadzorniki odstavili in pregnali iz Luke Koper predsednika uprave Draga Matića in člana Andraža Novaka ter Ireno Vinček z argumenti, ki so v posmeh njihovim zagovornikom. Stojanu Čeparju, delavskemu direktorju in četrtemu članu uprave, pa so očitno prizanesli, kar zbuja vtis, da so ga s tem kupovali, ali pa niso hoteli preveč dražiti delavcev, in bi zato od njega pričakovali, da iz solidarnosti do odstavljenih članov uprave sam odstopi. Ob izjemnih poslovnih rezultatih, ki jih je Luka dosegla z rastjo tovora in predvsem z najvišjim deležem dobička na zaposlenega in najvišjim kapitalskim donosom v državi, nas Lidia Glavina, predstavnica SDH kot večinskega lastnika Luke, ter prvi nadzornik Luke Rado Antolovič poskušata poneumljati z ničemer utemeljeno floskulo, “da bi lahko Luka poslovala še boljše.”
Prav tako na trhlih nogah stoji tudi očitek luški upravi o nedopustnem poslovanju Luke z “izvajalci prometnih storitev” (IPS), to je posredniškimi podjetji, ki zagotavljajo Luki del potrebne delovne sile. Kajti vlada je poskušala odstaviti luško upravo že pred stavko sredi leta 2016, ko sporni IPS-i niso še nikogar motili. Poleg tega revizorji, ki jih je vlada po stavki nagnala nad Luko, niso odkrili nezakonitosti pri poslovanju Luke z IPS-i, ampak zgolj določena tveganja, ker so se pač morali na nekaj obesiti. Končno je sistem poslovanja prek IPS-ov star že več desetletij in zaradi tega ni nihče odstavljal ne Koreliča, ne Časarja, ne koga drugega za njima. Tudi sindikat je s tem sistemom kar shajal, zato se mu zdaj, ko je uprava padla v nemilost, ni treba preveč trkati po prsih s svojo delavsko solidarnostjo. Dopuščam možnost, da je prišlo pri posameznih posrednikih do izkoriščanja delavcev, neplačevanja prispevkov, zlorab ipd., kar je treba sankcionirati in odpraviti. Ni pa to stvar luške uprave, ampak predvsem problem spornega posredniškega podjetja. Sicer pa je sistem poslovanja prek posrednikov prisoten tudi v drugih pristaniščih, ker se na ta način lažje prilagajajo nihanju obsega tovorov. In končno je ravno sedanja uprava pokazala posluh za ta problem, prekinila sodelovanje z enim od IPS-ov (ENCON) ter pripravila program redne zaposlitve podnajemnih delavcev, in sicer 200 v prihodnjem letu, v naslednjih pa še okrog 500.
Prava ozadja obračuna vlade z luško upravo
Nesporazumi med vlado in luško upravo so se pojavljali predvsem ob nezreli izjavi ministra Gašperšiča, da drugega tira na relaciji Koper – Divača Slovenija ne bo potrebovala še 30 do 40 let. Pa ob fiasku, ki ga je minister doživel s sporno študijo OECD, ki jo je logistična stroka raztrgala, kot tudi ob prvem neuspelem amaterskem poskusu kandidiranja za evropska sredstva za izgradnjo drugega tira. Napetosti so nastajale tudi zaradi zavlačevanja ministrstva pri potrjevanju razvojnega programa Luke, pri izdajanju soglasij za izvajanje posameznih del v pristanišču in pri dodeljevanju novih potrebnih manipulativnih površin. Luka, skupaj s stroko, ni podprla niti ponesrečenih ministrovih projektov javno-zasebnega partnerstva za izgradnjo drugega tira in tretjega pomola, ki so vsi, eden za drugim, klavrno propadli. Kot tudi ni pokazala nobenega navdušenja nad vladnim projektom drugega tira in se zato tudi ni aktivno vključila v referendumsko kampanjo. Luka se je tudi odločno uprla pritiskom za revizijo koncesijske pogodbe in poskusu vključitve novega koncesionarja v koprsko pristanišče. Vlada ima neporavnane račune z luško upravo tudi zaradi pekočega poraza, ki sta ga Cerar in njegova stranka doživela ob luški stavki. Še več, nekdanji predsednik luške uprave Bruno Korelič je tedaj v Primorskih novicah (9. 6. 2016) Cerarja razgalil in postavil na laž. Cerar je namreč ob obisku luške uprave pred stavko dejal, »da so z rezultati poslovanja in vizijo razvoja zadovoljni … in da ni razlogov za zamenjavo, dokler dobro delajo in ustvarjajo dobre poslovne rezultate«. Istočasno pa so pri novačenju članov za novi nadzorni odbor Koreliču “namignili, da je zamenjava nujna zaradi nekooperativnosti uprave z večinskim lastnikom, to je vlado”. Tudi v zvezi z morebitno vključitvijo novega koncesionarja je Cerar ob obisku luške uprave dejal, da so se “enotno dogovorili, da ne iščejo novega koncesionarja za pristanišče, temveč najustreznejšo obliko financiranja projekta” (namreč javno-zasebnega partnerstva za drugi tir in tretji pomol – op. av.). Istočasno pa naj bi tedaj Gašperšič ponujal naokoli koncesije potencialnim investitorjem za drugi tir in tretji pomol.
Prispevek občine Koper pri odstrelu luške uprave
Po podatkih medijev se je nad Luko pognala tudi občina Koper, npr. z nekajletnim vlaganjem pritožb v zvezi z domnevno okoljsko neprimernostjo podaljšanja prvega pomola, pa čeprav je podaljšanje predvideno v Državnem prostorskem načrtu, ki je dobil tudi potrebno okoljevarstveno soglasje. Kar je tržaški Il Piccolo privoščljivo in z mastnim naslovom pokomentiral, »da je občina Koper naredila harakiri«. V posmeh temu početju pa je Gašpar Gašpar Mišič v Delu (15. 11. 2017) brez sramu priznal, “da Boris Popovič ne nasprotuje razvoju Luke Koper in da bo družba lahko podaljšala prvi pomol, ko bodo krmilo Luke prevzeli dovolj usposobljeni ljudje”. Boris Šuligoj pa je prav tako v Delu (27. 11. 2017) še drugače razgalil ta ozadja, ko je poročal, da se je Matić pritožil na SDH, ker je “prvi nadzornik od njega zahteval, da ugodi županu Popoviču, ki terja sponzoriranje nogometnega kluba Koper, in da naj Luka podpre kampanjo pred referendumom o drugem tiru”. Kar vse nam govori o tem, da je ubogi Matić kriv predvsem zato, ker se ni znal gibati na tem pokvarjenem političnem parketu, ker ni sklepal gnilih kompromisov, in ker se ni zavedal, s kom ima opravka. Tako novi upravi ne preostane drugega, kot da pohlevno klecne pred vsem, kar zahteva in počne vlada, tudi pred njenimi neumnostmi, in da med prvimi razvojnimi ukrepi sprejme sklep o sponzoriranju bankrotiranega koprskega nogometnega kluba, kar bo očitno rešilo vse nakopičene razvojne zagate pristanišča. Hkrati mora tudi rezervirati sredstva za visoke odškodnine, ki jih bo treba plačati pregnanim članom uprave zaradi vandalskega odnosa do njih. Slovenska javnost pa se bo zaprepadena spraševala, komu neki smo naredili kaj slabega, da moramo prenašati to parado političnega sprenevedanja in laži, ki spodkopava sleherno zaupanje v politiko in ustvarja eno samo veliko in nepopravljivo gospodarsko škodo.
Milan Gregorič