Afera Trenta se je pravno pričela v času tretje Janševe vlade, ko proti njemu kot predsedniku vlade ni uspela nezaupnica in so centri moči z vložitvijo obtožnice zagnali instrumentalizirano pravosodje. Pred tem pa je zgodbo pred volitvami v državni zbor leta 2011 medijsko sprožila sedanja poslanka in nekdanja novinarka RTV Mojca Pašek Šetinc. Sojenje pa se danes dogaja v času političnih turbulenc in celo morebitnih predčasnih volitev. Podobnosti s propadlim sodnim konstruktom Patria tako niso naključje.
Afero Trenta je že pred osemnajstimi leti začel tožilec Boštjan Valenčič, ki je zadevo najprej pospeševal, nato pa zavlačeval, seveda ob pomoči preiskovalne sodnice Irene Topolšek. Informacijo o tem naj bi preko “dežurnega botra” KUL Gregorja Golobiča sporočil nihče drug kot Hinko Jenull, tožilec, ki je “čisto slučajno” tudi oče voditelja kolesarskih protestov Jaše Jenulla.
Leta 2005 je Janša ob nakupu stanovanja prodal posestvo v Trenti, znano pod nazivom Tonderjeva domačija. Posestvo se nahaja v Zgornji Trenti tik ob Soči in meri skupaj več kot 15 tisoč kvadratnih metrov. Nekaj let kasneje so “preiskovalci” iz vrst globoke države ugotovili, da bi lahko z lažnimi podatki o vrednosti pred javnostjo dokazovali, da je Janša podjetju IMOS, ki je posestvo kupilo, prodal “podrtijo”, zanjo pa iztržil kupnino, ki naj bi močno presegala realno vrednost – pač zaradi dejstva, da je bil takrat predsednik vlade, kar naj bi pomenilo, da je zlorabil svoj položaj. Akterji afere Trenta so to naredili tako, da so preko sodišča najemali cenilce toliko časa, dokler niso našli “ustreznih”, to pomeni takih, ki so ocenili, da je bila domačija s posestvom leta 1992 vredna več kot trinajst let pozneje, ko je Janša posestvo prodal. Kar je glede na vlaganja v posestvo v tem času povsem nelogično.
Afera je bila vedno priročna ob “pravem času”
Politično se je afera začela leta 2011, ko je o zadevi Trenta najprej začela poročati novinarka Mojca Pašek Šetinc (navodila ji je očitno dostavljal kar njen mož, sicer politik propadle LDS Mile Šetinc, v ozadju pa je delovala še Damjanićeva Ninamedia, seveda z namenom, da na volitvah tistega leta oblast prevzame Zoran Janković. Ker pa Janković ni postal premier, pač pa je ta funkcija znova pripadla Janši, je v začetku leta 2013 prišlo do znamenitega premoženjskega poročila KPK (tedaj jo je vodil Goran Klemenčič, kasnejši pravosodni minister v Cerarjevi vladi), ki je obremenilo Janšo. Poročilo je imelo konkretne politične posledice, saj je Janševa vlada padla s pomočjo konstruktivne nezaupnice, premierka pa je postala Alenka Bratušek. In kaj je Janši očital Klemenčič? Zapisal je, da je bilo posestvo s tremi objekti neposredno ob bregu reke Soče leta 2005 vredno zgolj enajst tisoč evrov, medtem ko ga je Janša prodal za kar 130 tisoč evrov, kar je dvanajstkrat več.
Leta 2013 se je začela tudi uradna sodna preiskava zadeve Trenta, tako rekoč hkrati z zadevo Patria. Očitno so akterji političnega podzemlja resno računali, da bo Janša obsojen tudi v zadevi Trenta in da bo to pomenilo konec njegove politične kariere. V začetku preiskave pa se je načrt sfižil, saj je prvi cenilec vrednost posestva ocenil zelo podobno, kot je vrednost znašala ob prodaji. Zaradi tega je bila sodnica nezadovoljna, prav tako tožilec Valenčič, ki ga je iz ozadja usmerjal “ata” Jenull. Naročala sta nove cenilce, vse dokler se ni našel eden, ki je zapisal, da je bila Tonderjeva domačija leta 2005, v času največjega razcveta nepremičninskega trga takoj po vstopu v Slovenije v EU in v času gospodarske konjunkture, vredna praktično manj kot leta 1992, ko jo je Janša kupil. Tožilstvo naj bi potem le-to zadnjo, z vsako logiko skregano cenitev cenilcev iz slovenskega združenja cenilcev, katerega predsednik je nekdanji funkcionar stranke SD, napisalo v obtožnico. Na pomoč so poklicali celo celjskega tožilca Stanislava Pinterja, da je tajno odredil preiskavo Janševega premoženjskega stanja.
Spomnimo tudi, da je v začetku afere svetovalec tedanjega predsednika Danila Türka Boštjan Lajovic peljal na Tonderjevo posestvo prvo ekipo RTVS, mediji pa so nato vztrajno objavljali fotografije podrtije, ki je na mestu treh stavb nastala potem, ko novi lastnik zaradi stečaja ni popravljal streh na objektih in prav tako ni krčil grmovja na travnikih in njivah, ki so se zato zarasli. In seveda je vrednost posestva zaradi tega padala. Toda v knjigah in tudi na spletu je mogoče najti številne fotografije Tonderjeve domačije od leta 1952 dalje. Tako je v knjigi z naslovom “Trenta in Soča; doline, gore in ljudje” objavljenih kar nekaj fotografij enega najboljših slovenskih krajinskih fotografov Jake Čopa, tudi fotografija Tonderjeve domačije, posnete v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, na kateri se lepo vidi, da jo sestavljajo tri samostojne stavbe – očitno so cenilci eno od njih celo spregledali. Po tistem, ko je bilo posestvo prodano, je bila na obeh stanovanjskih objektih še streha (na gospodarskem je bila porušena), v njih pa sta bili kmečki peči. No, mediji pa so v glavnem ves čas objavljali fotografije iz časa, ko je bilo posestvo zapuščeno in slabo vzdrževano.
C. Š.