Mogoče se spomnite prizora iz lokala za hitro hrano v filmu Prosti pad. Tistega dne William Foster (Michael Douglas) ´nataknjen´, češ da je burger na reklamni fotografiji drugačen od burgerja, ki ga je dobil na krožnik. Najbrž ste tudi sami že doživeli, da je burger (ali pa kaj drugega) v reklami nekaj povsem drugega, kar vam je bilo ponujeno. Temu se v postmodernističnem novoreku pravi – dezinformacija. Ampak zaradi nje se danes skoraj nihče ne razburja. Potrošnik ve, da mu oglaševalec ponuja dezinformacijo; oglaševalec ve, da potrošnik to ve, a se ne bo pritožil; potrošniške organizacije se s takimi ´malenkostmi´ ne ukvarjajo.
No, beseda “dezinformacija” je tudi najpogostejša beseda bruseljskega akta o digitalnih storitvah (DSA), na podlagi katerega v Sloveniji nastaja Zakon o izvajanju uredbe (EU) o enotnem trgu digitalnih storitev. Težava je, da sploh ni nikjer opredeljeno, kaj naj bi dezinformacije bile. A prepričani ste lahko, da reklamna slika slastnega in hrustljavega burgerja (ki se v lokalu čudežno spremeni v potlačen kruh z mesom in gnilobnim listom solate) ni bila mišljena kot dezinformacija, ampak so mišljena politična in ideološka stališča in mnenja, ki odstopajo od usmeritve Evropske unije (EU) in aktualnih nacionalnih vlad. In birokracija Evropske unije je danes usmerjena v vrednote liberalne demokracije, kar pomeni, da utegne biti vsako konservativno stališče označeno kot dezinformacija.
Že kar malo sem utrujen od opozarjanja, da DSA pomeni neposreden udarec svobodi govora (in svobodi nasploh), a slovenski zakon prinaša še nekaj bolj zlohotnejšega – digitalno ovaduštvo. V Evropi že poznamo primere spletne policije (Londonska metropolitanska policija), ministrica za digitalno preobrazbo Emilija Stojmenova Duh pa želi, da bi Agencija za komunikacijska omrežja in storitve RS (AKOS) kot pooblaščeni organ za izvajanje zakona vzpostavila omrežje “preverjenih raziskovalcev in zaupanja vrednih prijaviteljev”, ki bi očitno krožili po spletu in oprezali za dezinformacijami oziroma, kot je zapisano, “nezakonitimi vsebinami”. Tole pa že spominja na čase totalitarnih režimov, ko je politična policija (Udba) prek mreže ovaduhov oprezala za ideološkimi ravnanji, dejanji in mnenji državljanov. AKOS bo torej prevzel vlogo Udbe, “preverjeni raziskovalci in zaupanja vredni prijavitelji” pa vlogo mreže Udbovskih ovaduhov. AKOS ima že izkušnje “vrhovnega progresivnega cenzorja”: lani je od Nova24TV zahteval, da mora umakniti del oddaje Kdo vam laže, poskušal je tudi ukiniti oddajo Faktor na TV3, ki jo vodi Aljuš Pertinač. Tudi za “preverjene raziskovalce in zaupanja vredne prijavitelje” lahko ´ugibamo´, kdo neki le bodo. To bodo tisti, ki imajo ´izkušnje´ z ovajanjem (denimo filozof Boris Vezjak) ali tisti, ki se navdušujejo nad cenzuriranjem drugih (denimo Domen Savić). Kakšno so po vaše ljudje, ki zaradi drugačnih ideoloških pogledov ovajajo druge?
Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni
Profesor za evropsko pravo Matej Avbelj sicer pravi, da ni razloga za preplah ali histerijo ter da ne gre za nikakršno spletno policijo. Kot ga je mogoče razumeti, naj bi bili nameni Evropske komisije in ministrstva za digitalno preobrazbo, ki konkretizira določbe akta EU, dobre. Ne verjamem. Pot v pekel je vedno tlakovana z dobrimi nameni. In ti akti in zakoni so namenjeni temu, da se prepreči kakršnakoli kritika oblasti ali onemogoči javno objavo drugačnega mnenja, kot ga ima prevladujoča ideologija ali politika.
Se spomnite, kako so progresivna politika in prevladujoči mediji pred volitvami v ZDA trdili, da prenosni računalnik s kočljivo (tudi pornografsko) vsebino ni last Hunterja Bidna, sina aktualnega ameriškega predsednika. Tovrstna namigovanja so označili za dezinformacijo (lažno novico in teorijo zarote) in celo dosegli, da so družbena omrežja informacije o tem blokirala. No, kasneje se je izkazalo, da je ´dezinformacija´ o prenosnem računalniku še kako resnična informacija. Danes je v nasprotju s prebujeno progresivno ideologijo, če trdiš, da sta spola dva. Glede na morebitne cenzorje in ovaduhe, ki jih predvideva zakon, bo taka trditev lahko označena za dezinformacijo. Hočem reči, da bo lahko oblast katerokoli resnično informacijo označila za dezinformacijo in jo na podlagi zakona umaknila s spleta. Ravno zato je ta zakon nevaren in tudi neustaven.
Da smo si na jasnem. Predlog zakona, o katerem navdušeno govori Emilija Stojmenova Duh, ni namenjen, da zaščiti državljane (uporabnike), da bodo na spletu varni pred “nezakonitimi vsebinami”, temveč ima nalogo (vključno z DSA), da zaščiti interese vladajoče elite. Tudi zato pojmi niso jasno definirani, sam koncept akta in zakona je dvoumen. Kot tak oblastnikom omogoča, da pojme in vsebine interpretirajo, kot si želijo (po lastnih ideoloških preferencah), ter jih uporabijo za pretvezo utišanja kritikov na spletu.
Kavarna Hayek