»Takoj ko levica pride na oblast, vse zalije s svojim kulturnim marksizmom, knjigami in študijskimi programi. To pa ne velja za desnico, saj ji manjka kulturni projekt, ker se ukvarja le z gospodarstvom in infrastrukturo. Čas je, da se to spremeni,« meni avtor knjig o kulturnem marksizmu in venezuelski disident Alejandro Peña Esclusa.
Alejandro Peña Esclusa je inženir, pisatelj, analitik in politični svetovalec. Kot pionir prvih protestov v svoji državi proti čavističnemu režimu je bil eno leto zaprt v zaporu El Helicoide, ki je znan po mučenju, in je zdaj politični izgnanec. Strokovnjak za forum Sao Paulo in vpliv kulturnega marksizma je avtor več knjig o teh temah, v intervjuju pa govori o svoji zadnji knjigi z naslovom Klasična umetnost in kulturni marksizem.
Pravkar ste izdali novo knjigo. Ni prva o kulturnem marksizmu, vendar v tej knjigi izhajate iz drugačnega pristopa.
Tako je in navdušen sem nad tem delom, ki je že izšlo v španščini, angleščini, kmalu bo izšlo v portugalščini, naslednji teden pa ga bom predstavil na Madžarskem. Obstaja veliko obsodb progresivizma, znanega tudi kot kulturni marksizem ali t. i. vokizem, vendar moj prispevek ni namenjen le boju proti njemu, temveč tudi ponudbi alternative. Ni dovolj opredeliti, kaj je kulturni marksizem, in reči »ne« ideologiji spolov ali multikulturalizmu. Treba je tudi doreči, kakšna je kulturna ponudba desnice. To sem predstavil v tej knjigi in tudi predlagal možnosti politike za izvedbo tega kulturnega predloga.
V navezavi na to predlagate vrnitev h klasični umetnosti in glasbi, k najboljšemu, kar je ustvaril Zahod.
Da, saj se mora študent, preden konča študij, poučiti o preteklosti, mojstrih in začetnikih predmeta. Novi umetniki morajo svojo prihodnost utemeljiti s proučevanjem klasičnih avtorjev in z enakimi vrednotami ustvarjati nove predstave, kipe, slike, zgradbe itd. Klasična kultura ima vrednote. Prvi je, da Bog obstaja; drugič, človek je ustvarjen po njegovi podobi in podobnosti in torej ni inteligentna žival, ampak bitje z nesmrtno dušo; tretjič, obstajajo nespremenljive in večne univerzalne resnice, to je resnice, ki veljajo v vseh obdobjih in družbah in se ne spreminjajo. Resnice, ki so, kot je rekel Ciceron, zapisane v človeško dušo.
Te vrednote so prežete s klasično umetnostjo. To je treba poudariti, saj progresivizem izhaja iz antivrednot, ki so ravno nasprotne: Bog ne obstaja, ljudje smo inteligentne živali brez nesmrtne duše, resnice ne obstajajo, ampak so relativne. Na podlagi teh antivrednot, ki so tudi lažne, je zgrajena ideološka zgradba, katere vrh so ideologija spola in druge aktualne aberacije.
Umetnost civilizacije naj bi bila dokaz njenih dosežkov. Kot umetniško delo danes štejemo karkoli, le da ga nekdo tako dojema. To je čist in preprost vokizem.
Seveda, pri čemer je treba poudariti, da je vse to premišljen projekt levice. Čeprav so potekale različne pobude za rušenje krščanskih in zahodnih vrednot, začenši z Gramscijem, je bila najmočnejša šola mišljenja frankfurtska šola. Walter Benjamin in Theodore Adorno sta kot njena pripadnika spoznavala, da je umetnost temeljno orodje za uničevanje zahodnih vrednot, saj umetnost, kot pravi Frederick Schiller, lažje doseže srca ljudi prek čustev, zaradi česar je orodje indoktrinacije za dobro ali zlo.
Adorno v svoji knjigi o teorijah nove glasbe pravi, da je atonalna glasba Arnolda Schoenberga primerljiva z Beethovnovo. Samo prisluhniti moramo Schoenbergu in ugotovimo, da ni ritma, harmonije, lepote in primerjave z Beethovnom. Na Schoenbergovi osnovi je nastala šola, iz katere so izšli glasbeniki in arhitekti, ki so razvili iracionalno umetnost. Eden najjasnejših primerov te umetnosti je »pisoar« Marcela Duchampa. Gre za straniščni pisoar, nič več in nič manj, ki ga 500 umetnikov ocenjuje za najpomembnejše delo prejšnjega stoletja. Ta grdota je orodje za degradacijo vrednot in vnašanje pesimizma ter iracionalnosti v družbo, kajti če človeka prepričaš, da je pisoar umetniško delo, ga lahko prepričaš tudi v to, da obstaja sto spolov. Če umetnost izgubi koherentnost in postane iracionalna, izgubi tudi filozofsko misel.
Če je vse umetnost, postane umetnost brez pomena.
Seveda, vendar v antičnih časih ni bilo tako. Renesančni možje so bili znanstveniki in umetniki. Človek, kot je Brunelleschi, je potreboval 16 let, da je zgradil kupolo firenške katedrale, a tudi Michelangelova dela so trajala leta. Obstajali so skladnost, cilj, načrt, vse to je bilo povezano z vrednotami. Cervantesova ali Dantejeva literatura je izrazila, da Bog obstaja, da je človek ustvarjen po njegovi podobi in podobnosti ter da obstajata dobro in zlo. Moramo se lotiti klasike, pa naj bo to klasicizem, španska zlata doba ali italijanski cinquecento, jo proučevati, o njej poučevati mlade in na tej osnovi oblikovati politike za spodbujanje tega umetniškega izraza, ki je imel vrednote.
Na Madžarskem in Poljskem so bile stavbe iz žalostnega sovjetskega sloga obnovljene skladno s klasičnim slogom. To ustvarja veliko prijetnejša mesta za življenje. Je to tisto, kar v svoji knjigi predlagate za vsa umetniška področja?
Bili so časi, ko so bile lepota, dobrota in resnica manifestacije iste stvari. Lepota je orodje za povzdigovanje človeka in ima določene parametre, kot sta harmonija ali ritem. Ta mora biti naše orodje za boj proti kulturnemu marksizmu, kajti lepota daje človeku izkušnjo vzvišenega, božanskega. Antivrednotam je treba nasproti postaviti lepoto, ljubezen, dobroto in resnico, klasična umetnost pa združuje te štiri dejavnike. V svoji knjigi obravnavam različne manifestacije klasične umetnosti, začenši s Schillerjevo opredelitvijo lepote, nadaljujem z Dantejevo Božansko komedijo, ki je moralni program za človeka, nato pa se ukvarjam z literaturo in gledališčem, Shakespearom in Cervantesom, tudi glasbo – Mozartov Requiem, Verdijeva opera Nabucco in edina opera, ki jo je napisal Beethoven, Fidelio. Seveda tudi s sliko Atenska šola Raphaela Sanzia z zadnjim poglavjem, posvečenim Brunelleschiju in največji zidani kupoli na svetu. Po tem pregledu povzemam, da ima vsako od teh del zgoraj omenjene vrednote, iz katerih izhajajo vse druge, kot sta življenje in svoboda. Proti progresivizmu ponujamo ta zaklad, ki smo ga v naši zahodni civilizaciji pozabili.
Do te mere, da smo pozabili, kakšna je razlika med dobrim in zlim. Lahko umetnost naredi konec moralni gnilobi, ki razjeda Zahod?
Da, o tem sem prepričan, saj je klasična umetnost usmerjevalec morale, orodje za to, da krščanska morala ostane nedotaknjena. Klasična umetnost je način oznanjevanja lepote.
Upam, da bodo desničarske vlade prevzele vajeti v svoje roke in začele oblikovati kulturno politiko. Da bodo namesto indoktriniranja mladih s seksom, kot to počne levica, poučevali o lepoti, razliki med dobrim in zlim, da jih ne bodo, ko postanejo odrasli, manipulirali s pokvarjenostjo kulturnega marksizma.