Ivan Oman je velik človek. Državnik, skromen, preprost, pameten, razgledan, zvest in ljubeč družinski mož, oče in stari oče, rad je bral, bil je umirjen, kmet, borec za pravice in spoštovanje kmeta, prijatelj Slovenske vojske, iskalec resnice, ponosen kristjan in Slovenec, prijazen, spoštljiv sogovornik, blag v izrekanju sodb o drugih, ljubitelj umetnosti …
Ivana Omana sem osebno poznal več kot dvajset let. V tem času sva bila najprej somišljenika in politična sopotnika, sčasoma čedalje bolj prijatelja, ki sva skupaj razmišljala, kako narediti Slovenijo in svet lepša, bolj pravična. Njegovega življenja in dela ni mogoče na kratko opisati. Hvala Bogu sem z njegovo in pomočjo prijatelja Boštjana Furlana ter sodelovanjem Muzejskega društva Škofja Loka ob njegovi osemdesetletnici pripravil knjigo z naslovom Ivan Oman – glas ljudstva v prelomnem času.
Ivan Oman ni potreboval nobene funkcije, da bi bil velik. Je eden tistih ljudi, ki funkcijam dajo težo in ne eden od mnogih, ki šele s funkcijo dobijo težo in postanejo pomembni. Funkcijam in dogodkom, ki jih je sooblikoval, je dal močan osebni pečat. Napolnil jih je s svojo razsodnostjo, znanjem, bogatimi izkušnjami in človeško dobroto. Ivan Oman je bil državnik v najbolj plemenitem pomenu besede. Od nekdaj si je želel pravične države, ki bo utemeljena na pravičnem družbenem in socialnem dogovoru. Od šestdesetih let najprej je deloval v različnih kmečkih in političnih organizacijah na lokalni in državni ravni ter preko njih pridobil ugled in razpoznavnost, da je bil kasneje izvoljen na najpomembnejše politične položaje na državni ravni: predsednik Slovenske kmečke zveze (1988 – 1992), član predsedstva Republike Slovenije (1990 – 1992) in poslanec v Državnem zboru (1992 – 1996).
Ivan Oman je bil eden najbolj učenih ljudi, kar jih poznam. Njegova delovna miza je bila polna knjig. Področja zanimanja in poglobljenega poznavanja so se raztezala od filozofije, sociologije, politike, kmetijstva in zgodovine do ekonomije in marsikaj vmes. Na področjih, ki jih sam bolje poznam, me je navduševal s svojim jasnim zdravorazumskim vpogledom in razumevanjem. Prepričan sem, da je bilo tako tudi drugje.
Posebej je bil ljubitelj leposlovja, poezije in proze. V literaturi je našel lepoto, spodbudo za razmišljanje in globoke uvide v človekovo dušo, družbo in čase. Imel je poseben dar za enostavno, razumljivo govorjenje. Naj je govoril na shodu, na televiziji ali v osebnem odnosu. Stvari je znal povedati tako, da ga je vsak razumel. Zato so ga ljudje imeli radi, na shodih je bil deležen največjih aplavzov. Ko so ga ljudje gledali po televiziji, so govorili: »Tako je. Dobro je povedal!« Nekaj nečimrnih politikov, ki tega ne znajo, ga je zaradi tega gledalo malo postrani.
Bil je ljudski tribun, glas slovenskega naroda v prelomnih časih osamosvajanja. Janez Evangelist Krek našega časa. Od njega nisi slišal praznega govorjenja, kot je pogosto v politiki. Vsaka njegova beseda je imela svojo težo in utemeljitev. Jasne so mu bile zakonitosti javnega nastopanja. V mojih začetkih mi je dal kratek nasvet: “Počas’ in naglas. Veliko ljudi je vsaj malo gluhih.”
Ivan Oman ni govoril samo z besedami, učenostjo in izkušnjami, ampak tudi z zgledom. Na kmetiji je delal in imel redno zadolžitev, dvakrat na dan molžo okoli 60 krav, vse do zadnjega dneva, ko je še zmogel. Svoje ostale aktivnosti je podrejal tej osnovni službi. Njegova ljubezen in spoštovanje do žene Marije sta bila razvidna iz njunega odnosa in vsake njegove besede o njej in družini. Tako je bilo tudi po njeni smrti leta 2006. Spomnim se, kako je bilo ganljivo, ko je ženo Marico pospremil na zadnjo pot iz domače hiše. Izžareval je ljubezen in spoštovanje do otrok in vnukov, pa tudi do širšega sorodstva tako svojega kot ženinega. Pred hišo je postavil kapelico – znamenje, v znak svoje globoke vernosti in zahvale Bogu in Nebeški Materi Mariji.
Ivanu Omanu sem zelo hvaležen za polno podporo na treh družinskih referendumih (2001, 2012 in 2015). Ob prvem je bil pripravljen prevzeti tudi vodilno vlogo pobudnika referenduma. Pred dobrim mesecem sem bil zadnjič pri njemu na obisku. Iskreno se je razveselil. Imela sva poglobljen pogovor. Na svoj način, blago, me je okaral, da premalo berem, ko je ob nekaj, po njegovo temeljnih knjigah, ugotovil, da jih še nisem prebral. “A še nisi prebral? To je pa treba.”
Ob najinem zadnjem srečanju je bil miren, spravljen z bližnjimi, svetom, s seboj in Bogom. Pričakoval je sestro smrt in o tem sproščeno govoril. Hkrati je bil še vedno poln idej, kaj bi še rad prebral in novega izvedel. Pred kratkim je nakupil vsaj 10 kg novih knjig… Rekel je, da televizije več ne gleda, edino Radio Ognjišče je vsak dan poslušal. Rad je bral Družino, še posebej prilogo Slovenski čas.
Najino slovo je bilo prisrčno. Ko sva se poslavljala, so bile njegove zadnje besede: »Pa še kaj pridi…«. Imel sem namen. Zamudil sem, da bi ga še obiskal živega, bom pa celo življenje prihajal k čistemu studencu njegove misli in zgleda.
Vsem njegovim domačim izrekam globoko sožalje.