Raznolikost je ena od tistih novodobnih vrednot, ki jo predvsem progresivni krogi na Zahodu najintenzivneje izpostavljajo. Razlike med posamezniki in skupinami naj bi bile tako rekoč dobre same po sebi. To naj bi bilo nekaj, kar družbo bogati. Slavljenje raznolikosti je navadno povezano s prizadevanji za uveljavljanje takšnih ali drugačnih pravic družbenih manjšin – predvsem tistih, ki naj bi se jim dogajale krivice. Tisti, ki to poveličujejo, imajo po pravilu pozitiven odnos do migracij – ne glede na to, ali potekajo na zakonit ali nezakonit način.
Za vsako organizirano obliko življenja ljudi je značilna določena stopnja različnosti. Ne obstajata dva posameznika, ki bi bila po svojih lastnostih in značaju povsem enaka. Čim bolj je družba množična in čim bolj je svet povezan, tem bolj je izrazita raznolikost. V dobi globalizacije je to nekaj, kar lahko označimo za dejstvo sodobnega sveta.
Določena stopnja raznolikosti je nedvomno nekaj pozitivnega. Verjetno si malokdo želi živeti v družbi popolnega enoumja, kjer bi bili ljudje videti kot kloni drug drugega. Navsezadnje demokracija temelji na političnem pluralizmu, ki je izraz dejstva, da smo si ljudje različni v svojih potrebah, vrednotah, življenjskem slogu, načinu razmišljanja – in s tem tudi političnih preferencah. Z vidika delovanja demokracije je tako pomembno, da se ta raznolikost političnih preferenc odrazi na mestih, kjer se sprejemajo odločitve, ki zadevajo skupnost kot celoto; to pomeni, da imajo različni deli državljanskega telesa možnost, da prek svojih izvoljenih predstavnikov v okviru institucij političnega sistema soodločajo o najpomembnejših družbenih vprašanjih. Soočenje različnih idej, programov in zamisli na način argumentiranega dialoga praviloma vodi do racionalnejših in učinkovitejših sistemskih rešitev.
Kvote delujejo proti načelom individualne pobude
Problem kljub temu nastopi takrat, ko se začne raznolikost postavljati na nekakšen piedestal in ko v njenem imenu na “dirigističen” način vsiljujejo določene sistemske rešitve. Primer tega so različne kvote (denimo spolne kvote na kandidatnih listah političnih strank), ki skušajo prisilno doseči “primerno” zastopanost neke družbene skupine v določenih institucijah. Takšni poskusi delujejo proti načelom individualne pobude in individualne izbire kandidatov.
Zadevo je mogoče zastaviti tudi širše in se vprašati, ali je raznolikost vselej in povsod dejansko nekaj zaželenega. Odgovor je pozitiven, če imamo to v mislih v povezavi z enakostjo možnosti, in sicer v smislu, da lahko vsakdo deluje na nekem področju pod enakimi pogoji. Če pa imamo v mislih enakost rezultatov na način, da se nekomu podeli določena prednost samo zato, ker pripada določeni skupini, je odgovor negativen. Slednje je namreč v nasprotju z načeli meritokracije – o njenem zatonu smo pisali v eni od zadnjih kolumn.
Vključenost lahko povzroča tudi škodo
Z razvojnega vidika je v družbenem interesu, da se na najpomembnejše položaje rekrutirajo tisti, ki so najbolj usposobljeni, ne pa tisti, ki jim pripisujejo “ustrezne” okoliščine. Verjetno si želimo, da denimo zdravijo tisti, ki so najbolj kompetentni, in nas pri tem prav malo zanima, ali so ti “raznoliki”.
dr. Matevž Tomšič