[Analiza] Bodo Draghijeve reforme dale zagona večji konkurenčnosti EU?

Po tem, ko je pred dnevi predstavil svoje poročilo za izboljšanje konkurenčnosti Evrope je Mario Draghi v Evropskem parlamentu včeraj orisal svoj načrt: do izboljšanja konkurenčnosti si želi s tesnejšim sodelovanjem na ključnih področjih in obsežnimi vseevropskimi naložbami v skupne cilje. Cilji so več države, več intervencionizma, več socialne ekonomske politike ter manj ekonomskega liberalizma.

Draghi, avtor poročila o evropski konkurenčnosti, ki ga je zahtevala predsednica Evropske komisije, je dejal, da se mora EU osredotočiti na tri ključna vprašanja: zapolnitev vrzeli v inovacijah z ZDA in Kitajsko; razvoj skupnega načrta za povezovanje cilja razogljičenja s povečano konkurenčnostjo; ter krepitev varnosti Evrope in zmanjšanje njene odvisnosti od tujih gospodarskih sil.

Rast že 20 let slabi

“Rast produktivnosti v Evropi se že nekaj časa upočasnjuje. Pravzaprav že dolgo. Od začetka 2000-ih je bil BDP na prebivalca po PKM (prilagojen notranjim cenam) za približno eno tretjino nižji kot v ZDA – in približno 70 % te vrzeli je razloženo z nižjo produktivnostjo,” je opozoril Draghi in dodal, da bi se lahko vrzel s hitrim razvojem in širjenjem umetne inteligence še povečala. Približno 70 % temeljnih modelov umetne inteligence se razvija v ZDA in samo tri ameriška podjetja predstavljajo 65 % svetovnega trga računalništva v oblaku.

Razliko naredi digitalni sektor

Pri tem ugotavlja, da je razlika v rasti produktivnosti med obema gospodarstvoma v glavnem posledica tehnološkega sektorja in digitalizacije na splošno, če pa bi izključili tehnološki sektor, bi bila rast produktivnosti v EU v zadnjih dvajsetih letih enaka tisti v ZDA.

Draghi sicer pravilno ugotovi, da moramo znižati ceno energije in da se industrijski uporabniki energije v Evropi trenutno soočajo z veliko konkurenčno pomanjkljivostjo v primerjavi s svojimi vrstniki v ZDA, kjer so cene energije veliko nižje, a pri tem posledico vidi predvsem pri namestitvi novih zmogljivosti čiste energije in pomanjkanja naravnih virov. To seveda ni res, saj EU leži na enem največjih nahajališč naravne energije, le da jih zaradi naše “zelene” usmerjenosti ne smemo izkoriščati.

Obdavčitev energije je postala pomemben vir proračunskih prihodkov

Je pa vendarle pravilno identificiral težavo okoljevarstvenih dajatev kot proračunskega vira, ki se je začel zajedati v dohodke zasebnega sektorja: “Imamo tržna pravila, ki cene obnovljive in jedrske energije ne ločujejo v celoti od višjih in bolj nestanovitnih cen fosilnih goriv, ​​kar industriji in gospodinjstvom preprečuje, da bi v svojih računih zajeli vse prednosti čiste energije. In sčasoma je obdavčitev energije postala pomemben vir proračunskih prihodkov, ki prispeva k višjim maloprodajnim cenam. Te visoke cene povzročajo nižje naložbe v Evropi: lani je približno 60 % evropskih podjetij izjavilo, da so cene energije velika ovira za naložbe – kar je več kot 20 odstotnih točk več od odgovora ameriških podjetij,” je dejal.

Prednostna naloga skupne inovacije – še več intervencionizma

Izpostavil je tudi prehod od temeljnih raziskav do komercializacije idej. Med 10 najboljših na svetu ni evropskih inovacijskih grozdov in naše univerze se trudijo obdržati vrhunske talente. A odgovore na ta pereča vprašanja zopet išče v centralizaciji in skupnih evropskih načrtih, saj pravi, da mora EU raziskave in inovacije določiti kot skupno prednostno nalogo, kar bi vključevalo okrepljeno podporo temeljnim raziskavam, osredotočenim na akademsko odličnost, večji poudarek na prelomnih inovacijah in večjo zmogljivost za podporo novoustanovljenim podjetjem in pomoč pri njihovi rasti. Torej še več intervencionizma.

Zeleni prehod bi moral financirati zasebni sektor

Zaveda se, da so zeleni cilji tako dragi, da bodo potrebne ne le javne, ampak tudi zasebne investicije, a pri tem pravi, da bančni sektor ne bo imel dovolj denarja za finančno ogromne načrte, zato predlaga mobilizacijo zasebnih prihrankov “v obsegu brez primere” in daleč od tega, kar lahko zagotovi bančni sektor. Glavni način zbiranja potrebnih sredstev naj bi bil poglobitev evropskih trgov tveganega kapitala, delnic in obveznic. Seveda se poraja vprašanje, kaj bo privabilo tvegan kapital in delnice v času, ko evropske delnice in blue chip podjetja ne morejo tekmovati s kitajskimi in ameriškimi.

Obramba v spremenjenem svetu, kjer nekaterim ne moremo več zaupati

Paradigma, ki nam je v preteklosti prinesla blaginjo, je bila zasnovana za svet geopolitične stabilnosti, kar je pomenilo, da vidiki nacionalne varnosti niso igrali majhne vloge pri gospodarskih odločitvah. Toda geopolitični odnosi se zdaj slabšajo, ti premiki pa po Draghijevo od Evrope zahteva bistveno drugačen pristop do svoje industrijske zmogljivosti v strateških sektorjih, kot so obramba, vesolje, kritični minerali in deli farmacevtskih izdelkov. Od EU zahteva tudi, da zmanjšamo našo odvisnost od držav, ki jim ne moremo več zaupati, pri čemer naj bi bila ključna skupna ocena geopolitičnih tveganj in skupna zunanja politika. Osrednja tema tega razmišljanja je seveda Rusija.

Novi svet je vedno manj multilateralen in vedno bolj unilateralen

Draghi opozarja, da se soočamo z valom cenejšega in včasih tehnološko naprednejšega kitajskega uvoza. Najpozneje do leta 2030 se pričakuje, da bo letna kitajska proizvodna zmogljivost za sončne PV dvakrat večja od svetovnega povpraševanja, za baterijske celice pa bo vsaj enaka ravni svetovnega povpraševanja.

Obstajajo dokazi, da je del kitajskega napredka posledica znatnih stroškovnih subvencij, zaščite trgovine in zatiranja povpraševanja, ta del pa bo povzročil manjšo zaposlenost v naših gospodarstvih. Leta 2019 naj bi Kitajska porabila približno trikrat več za industrijsko politiko kot Nemčija ali Francija kot delež BDP, v dolarskem izrazu, prilagojenem PKM, pa je porabila približno desetkrat več kot obe državi skupaj.

To je sicer vse res, a Draghi pozabi povedati, da je velik del kitajskega napredka posledica zasebnih (tudi tujih) investicij, ne pa državnih subvencij.

Sicer pa Draghi na kitajske in ameriške konkurente predlaga tri odzive:

Torej niti ene ideje o deregulaciji trgov, le inštrumenti, ki jih lahko ponudijo države in EU.

Po razpravi odzivi različni

V razpravi, ki je sledila nagovoru Draghija, so se nekateri evropski poslanci strinjali z njegovo analizo, da mora gospodarstvo EU nujno spremeniti smer. Trdili so, da bi se morala EU osredotočiti na konkurenco in inovacije v ključnih panogah, skupaj z več javnimi in zasebnimi naložbami v socialne, zelene in digitalne preobrazbe, pri tem pa so rešitev videli v skupnih investicijah na ravni unije. Ta poslanska linija trdi, da je rast združljiva s čistimi inovativnimi tehnologijami in socialnimi naložbami, ki državljanom pomagajo prilagoditi svoje sposobnosti. Glede na socialistično usmerjenost evropske politike v zadnjem mandatu to ni nič čudnega. So pa drugi evropski poslanci vendarle pozvali k večji suverenosti in svobodnejšim trgom ter poudarili, da boj proti podnebnim spremembam sabotira gospodarstvo EU. Prihodnost EU politike bo odvisna od boja med tema dvema frakcijama.

Agenda konkurenčnosti, ki ustreza namenu, bi zahtevala letno financiranje med 750 in 800 milijardami EUR za projekte, pri tem pa nikomur ni jasno, od kod bo ta denar prišel – nemški tipično fiskalno konservativni politiki (tudi tisti na levi) so Dragihjev govor že kritzirali in jasno dali vedeti, da Nemčija zelenega prehoda in ambicioznega vseevropskega načrta za izboljšanje konkurenčnosti ne bo financirala, saj se spopada z lastno prazno blagajno. Prav tako je težko verjeti, da bodo tuji investitorji financirali projekte na kontinentu, ki že danes velja za nekonkurenčnega za razne oblike tveganega kapitala. Iz tega vidika je pismo bolj kot ne videti kot socialistično pismo božičku oz. tipični politični račun brez krčmarja. Resnične težave starega kontinenta pa ostajajo nerešene: in sicer da je prebivalstvo vse starejše, da je gopsodarstvo vse manj svobodno in da smo zaradi tega vsako leto bolj revni in manj konkurenčni. Draghijeva strategija identificira nekatere prave simptome, ampak napačno diagnozira bolezen – težave, ki so nastale zaradi prevelikih državni intervecij bi gladil tako, da predlaga še več državnih intervencij.

Mitja Iršič