Slovenija je bila po padcu komunizma daleč najbolj konkurenčna država v družbi postkomunističnih držav, ki so nastale iz bivše SFRJ in držav nekdanjega Varšavskega pakta. Slovenska prednost je bila ta, da smo že v bivši državi okusili zametke tržne ekonomije – v času vladavine Anteja Markovića smo sprejemali celo takšne reforme, ki bi jih trenutna oblast hitro proglasila za neoliberalne. Na krilih tega začetnega zanosa in navdušenja nad zahodnim kapitalizmom smo več kot desetletje lastne države veljali kot zgodba o uspehu, čeprav z nedokončano tranzicijo – večina velikih gospodarskih družb je bila še vedno v rokah države. Nato je prišla finančna kriza, ki je pokazala prave barve slovenske tranzicije.
Čas od prevzema oblasti s strani prvega “novega obraza”, ki je bil takrat še kolektivno telo (Pahor, Kresal, Golobič) pa do današnjih dni, ko je desnica skupaj v 15 letih vladala le 3 leta, je nekakšen simbolični datum, ko se je končala slovenska tranzicija v – gospodarsko – sodobno evropsko državo in se je začela stagnacija, ki traja še danes. V tem času so nas dohitele (in v nekaterih pogledih prehitele) Češka, Slovaška, Poljska, Madžarska in Estonija, ki so bile še pred dvema desetletjema v primerjavi z nami tretji svet. Kaj se je zgodilo?
Visok delež nekonkurenčnega državnega lastništva
Slovenija ni nikoli postala ekonomsko liberalna država. Poročila SDH kažejo, da so deleži države v večini velikih podjetij še vedno visoki – pogosto višji od 50 odstotkov. Slovenska vlada ima znatne deleže v ključnih podjetjih, kot so Petrol, Telekom Slovenije, Gen Energija, Slovenske železnice, Zavarovalnica Triglav in celo operira z največjo verigo hotelov v državi prek podjetja Sava Turizem. Po podatkih SDH država razpolaga z 10,3 milijarde evri gospodarstva, SDH uporablja z lastniškimi deleži več kot 50 različnih podjetij, pri tem pa je pomembno poudariti, da so državna podjetja po pravilu manj učinkovita in dobičkonosna od zasebnih – kljub temu, da država upravlja z več kot polovico slovenskih večjih podjetij, ta podjetja pa skupaj letno prispevajo okoli 15 do 20 odstotkov BDP. Za primerjavo: v Nemčiji je ta številka med 6 in 8 %, v Franciji med 12 in 15 %, na Švedskem med 5 in 10 %, v Avstriji med 8 in 10 %, v ekonomsko izredno liberalizirani Veliki Britaniji pa je manjši od 5 %. Tuja podjetja v Sloveniji naletijo na marsikatero oviro, ko se spopadajo z lokalnimi (neformalnimi) mrežami domačih igralcev, ki so pogosto povezani z državo ali pa kar v državni lasti. Slovenski potrošniki smo tako svojevrstni “ujetniki” lastnega etatizma.
Visoka obdavčitev dela
Prav tako so se reforme v zadnjih dveh desetletjih iz ekonomsko liberalnih spremenile v antireforme, ki dušijo gospodarstvo. Daleč največja težava je nenavadno visoka obdavčitev dela, saj je razlika med neto in bruto plačo v Sloveniji ena največjih v EU. Gospodarstveniki in ekonomska stroka že dolgo pozivajo slovensko oblast, da sprejme socialno kapico, ki bi delodajalcem omogočala, da visoko kvalificiranim strokovnjakom izplačajo višjo neto plačo. OECD Slovenijo že 15 let opozarja, da so plače v Sloveniji preveč obdavčene, kar duši mednarodno konkurenčnost gospodarstva. Janševa vlada se je te težave lotila z reformo zakona o dohodnini, po kateri bi delavec s povprečno plačo leta 2025 na svoj tekoči račun prejel tudi do 1500 evrov višjo neto plačo letno. Golobova vlada je takoj po prevzemu oblasti reformo izničila in s 1. januarjem 2023 prešla nazaj na stari sistem prekomerne obdavčitve dela, rekoč, da si fiskus ne more privoščiti 800 milijonov evrov izpada – v poganjanjih s sindikati javnega sektorja se je izkazalo, da si lahko privošči tudi več milijard, če je govora o spremembi enotnega plačnega sistema javnih uslužbencev.
Konkurenčnost tone
Konkurenčnost slovenskega gospodarstva že več let kaže znake stagnacije in celo nazadovanja. Na letošnji lestvici svetovne konkurenčnosti, ki jo objavlja švicarski inštitut za razvoj menedžmenta (IMD), smo izgubili štiri mesta (leta 2023 prav tako štiri) in se uvrstili na 46. mesto med 67 ocenjenimi državami, je poročalo Delo. Slovenija je manjše gospodarstvo, ki bi po vseh pravilih ekonomije moralo biti v prednosti, kar se tiče konkrurenčnosti gospodarstva – kar priča tudi seznam najkonkurenčnejših držav, kjer so izključno majhna, dinamična gospodarstva: Singapur, Švica, Danska, Irska, Hongkong, Švedska, Združeni arabski emirati, Tajvan, Nizozemska in Norveška. Od teh je še največja Nizozemska z le 17 milijoni prebivalcev.
Najslabši smo po poslovni učinkovitosti, kjer je Slovenija samo v letu 2024 izgubila deset mest in pristala na repu lestvice, raziskava pa je grajala tudi nizko vladno učinkovitost, pri tem pa je izpostavila nekonkurenčno poslovno zakonodajo in davčno politiko. Kar se tiče sposobnosti nadzornih svetov, da nadzirajo delovanje uprav podjetij, pa smo zasedli celo zadnje (67.) mesto!
Slovenija ni več konkurenčna
Predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak je za portal 24ur dramatično izjavil: “Nekatera največja mednarodna podjetja s področja informacijske tehnologije razmišljajo o selitvi na Hrvaško ali pa že zapirajo pisarne v Sloveniji in sedež selijo na Hrvaško. To je zame zadnji žebelj v krsti sporočila; Slovenija, nisi več konkurenčna.” Razložil je, da je NLB v Beogradu ustanovila podjetje NLB Digit; to je kapaciteta za razvoj skupine. “V njem je zaposlenih 100 inženirjev, ki imajo visoke neto plače. Če želiš te visoke neto plače plačati v Sloveniji, je strošek 2,5-krat višji. Tam šolski sistem proizvaja veliko število informatikov, pri nas naj bi bilo 250 vpisnih mest, tam jih je več kot 10.000.”
Takšna opozorila pa prihajajo praktično iz vseh sfer slovenskega gospodarstva. Delodajalci delavcem zaradi visokih davkov na delo ne morejo izplačati višjih plač.
Še bolj pomenljivo je dejstvo, da smo med vlaganji tveganega kapitala v Slovenijo povsem na repu lestvice.
Kot je razvidno z indeksa tveganega kapitala, se jasno nakazuje splošna tendenca tujih investitorjev – ti namreč Slovenijo vidijo kot odpadno državo, kamor se ne splača investirati oz. kjer je investiranje preveč tvegano.
Vlada sploh ne priznava, da problem obstaja
Kot v vsaki krizi je tudi tukaj pomembno, da si najprej priznamo, da težava sploh obstaja. Težko je težave reševati, če se pretvarjamo, da jih sploh ni. Po zadnjem nastopu predsednika vlade Roberta Goloba v parlamentu pa dobimo občutek, da se dogaja prav to; premier se je namreč s prirejenimi iz konteksta vzetimi podatki širokoustil, da so vsi kazalniki boljši kot pod Janševo vlado.
Pri tem ad hoc primerja povsem neprimerljive podatke med Slovenijo in EU ter kljub temu, da je bila rast v Janševi vladi višja, to rast povsem brez kavzalne vročnosti eksrapolira na evropsko rast in pove, da je slovenska v primerjavi z evropsko zdaj primerljivo višja. Takšne primerjave so seveda zaradi mnogih dejavnikov in spremenljivk skoraj 500-milijonskega evropskega trga povsem irelevantne in deplasirane, pa se je moral premier še vseeno zlagati o rasti v času Janševe vlade (na prezentaciji je imel napisano 2,5 odstotka, medtem ko je bila resnična rast več kot 8-odstotna).
Pomembna ugotovitev je torej, da vlada ne išče razlogov za neuspeh, ampak išče piarovske prijeme, kako neuspeh prikazati kot uspeh. V takšni politični klimi se seveda ne bo nič spremenilo.
Mitja Iršič